Nina Kremžar: Opazovalnica
Zbirka kratkih zgodb Opazovalnica je prva zbirka kratkih zgodb Nine Kremžar, ki pa ni novinka v polju slovenske literature, saj je za svojo poezijo in kratke zgodbe prejela že številne literarne nagrade. Med drugim je leta 2018 postala zmagovalka festivala Urška, naslednje leto pa je osvojila naziv vitezinja poezije na Pesniškem turnirju založbe Pivec.
Kot pravi avtorica v enem od intervjujev, se ji pri tekstih za objavo zdi zelo pomembno, da bralcu ponudijo zadovoljivo bralsko izkušnjo in da so mu dostopni. Kot pravi: “Moj bralec je verjetno nekdo, ki je zelo podoben meni kot bralki, nekdo, ki rad bere veliko in široko, kar se tiče žanra, nekdo, ki mu je ljuba sodobna produkcija, ki so mu pomembni izčiščen slog in močne podobe.” (Metropolitan.si, 9. 1. 2020) Kljub temu, da je od intervjuja minilo že dobra štiri leta, se mi zdi, da povedano še vedno drži.
Štiriindvajset kratkih zgodb je za prvenec kljub temu kar obsežen zalogaj, ki pa tako po brezkompromisnem in neposrednem besednem izrazu, izvirnem literarnem stilu, kot tudi napetosti, s katero zna avtorica obdržati bralca do konca, kakovostno ne odstopa, za kar ji lahko namenim le poklon. Vsaka od njih se mojstrsko, premišljeno in v izčiščenem slogu dotakne nečesa človeškega v nas. Tudi takrat, ko bi bralec zaradi občutka temačnosti, celo tragičnosti, brezizhodnosti, čustvenih bolečin, žalosti, želel obupati in knjigo odložiti, nas radovednost, kaj se je zgodilo z junakom zgodbe, žene, da nadaljujemo. S tem, ko vemo več, pa smo tudi bližje sebi.
Vsaka zgodba je svet zase in v vsaki spoznamo le drobec življenja njenih junakov, a zdi se, da je v vsakem od teh drobcev zajeto celotno človeštvo. Avtorica nam ne dovoli, da se zadovoljimo se s tem, kar poznamo, temveč nam z vsako zgodbo daje priložnost, da ponovno premislimo o vrednosti lastnega življenja. Z njenimi junaki čutimo, dihamo, premlevamo svoja prepričanja o bivanju, o tem, kaj nam pomeni dom, ljubezen, sreča, pravica, resnica, pa tudi smrt, bolezen, bolečina, prevprašujemo lasten spomin in se bojimo za lastno prihodnost in blagostanje nam bližnjih. Z njimi se v mislih pogovarjamo o nepomembnosti naših življenj, o vsakodnevnih rutinah, ki se jih bojimo spremeniti, o brezizhodnosti in praznosti naših najintimnejših odnosov.
V nasprotju z junaki Mike Hočevar, ki zna videti preko bolečine svojih junakov v njihova srca, Nina Kremžar ostaja zunanja opazovalka njihovih intimnih življenj. Njihove izzive, bolečine, hrepenenja, pričakovanja brezkompromisno servira bralcu na krožnik in mu pusti, da se sooči z lastno senčno stranjo, svojimi spomini in pričakovanji za prihodnost. Ob njenem branju je nemogoče ubežati zavedanju, da kljub temu, da smo si različni, na enak način doživljamo različne situacije, se soočamo s podobnimi izzivi, se zapletamo v enako besedne dvoboje polne neprijetne tišine z bližnjimi, enako zamerimo, ljubimo, se jezimo … Tisto, kar doživljajo njeni junaki, smo do neke mere izkusili tudi sami. Zato so nam blizu. Nekateri pa se te bližine, te podobnosti ustrašijo, zato si upam tudi reči, da njene kratke zgodbe ne bodo za vsakogar.
“Ko tako ostaneva sama, ko naju nihče ne gleda in se oba nehava pretvarjati, se zavem, koliko storjenega in nestorjenega, izrečenega in neizrečenega tiči med nama. Včasih čutim, kako naju tišči narazen, obžalujem, da nikoli ni pravih stvari ob pravem času. Še vedno je nekje v meni tista otroška jeza, čeprav je je ostalo zelo malo. Enkrat sem utrujeno in otožno sprejela, da ne bo za nazaj nič drugače. Da morda za naprej ne bo nič drugače. Takrat sem obupala.”
V zgodbah v zbirki Opazovalnica se skriva toliko drobnih resnic, ki jih v svojem mimobežnem in površnem bivanju spregledamo, utišamo, naredimo za nepomembne ali morda le zamahnemo z roko, da tako že mora biti, a se nekoč, ko najmanj pričakujemo, vrinejo v našo podzavest in začnejo vrtati črno luknjo dvomov, strahov, negativnih prepričanj, ali pa nas spomnijo na stvari, ki smo jih doživeli sami in smo jih zaradi bolečine potlačili. Če do danes z njimi nismo počistili ali jih nismo predelali in odpustili tistim, ki so nas prizadeli oziroma se še nismo opravičili tistim, ki smo jih pruazdeli sami, lahko Ninine zgodbe ponovno odprejo Pandorino skrinjico, ki smo jo tako dolgo skrivali pod tančico normalnosti.
“Lepo vas prosim, ne nakladajte o tem sranju v smislu vsi-smo-si-različni. Ljudje so v resnici enaki. Vsi so vliti v isti kalup, enako sprogramirani in enako vzgojeni. Vsi si si želijo istih stvari, vsi imajo enake strahove in vsi čutijo na enak način. Ustvarijo si življenja, ki so si podobna kot jajce jajcu. Prekleto, še mislijo usklajeno kot kaki klonirani sinhroni plavalci!
Saj obstajamo tudi drugačni ljudje. Takšni, ki požgemo mostove za seboj, spakiramo kovčke in zbežimo na drugo stran sveta. Takšni, ki za zajtrk jemo antidepresive in ne znamo imeti radi lastnih otrok. Ki imamo mrzlo kri in lažemo in dušimo sami sebe in se zastrupljamo. Ja, obstajamo tudi drugačni ljudje. Ampak vprašanje je, ali smo v resnici sploh ljudje.”
Priporočam v branje. Založbi KUD Sodobnost International pa se zahvaljujem za recenzijski izvod.
Nina Kremžar: OPAZOVALNICA
Jezik: slovenski
Leto izida: 2024
Število strani: 160
Vezava: trda
ISBN/EAN: 978-961-721-8039
Založba: KUD Sodobnost International
****