Giulia Caminito: Voda v jezeru ni nikoli sladka
Je naša usoda zares zapečatena že ob rojstvu? Nam mesto v družbi, na katerega se rodimo, že v naprej črta pot, ki jo bomo prehodili? Kako močni, morda celo nori, moramo biti, da bi nam uspelo preseči dane okvire? Ali nam je - tako kot drugim - vse na dosegu roke, pa samo ne znamo ali ne zmoremo preseči danih okoliščin? Ali usoda vedno na tak ali drugačen način kaznuje vsakega, ki si drzne pogledati prek svojih danosti?
“Jaz vem, kje mi je mesto, tega sem se naučila doma; če ne prestopiš meje, če ostaneš na mestu, ki ti je bilo dodeljeno - v veliki škatli, v omari, v predalu pod posteljo - nikogar ne motiš, ne dviguješ prah, vsi te prenašajo in te ne brcajo.”
Tako pravi glavna junakinja romana Voda na jezeru ni nikoli sladka (Mladinska knjiga, 2022).
Roman je postavljen v zgodnja devetdeseta leta prejšnjega stoletja na obrobje Rima. To je čas, v katerem sem odraščala tudi sama, zato sem skušala zgodbo Gaie, deklice, ki odrašča v revščini, primerjati s spominom na lastno otroštvo. Tudi sama nisem odraščala v bogati družini. Moja starša imata oba končano srednjo šolo in sta bila dolga leta zaposlena v velikih tovarnah, kljub temu nismo nikoli čutili pomanjkanja. Pa tudi nikoli nismo čutili, da bi bili kaj manj kot ostali, čeprav so si tudi takrat nekateri lahko že privoščili počitnice in nakupovanja v tujini. Konec koncev so nedolgo tega tudi sami hodili po nakupih v bližnjo Italijo in Avstrijo.
Še danes sem spraševala mlajšega sina, če ima kdaj občutek, da mu kaj manjka, oziroma če ima v šoli kakšnega prijatelja, ki bi se bahal z vsak teden novimi čevlji, najnovejšim pametnim telefonom ali počitnicami na eksotičnem otoku. Rekel mi je, da sicer pozna otroke, pri katerih so doma precej premožni, a mu nihče od njih ne daje občutka, da je zaradi tega sam kaj manj vreden. Da se v njegovi družbi ne obmetavajo z žaljivkami, kot je “lidlček” in da ne izločajo sošolcev zaradi ponošenih hlač in čevljev. Na nek način me je to pomirilo, da morda pa vendarle v našem okolju še obstaja okolje, kjer so na prvem mestu iskreno prijateljstvo, srčno tovarištvo in medsebojno zavezništvo.
Gaia se s starši in tremi brati stiska v komaj 20 kvadratnih metrov velikem polkletnem stanovanju v delavski soseski v predmestju Rima, polni narkomanov in starčkov, kjer ne želi živeti nihče. Gaia nima prijateljic ne svojih igrač, vse njene stvari so rabljene in potrošene, njeno kraljestvo ni lastna soba temveč betonsko dvorišče, ki ga je mama skrbno očistila uporabljenih injekcijskih igel in ju z bratom prisilila, da se gresta nanj igrat, da bi ji naredila vsaj malo prostora za dihanje. Njena neutrudna in neomajna mama Antonia Colombo je po delovni nesreči, v kateri je oče padel z nezaščitenega gradbenega odra na nezakonitem gradbišču, kjer je nezavarovan delal na črno, ostal priklenjen na invalidski voziček, edina, ki skrbi, da družina kolikor toliko drži glavo nad vodo. Že kot majhna deklica Gaia spozna, kako se nekatera prepričanja o tem, kako deluje svet, prenašajo skozi generacije. Mama je na primer prepričana, da se ne more zanesti na nikogar - ne na vero, ne na politiko, ne na uradnike, zanaša se le na poznanstva z njimi enakimi, kjer so menjalna valuta takšne in drugačne usluge. Pokvarjenih ali razbitih stvari ne meče stran, temveč jih skuša popraviti ali jim najti drug namen, javno dobro pa je dobro vseh, zato je treba za to skrbeti, kot da je tvoje. Kljub vsemu je naravnost obsedena z branjem in bi naredila vse, da bi njeni otroci prišli do dobre izobrazbe in s tem do boljšega življenja. Vanje polaga vse upe, zanje je pripravljena tudi pohoditi lastna prepričanja.
