Novembra lani sem na Slovenskem knjižnem sejmu spoznala ameriškega pisatelja, prevajalca, urednika in založnika Lawrenca Schimla. V Sloveniji je precej znan pisec otroških knjig, ki jih otroci vedno znova radi prebirajo. Če ga še ne poznate, preverite naslednje knjige: Založba Malinc je izdala dve Lawrenceovi kartonki Zgodaj zjutraj in Zdaj ni čas za igro, med pandemijo pa so tri njegove zgodbe Nočem biti tukaj, Tilkin zmaj in Ni ga čez original, izšle v v obliki e-knjig. Še nekaj njegovih slikanic je izšlo pri založbi SKUC/Aleph: Spuščanje zmajev, Sosedje in prijatelji, Cecilija in zmaj, Lužasta pot, Boš bral knjigo z mano in dvojezična slovensko/angleška knjiga Tak kot drugi/Just Like Them.

Literarni svet Fleur Jaeggy je svet odnosov, ki jih prežemajo hladna distanca, nezaupljivost in zamere, v katerih se ljudje tiho dušijo v svojih poškrobljenih konvencijah in ki se kot bolezen širijo med rodovi. Namesto toplih nežnosti, histeričnih izbruhov strasti, nenadzorovanega besa, ljubosumja, morda celo nasilja smo deležni le kratkih, odrezavih, zelo zadržanih asketskih povedi, v katerih ni prostora za čustva in leporečenje. Samo tišina in hladna dejstva, med njimi pa skoraj naključno navržene besedne zveze, zaradi katerih za trenutek nemo obstaneš: »ukinitev telesa«, »trpka prizanesljivost«, »izmuzljivi obup«.

Poetični roman o življenju skrivnostne pesnice Emily Dickinson Papirnata mesta izpod peresa kanadske avtorice Dominique Fortier (@cankarjevazalozba ) je ena tistih knjig, kjer si izpišeš prvi citat, ki poboža tvojo dušo, na koncu pa ugotoviš, da bi lahko med citate prepisal vso knjigo. Knjiga je rahla, zasanjana in eterična kot prvi spomladanski vetrič, ki te nežno poboža po vratu. A hkrati iz nje veje neupogljiva sila pesnice, ki je svoje življenje namesto v družbi ljudi rajši preživljala v družbi na majhne papirčke napisanih verzov, ki se zdijo kot bele snežinke, cvetlic z domačega vrta in peki slaščic za svoje nečake. Ves čas oblečena v belo se je ljudem zdela podobna duhu, prikazni, a moč njenih besed ostaja večna.

Cankarjeva založba je danes v Konzorciju predstavila svoje januarske novosti. Spoznali smo nova dela Elene Ferrante, OLiverja Sacksa, Esada babačićaa, Dominique Fortier in Nevena ušumovića ter prvi del Despentesine trilogije Vernon Subutex.

Zanimivo je opazovati, kako Ferrantino pisanje daje vsem znanim, vsakodnevnim situacijam nekakšen poseben pomen. V primeru romana Skrivno življenje odraslih tako uporabi najstniški svet in odraščanje kot odličen poligon za učenje o resničnem življenju odraslih. A knjiga je hkrati tudi spoznanje, da fikcija nikoli ne bo mogla docela ubesediti resničnosti.

Zgodba romana Na perišču se začne, ko avtorica sodeluje v televizijski oddaji ob izidu svojega knjižnega prvenca. Ne sumi, da njena podoba na zaslonu vznemiri zaposlenega v službi za parke in krajino mesta Nogent-le-Rotrou. Potem ko je odslužil kazen za zločin, storjen pred tridesetimi leti, zdaj živi skromno življenje v zakotju francoskega podeželja. Podoba na ekranu ga prisili, da se nepričakovano sooči s svojo preteklostjo in krivdo.

Ko boste podrobno pogledali plakat, ki ga je ob 70. obletnici zbirke Knjižnica Sinjega galeba natisnila Mladinska knjiga, na katerem so natisnjene prav vse naslovnice del, ki so izšla v zbirki od leta 1952, boste med njimi zagotovo našli svojo najljubšo knjigo. Še vedno vas bo toplo pobožalo pri srcu, ko bodo globoko iz spomina priplavale podobe, ki vas bodo popeljale v čas odraščanja.

V pogovoru je José Luś Peixoto razmišljal o literaturi: “Literatura je v nasprotju s tabuji, je povabilo k pisanju. Literatura mora biti človeška: dela iz ljudi, za ljudi s človeškimi elementi. Čustva brez inteligence niso literatura, pa tudi inteligenca brez čustev ne more biti literatura. Čustva so znak, da je o nečem vredno razmišljati, pisati. Literatura je način, kako se skušamo odkriti, čeprav se skušamo odkriti prek zgodb drugih ljudi.”

Cankarjeva založba je danes na novinarski konferenci v ljubljanskem Konzorciju predstavila nove tri ikonične prevode, ki jih je umestila med Moderne klasike. Vsak med njimi je po svoje odraz časa, v katerem živimo, kar jih dela aktualne in nujne branja: Murakami: Vsi božji otroci plešejo; Ndiaye: Moje je maščevanje; Flemming: Moonraker.

