Marie Aubert: Odrasli ljudi
Odrasli ljudje norveške avtorice Marie Aubert podobno kot v prejšnjem blogu opisan roman Ženska iz samopostrežne trgovine govori o tem, kako nas pričakovanja družbe determinirajo, oblikujejo in vplivajo na naše odločitve v zelo intimnih vprašanjih, kot je, ali se ženska lahko udejani kot uspešna šele, ko rodi otroka.
V romanu spremljamo zgodbo štiridesetletne arhitektke Ide, ki se z avtobusom odpravi v obmorsko mesto Vinterkjaer na jugu Norveške, kjer bo njena mama na družinskem vikendu praznovala svoj 65. rojstni dan. Tam jo že pričaka mlajša sestra Marthe s svojim partnerjem Kristofferjem in njegovo triletno hčerjo Oleo iz prejšnjega zakona. Ves čas bivanja na družinskem vikendu Ida razmišlja o svoji želji dobiti partnerja, s katerim si bo lahko ustvarila trdno ljubezensko vezo in s katerim bo lahko ustvarila družino. Nobeden od moških, ki jih poišče na Tinderju, se ne izkaže za dolgoročno perspektivnega. Večinoma vso vsi že zasedeni in jim Ida pomeni le popestritev dolgočasnega partnerskega življenja. Kljub vsemu si želi postati mama. Prestrašena, da je njen čas že minil, razmišlja, da bi si dala zamrzniti jajčeca. V ta namen tudi obišče kliniko v Goteborgu in na domačem vikendu čaka na rezultate preiskav.
Ravno, ko Ida želi Marthe zaupati svojo odločitev, ji ta pove, da je noseča. Tudi Marthe si neznansko želi postati mama, ne želi biti samo ‘dodatna mama’ Olei, a Ida je nanjo tako ljubosumna, da se z njo ves čas prepira, spogleduje se s sestrinim možem in skuša na svojo stran pridobiti tudi Oleo, da bi le Marthi dokazala, da je bolj primerna za mamo kot njena noseča sestra.
“Nisem verjela v to, vsaj ne zares. Vse moje prijateljice so me po vrsti prehitele, a da me bo tudi Marthe, tega nisem verjela. Nekje, globoko v sebi sem pomislila, da iz tega ne bo nič, da se ne bo nič spremenilo, da bo Marthe vedno tista, ki jo bom morala tolažiti. Ne, ona me že ne bo prehitela. Ne more me prehiteti.”
Ta, vsaj na videz vesela novica odpre številne nepričakovane čustvene pasti, v katere se ujamejo člani družine, njihove skrite misli, namere in mučna prevpraševanja o smislu in lastnem obstoju. Na tem idiličnem obmorskem kraju, kot ustvarjenem za to, da se družijo v ljubečem družinskem vzdušju, na plano prilezejo njihovi strahovi, ljubosumja, zamere, ki so se dolga leta nabirale predvsem med sestrama. Poleg tega se Ida še vedno sooča s sramotnimi občutki odtujenosti, nepripadnosti, neljubljenosti, njena želja po samodokazovanju, da je tudi ona vredna ljubezni, pa skoraj povzroči razpad sestrine družine, zato je Ida prisiljena začrtati nove mejnike.
“Pogledam Oleo, gledam njene lase, spete v čop, in polodprta usta, ki žvečijo, ozka ramena v mali spodnji majici, medtem ko je njen pogled uperjen v neko nedoločeno točko v daljavi. Vse, o čemer razmišlja in vse, kar govori, vse, kar bo napravila, vse, kar bo postala, vse, kar ne bo moje, žalost me spet zajame kot val, zaprem oči in začutim, kako mi zmanjkuje tal pod nogami, izginem v valu. Čas je stekel mimo mene, pa sploh nisem opazila, splazil se je skozi mojo sobo, medtem ko sem spala. Nekje globoko sebi začutim svojevrstno grobo olajšanje: zaradi ničesar več mi ni treba biti pod stresom.”
Tudi ta relativno kratek roman zna na vsega 150 straneh čudovito prikazati odnos med dvema, po karakterju tako različnima sestrama srednjih let, ki druga drugi še vedno dokazujeta, katera je bolj vredna ljubezni. Starejša Ida je bila od malega pridna punčka, uspešna v šoli, prizadevala si je, da bi bila uspešna tudi v karieri in to ji je tudi uspelo. Tudi ko jih je zaradi druge ženske zapustil oče, je bila Ida tista, ki je mami stala ob strani in ji pomagala, da se je ponovno postavila na nnoge. Na račun tega je Ida pri štiridesetih še vedno samska.
“Pri meni je vse isto kot pred petimi leti, ali desetimi, nekoliko večje stanovanje, nekoliko večja plača in nekoliko več projektov na delu, suha koža, sivine, za katerih prekrivanje vsak tretji mesec zapravim dva tisoč kron pri frizerju. Zaspim sama in zbudim se sama, sama sem, ko odhajam na delo in sama, ko se vrnem, ni se mi treba pritoževati, zaradi tega, ni se dobro pritoževati. A samota je krog, ki postaja vse večji in večji, če se ne pojavi fant, če se ne pojavi nekdo, s katerim bi lahko izkoristila jajčeca iz banke za oploditev, lahko bi preteklo še pet let, deset let, dvajset, trideset let popolnoma enakih, kot so bila ta do sedaj.”
V nasprotju z njo Ida Martho vidi kot nekoga, ki se nenehno pritožuje in čaka, da bodo drugi poskrbeli za njo in da jo bodo tolažili, kadar ji ne gredo stvari po načrtih. Svoje delo sovraži, a je ‘prelena’, da bi ga zamenjala, zna samo hoditi naokrog in postopati, govoriti neumnosti in se smejati v nepravih trenutkih. Pod zaupnim in ljubečim sestrskim odnosom, se skriva rivalstvo, ki ju razžira. Kaže se predvsem v Idinem dokazovanju, da bi bila boljša mama, če bi le imela to priložnost. Ida je za to pripravljena storiti vse, tudi zapeljati Marthinega moža. Po drugi strani pa knjiga prevprašuje tudi, s čim se soočajo današnji 40-letniki, ko samski - še posebej ženske, lovijo zadnji vlak, da bi si ustvarili družino in postali starši, medtem ko imajo drugi za sabo že en polomljen zakon in se bojijo, da se jim bo ponesrečilo tudi v drugo. A nihče od njih zares ni srečen.
Vsi ti strahovi ustvarjajo nekoliko tesnobno in temačno atmosfero, ki je v nasprotju s sončnimi poznopoletnimi dnevi, ki naj bi bili namenjeni praznovanju in slavljenju življenja in lepih družinskih odnosov. Konec je presenetljivo spokojen, kot bi v teh nekaj dnevih vsak pri sebi pomirjeni prišli do spoznanja, da se življenje kljub našim željam in prizadevanjem odvija po svoje.
Marie Aubert: ODRASLI LJUDI
Jezik: hrvaški
originalni naslov: Voksne mennersker
prevod iz norveščine: Anja majnarić
Leto izida: 2021
Število strani: 150
Vezava: trda
ISBN/EAN: 978-953-355-526-3
Založba: Naklada Ljevak
****