Ko po spletu okoliščin dobijo v oskrbo novo občinsko stanovanje, ki naj bi izboljšalo njihov socialni položaj, je ta v četrti za bogataše. Gaia takrat prvič spozna, da njihova družina ni povsod dobrodošla. Namesto, da bi nova soseska Gaii omogočila boljše življenje, jo spravi v stisko: ponoči ne spi, v šoli popusti, nove sošolske se je izogibajo. Čeprav skušajo biti kar se da nevidni, so za tamkajšnje stanovalce preveč: preglasni, preštevilni, preprevni, preveč neolikani, preveč ponosni, da bi se uklonili. Mama zato sklene dogovor z gospo Mirello, da njihovo občinsko stanovanje v centru Rima zamenja za neprofitno stanovanje v odročnem obalnem mestecu Anguillara Sabazia, “kjer ni avtobusov in so cerkve tako grde kot supermarketi”, kjer te, še bolj kot v velikem mestu, zaznamuje to, kdo si in od kod prihajaš.
Kljub temu, da se zdi Gaii njihova selitev ob Braciansko jezero kot selitev na konec sveta, je sprva videti, da bo tukaj našla svoje mesto pod soncem. Mama tu služi denar s pospravljanjem hiš bogatih družin in popravljanjem poškodovanih stvari, kljub temu pa je prepričana, da je izobrazba edina pot do boljše prihodnosti njene hčerke. Zanjo je dobra izobrazba vozovnica v višji razred. Zato Gaio pošlje v dobro šolo v Rim in poskrbi, da se še naprej uči. Toda kljub uspehu v šoli – na koncu ji uspe celo dokončati univerzo – Gaia ostaja avtsajderka.
A Gaia ni kot njena mama, njene sanje segajo visoko in svoje prihodnosti si ne bo pustila vzeti. Zaveda se, da se ne more zanašati na druge in da svet ni pravičen. Ve, da »brez naprezanja ni odraščanja, ne ostaneš večno otrok, ne bodo te vselej branili, negovali, te napajali, čedili, reševali, pride trenutek, ko se moraš sam znajti v svetu.«
Tako se Gaia odloči, da bo stvari vzela v svoje roke. Dobesedno. Kadarkoli se stvari ne odvijejo po njenih pričakovanjih, ko jo sovrstniki zafrkavajo zaradi mamine zgrešene frizure in štrlečih ušes, ponošenih oblačil, cenenih zvezkov in stvari iz druge roke, bo naredila vse, da se jim bo maščevala. Če so sprva njena dejanja videti še precej nedolžna, z leti, ko Gaia odrašča, postajajo vedno bolj jezna, divja, nerazumna in celo nevarna. Vsakič, ko ji nekdo skuša vzeti trdo prigarani predmet, dosežek, odnos, zaradi katerega so se morali doma vsi nečemu odreči, nekaj v Gaii umre: vedno globlje občuti nezadostnost, neustreznost, da jo drugi zaradi njene revščine le zlorabljajo dokler jim služi, nato pa zavržejo, zato se ves čas počuti, kot “da je odrgnjena, izrabljena in vedno pripravljena na reciklažo.” A vse skupaj ima zelo uničujoče posledice.
“Nova šola me je v hipu izbljuvala kakor omako s pretečenim rokom, staljeno zmrznjeno jed, zato sem ostala in se usidrala s svojim izrabljenim nahrbtnikom in zvezkom namesto rokovnika, postavila barikado in se izprsila: če zagledam bojišče, odkorakam v boj.”
Skozi zgodbo je boleče opazovati, kako se Gaia iz tihe in zadržane deklice, kateri oči še žarijo od pričakovanj in prvih sanjarij, zaradi vseh zavrnitev in ponižanj spreminja v zagrenjeno in jezno mlado žensko, ki spozna, da jo kljub dobri izobrazbi ne čaka prav nič drugačna usoda kot je njeno mamo.
Mama še vedno verjame, da dobra izobrazba prinese dobro plačano in varno zaposlitev, zato jo sili, da se obsedeno uči, da bi imela same dobre ocene. Antonia je taka mama, ki se na vse pretege trudi, da bi držala pokonci vse štiri stene doma, zato nima časa za nežnosti in sentimentalnosti. Zaradi lastnih grenkih življenjskih izkušenj ljubezni ne zna izražati drugače, kot da ves čas nasprotuje idealističnim predstavam svojih otrok o življenju. Ne zna več biti nežna in ljubeča, ne zna pomiriti nemirnih misli svoje hčere, izkazovati podpore, temveč samo “obsoja in zahteva, ponižuje z besedami in obtožbami”, uničuje otroške sanje in upanje, da se bo za njih morda končalo drugače kot zanjo. Namesto, da bi otrokom vlivala upanje in v njih budila željo, da lahko postanejo, kar želijo, s svojim izražanjem občutka manjvrednosti, da so zgube, pokvarjeni mehanizmi, iz katerih ne bo nikoli nastalo nič koristnega in uporabnega, le še utrjuje njihovo vnaprej zacementirano prihodnost.