Film ni izneveril mojih pričakovanj. Scenarij filma Tam, kjer pojejo raki lepo povzema zgodbo romana Delie Owens. Lirične opise pokrajine nadomešča čudovita fotografija Polly Morgan. Pred mano so se v živo prikazali prizori, ravno taki, kot sem o njih sanjala med branjem knjige. Peščine, mrtvi rokavi, čudoviti svet živali, magična svetloba, ki proseva skozi veje dreves … so tisti, ki so me v filmu še posebej navdušili.

Primoz Sturman se vedno znova vrača s svežimi zgodbami s slovenskega prostora v Italiji. To je tudi območje, ki mu je kot človeku, ki že vse življenje živi razpet med Slovenskim Krasom in Trstom, tudi najbolj domače. Gre za območje vmes (in between), zato ni čudno, da so njegove zgodbe polne ambivalentnosti, iskanja trdnih tal pod nogami, nekakšne izgubljenosti iz občutka, da njegovi junaki ne pripadajo nikomur.

V svojem značilnem poetičnem likovnem in literarnem jeziku Andreja Peklar pred nas postavi čudovito zgodbo o pomenu svobode - tako telesa kot misli - ki jo - tako kot kisik - potrebujemo vsi - ljudje in živali. Živahne barve, v katere odene fantastični svet rajskih ptic in kralja, nas vabijo k raziskovanju tega, kaj svoboda pomeni nam in otrokom, kjer jo iščemo in kje na koncu najdemo.

Meževa dežela je dežela, polna svetlobe, radosti, upanja in hrepenenja po dobrem. Škratki, ki lajšajo našo stisko, in dobre vile, ki potresajo čarobni prah, zaradi katerega se takoj počutimo bolje, nam dajejo upanje, da se bo tudi naša skrita želja zares uresničila. In če tako razmišljamo na pozitiven način, se nam dobre misli slej ko prej povrnejo.

“Vsaka ženska, ki hoče živeti polno, bi si morala postaviti ta vprašanja: Kaj imam rada? Kaj me veseli? Kaj me osrečuje? Ob čem se počutim živo? Kaj je zame lepota in kdaj si vzamem čas, da se napolnim z njo? Kdo se skriva pod vsemi temi vlogami? Kakšen je moj pravi jaz?« in nadaljuje: Moramo si zapomniti: sem tista, ki gradi – nisem grad. Sem ločena in celovita. Gradim in obnavljam. Razigrana. Lahkotna. Ves čas se spreminjam.”

Če obstaja ena stvar, ki lahko pomaga otroku, da bo v šoli in tudi kasneje v življenju uspešen, je to ljubezen do branja. Branje odpira vrata do vsega znanja. Še več: predstavlja pot do vseživljenjskega učenja. In na nas starših je, da mu to ljubezen predstavimo in privzgojimo na kar se da nevsiljiv način - vredno je vsega časa in energije.

Pohodniški dnevnik Sama Ruglja Na prepihu, ki je pri založbi Litera izšel v začetku letošnjega poletja, govori o dogodkih, ko sta bila za nami že dva vala pandemije virusa Covid-19. A ko gledam sproščene in nasmejane obraze, ki se z vrhov slovenskih gora danes smejijo s fotogafij na družabnih omrežjih, se zdi, kot da je korona, o soočanju s katero piše Rugelj, le čista fikcija, utvara, utopija, ne pa resničnost, ki jo živimo že dve leti.
Kljub temu bodo zgodbe, ki jih je zapisal v knjigi Na prepihu, ostale živ (o)pomnik in pričevalec nekega časa, ki nam ga je bilo dano do(pre)živeti.

Za dečka v knjigi Če se bo dan končal je konec sveta dejstvo, ki se lahko zgodi vsak trenutek. Milijarde let, ki so pretekle od izumrtja dinozavrov, so se zanj zgodile včeraj. Vse, kar ve, je, da jih danes ni več. To vnese nemir v njegov čudovit poletni dan. O ničemer drugem ne more več razmišljati.

Za tokratno Knjigo v živo ste izbrali Potepuške okruške Irene Cerar. Ker pa so Potepuški okruški nastali med ustvarjanjem Ireninega četrtega družinskega popotniškega vodnika Pravljične poti brez meja, vam tokrat predstavljam kar dve knjigi.

Vse lansko leto sem opazovala, kako se je prav od nikoder na vseh večjih knjižnih Instagram profilih, ki jih spremljam, dan za dnem pojavljala naslovnica angleškega prevoda knjige Preden se kava ohladi japonskega avtorja Toshikazuja Kawaguchija. Nestrpno sem pričakovala novico, ali se bo s prevodom opogumila tudi kakšna od slovenskih založb. In res je v začetku leta prišla novica, da bo knjigo v slovenskem prevodu izdala založba Vida.

V romanu Vrzel v vzporednih in prepletenih pripovedih najprej odpotujemo na počitnice na grški otok Krf, od koder se vračamo - časovno in prostorsko v Beograd in Kragujevac, da bi razrešili osebne in družinske drame in se soočili z notranjimi in zunanjimi bitkami pripadnikov različnih generacij, razpetih med nostalgičnim spominom na preteklost in brezupnim pogledom v prihodnost.