140 decibelov tišine izpod rok ukrajinskega avtorja Andrija Bečinskega (knjiga je izšla pri založbi Malinc) je prav posebna zgodba, ki v središče postavi žalostno usodo otrok s posebnimi potrebami v Ukrajini, verjetno pa se z njo v manjšem delu lahko poistoveti tudi marsikateri otrok tudi drugod po vsem svetu. Kot se namreč izkaže v zgodbi, veliko otrok, ki obiskuje zavode s prilagojenim programom, nima toplega doma, doma vlada nasilje, marsikje se jim kar odpovedo.

Ali pa jih vključijo v zavode, ker jih sami ne morejo več izobraževati, v redno šolo pa se ne morejo vključiti. Tudi ko odrastejo, le redki zmorejo dokončati šolanje in se zaposliti. Le eden na tisoče zmore premagati svojo hibo in postati npr. odvetnik, zdravnik in podobno. Vsi ostali končajo večinoma na cesti – brezposelni, zapiti, že zgodaj vpeljani v ulični kriminal. Kljub temu da se problema zaveda, pa družba naredi zelo malo, da jim pomagala, da bi se vanjo lahko enakopravno vključili.

V nasprotju z njimi ima naš glavni junak Sergij Petrina vse – ima družino, ki mu lahko nudi toplo in spodbudno okolje. Odrašča obkrožen z glasbo, saj sta bila oba njegova starša ljubitelja glasbe in glasbenika. Zanj sta izbrala klavir, v igranju katerega je zelo užival in je imel precej talenta. Če se je sprva obiskovanja glasbene šole sramoval, je na koncu na glasbenih tekmovanjih je kot za stavo pobiral priznanja.

Vse do tistega usodnega dne, ko so se odpravili na počitnice, ki so se tragično končale, še preden so sploh prišli tja. V zares bizarni prometni nesreči Sergij ne izgubi le svoje družine, temveč in predvsem sebe. V bolnišnici se namreč zbudi brez sluha in glasu.

Ker po okrevanju ni imel nikogar, ki bi lahko skrbel zanj, se znajde v zavodu za gluho in naglušno mladino. Dolgo ni mogel sprejeti mesta, na katerem se je znašel. Ubijal ga je hrup tišine. Ubijalo ga je dejstvo, da nikoli več ne bo tako, kot je bilo. Ker ni sprejel sebe, ga niso sprejeli tudi drugi domski otroci.

Vse se je spremenilo, ko je spoznal Jarino. Jarina je bila v zavod pripeljana po mamini tragični smrti, je bila najprej poslana v sirotiščnico, nato pa v Sergijev zavod, saj ni govorila. Sergij je v njej takoj našel nadomestilo za svojo malo sestrico Irino. Združila in tudi v nadaljevanju družila ju je glasba, s pomočjo katere sta začela graditi medsebojno zaupanje in naklonjenost. Postala sta nerazdružljiva, ves čas sta preživljala skupaj. In skupaj sta sanjala, kako bo, ko bo šolanja konec.

Pa je spet prišel prelomni trenutek. Jarinin oče se je vrnil iz zapora, kjer je pristal po uboju žene, in zahteval jarino nazaj, saj si je od nje obetal invalidnino, ki bi jo zapravil za pijančevanje. Ker tega ni mogel preprečiti, se Sergij, ki je Jarini obljubil, da jo bo varoval, odloči, da pobegne iz doma, da bi jo rešil. Ne zaveda se, kako velik in krut je svet izza domskih domov brez zavetja starejših skrbnikov, zato se hitro znajde v težavah.

Se pa na naši življenjski poti vedno najdejo dobre duše, ki so nam v naših najtežjih trenutkih pripravljeni priskočiti na pomoč. Tako se tudi Sergiju zgodi, da s pomočjo dobrih prijateljev, učiteljev in odvetnika, ki jim je skrb za otroke osebno poslanstvu, najde Jarino in jo reši iz kremljev nasilnega očeta. So kot nekakšni naši anglei varuhi, ki se vedno prikažejo ravno takrat, ko jih najbolj potrebujemo.

Sergij je dejansko izgubil že vse. Izgubil je družino, prijatelje, sluh, voljo do igranja klavirja … ni si želel, da bi izgubil še edino stvar, ki mu je ostala – ljubezen do Jarine. Ko mu Jarina vrne z nežnim zaupanjem in ljubeznijo, spozna, da je kljub vsej tragegiji njegovo življenje še vedno vredno in lepo. Zato na svoji pustolovščini iskanja njenega doma izkaže neizmeren pogum in iznajdljivost, pri čemer je velikokrat prisiljen stopiti čez svoja moralna načela in se upreti sistemu, v katerem so mu ti otroci prepuščeni na milost in nemilost. Na koncu mu uspe rešiti Jarino. Doživi pa tudi eno veliko presenečenje, katerega pa vam pustim, da odkrijete sami, ko boste prebrali tole čudovito zgodbo.

V posnetku sem popolnoma pozabila omeniti vpliv, ki ga ima glasba na ljudi, tako me je odnesla zgodba o Sergiju in Jarini. Ker prav glasba je tista, ki ju združi in poveže. Glasba jima da občutek "normalnosti", ki se razvije v radost, osvobodi ju ujetosti navznoter in postane čista sreča. Pa je sploh ne slišita! Samo čutita njeno vibriranje, ki preko tipk in strun valovi vse do poslušalca. Mi, slišeči, jo poslušamo z ušesi, gluhi so jo zmožni slišati z vsem telesom. Kdo izmed nas jo torej čuti močneje?

Kljub temačni temi in veliko nasilja, ki se zgodi tekom dogajanja, pa je zgodba neverjetno topla in polna brezpogojne ljubezni, medsebojnega razumevanja, podpore, zaupanja, in iskrenosti. Ne samo v odnosu med Sergijem in Jarino, temveč in predvsem pri odraslih, ki so mu v oporo in ki dokažejo, da če je volja, se tudi tem otrokom da pomagati.

Čeprav polna tišine je zgodba 140 decibelov tišine neverjetno glasna knjiga, ki bo še dolgo odmevala v vseh, ki jo boste prebrali.

Založbi Malinc se zahvaljujem za recenzijski izvod knjige.

Andrij Bečinski: 140 DECIBELOV TIŠINE

• Izvirni naslov: 140 decibeljiv tiši

• Jezik: slovenski

• Prevod: Andreja Kalc

• Datum izida: 03.12.2020

• Število strani: 150

• Vezava: broširana

• ISBN/EAN: 9789616886925

• Založba: Založba Malinc
  

  *****