Tudi zunaj družine Gaia nima nikogar, ki bi jo spodbujal zaradi nje same, njene sreče in radosti, ker bi podprl njena prizadevanja in željo po spremembi družbenega položaja. Še dolgo po koncu šolanja ji v glavi odmeva glas profesorice italijanščine, kako se ji posmehuje, da stremi za nedosegljivo kariero, da ne bo nikoli dobila štipendije, podpore in da je zato pravzaprav brez vrednosti. Tudi vsi poskusi vključevanja v višjo družbo preko sklepanja prijateljstev in ljubezenskih zvez se kaj klavrno končajo.
Na ta način Giulia Caminito odpre tudi vprašanje, kakšna prihodnost danes čaka mladino. In pri tem ni prav nič optimistična.
“Bom že kaj našla.
Ne, ne boš kar nečesa našla, poiskala si boš službo, za katero si študirala, ne boš delala v cvetličarni, baru, restavraciji, in prejemala plačil na črno, brez zavarovanja, brez dopusta ...
To zgodbo že poznam
A tako? Ni zgodba, ampak naše življenje.
Tvoje življenje.
Tvoje življenje je tudi moje.
Za nekaj trenutkov med nama zavlada tišina, ki me pogoltne, njene besede me glodajo, čutim, kako me grabijo, moram se upreti in stvariti razdaljo. Moje življenje ni njeno, moje živjenje je moje, pripada mi, jaz ga ustvarjam in uničujem /.../ ampak ta nadloga je že v meni, spleta osje gnezdo: naše življenje, naše razmere, naša streha, naša posoda, naša prihodnost, naša naložba, naši nakupi za kosilo, naš denar, ki ga ni.
Moje življenje ni tvoje, zavpijem na ves glas, iz svoje biti, iz deklice, ki se skriva v meni, iz vlažnega drobovja, in začutim, kako se zemlja razpira, kako drevesa padajo - ugrezanje in štrbunke - obraz imam vroč, lase naelektrene, noge me srbijo in v meni je bitje, razjarjeno in nizkotno, ki ga ne morem več obvladovati.”
Poleg revščine in dela na črno in prekarnost mladih izobražencev se roman dotakne tudi drugih za današnji čas aktualnih tem, kot je nevaren vpliv družbenih omrežij, samomori med mladimi, nasilje v družini in na ulici, rast stopnje posilstev in femicidov, onesnaževanje okolja in njegov uničujoč vpliv na zdravje prebivalstva … Konec knjige je odprt, a prav nič optimističen.
Kot pravi v spremni besedi ne gre za avtobiografijo, niti ne za avtofikcijo, temveč zgodbo, v kateri je povzela drobce resničnih življenj in iz tega skušala stkati pripoved o letih njenega odraščanja, o bolečinah, ki jih je obplula in tistih, ki jih je pretrpela. Vsak dogodek, opisan v knjigi, gradi podobo njene glavne junakinje Gaie, katere ime - kot v posmeh grenki resničnosti - pomeni srečna, vesela, radostna. Je človek lahko srečen, če se nenehno trudi splezati iz družbenega dna, a mu vedno znova zdrsne, ko mu življenje ponudi roko? Ali pa, ko se ravno namesti v mehko, s perjem postalno gnezdo uspeha, pa mu usoda izmakne tla pod nogami? Je zato kaj čudnega, če vedno znova naletimo na jezne množice ljudi, ki niti ne zahtevajo dela pogače, ki so si jo prigrabili nepremičninski tajkuni, narkokarteli, vojni dobičkarji, miljionarji, ki v življenju niso delali, saj so vse svoje bogastvo podedovali, medtem ko sami z žuljavimi rokami ostajajo zakopani, globoko v gnoju. Zahtevajo le spoštovanje in enakost pred zakonom.
Jezik knjige je intenziven, zelo čustven in ritmičen. Z neobičajnimi, morda celo nekoliko nenavadnimi frazami avtorica seže zelo globoko, da bi prikazala čustveni svet glavne junakinje (“Vstanem in se premaknem, zaškripam, zarjavela sem, predloglo sem ostala na vetru in dežju, vodijo me misli, ki ustvarjajo romane, pretresajo resničnost.”). Bralca vabijo, da sam občuti Gaina čustva v sebi. Ob branju teh pasosov te mrazi, stiska v grlu, ostra bolečina zareže skozi želodec, kot bi te nekdo boksnil vanj ali ti pripeljal zaušnico. Da bi se le zbudili in videli, kam smo pripeljali ta svet in kakšno prihodnost puščamo našim otrokom.
Roman se je leta 2021 uvrstil v ožji izbor za italijansko literarno nagrado Premio Strega, dobil alternativno nagrado Premio Strega Off in priznano nagrado občinstva Premio Campiello ter postal uspešnica v Italiji. Preveden je v več kot dvajset jezikov.JUlia Caminito: VODA V JEZERU NI NIKOLI SLADKA
Jezik: slovenski
Prevod: Daša perme Jurjavčič
Datum izida: 10. 2. 2023
Število strani: 296
Vezava: trda
ISBN/EAN: 978-961-01-6786-0
Založba: Mladinska knjiga
****