Avtoričina upodobitev tega absurdnega sveta današnjih zmenkov je hkrati povezujoča in boleče iskrena ter ponuja pristen vpogled v izzive iskanja ljubezni v digitalni dobi, zlasti če si ženska v štiridesetih letih. Pripoved je duhovita in tekoča ter junakinjine vsakdanje prigode, polne nesrečnih zaključkov in naključnih spodrsljajev, prepleta z globljim čustvenim odmevom. Šele ko v Irisinem življenju ne more iti še več narobe, kot je že šlo, se tudi njena sreča obrne.

Jutra v Dženinu niso lahko branje. Strani romana nosijo težo generacijske travme in zgodovinske krivice. Vendar pa je ravno ta neomajna upodobitev zgodovinskih trenutkov, ki smo jim priča sami, združena s trenutki nepričakovane lepote in vztrajnosti, tisto, zaradi česar je roman dobil tako pomembno mesto sodobni literaturi. Zato lahko brez težav rečem, da predstavlja pomemben zgodovinski dokument in je dokaz trajne moči družinskih vezi in človeškega dostojanstva kljub navidezno nepremostljivim težavam.

Glavni junakinji: Alice, uspešna pisateljica romanov, in Eileen, njena najboljša prijateljica in urednica v eni od dublinskih založb, si skozi knjigo izmenjujeta dolga e-poštna sporočila, v katerih razmišljata o svojih skrbeh glede osebne izpolnitve, okolja in družbenih neenakosti. Ta e-poštna sporočila ponujajo trenutke filozofskega in eksistencialnega razmišljanja, kar daje romanu kontemplativni ton, ki se razlikuje od njenih prejšnjih del. Njuno dopisovanje ponuja nekaj najbolj pretresljivih in čudovito napisanih odlomkov, ki prikazujejo, kako v naših najbolj intimnih pogovorih želimo biti razumljeni in tudi sami razumeti širšo sliko tega, o čemer govorimo.

Tisti, ki se že nekaj časa ukvarjate z raziskovanjem življenja, boste v Zlati knjigi življenja na enem mestu in urejeno v neko koncizno celoto našli življenjske nauke, ki ste jih do sedaj morda spoznavali razpršeno. In morda se vam bo odkrila še kakšna življenjska modrost, ki bo spremenila tok vaših življenj. Tisti, ki šele začenjate z raziskovanjem življenja na tak način, pa kar pogumno: knjiga je napisana na preprost in lahko razumljiv način, v toplem in spoštljivem jeziku iz avtoričine osebne izkušnje in izkušenj njenih strank, da boste v hipu začutili, da na svoji poti niste sami.

Erik Vogler ni navaden fant. Je ekscentričen, nekoliko nenavaden petnajstletnik, obseden z redom in čistočo. Vsa njegova oblačila morajo biti razvrščena po barvah, njegovi robčki iz najboljšega bombaža in do popolnosti zlikani; njegovi italijanski čevlji se morajo lesketati, njegova soba mora biti popolnoma pospravljena in brez najmanjše sledi prahu. Erik do popolnosti pozna in upošteva etiko in bonton visoke družbe, vendar mu vsakršna sprememba od ustaljenega in pričakovanega urnika povzroča nepredstavljiv stres in tesnobo.

Zgodba se vrti okoli Grigorja, radovednega šestletnika, ki sicer živi v blokovskem naselju, a ga bolj kot mesto zanima narava. Še posebej se naveže na čebelo, ki jo sreča v bližnjem parku, v katerega bi se kar preselil. Zaveznike in prijatelje pa najde tudi med drugimi prebivalci parka in živalskega vrta. Živali mu pomagajo reševati težave, v katere zaide, odgovarjajo mu na vprašanja, ki bi se morda odraslim zdela naivna in otročje zabavna, Grigorju pa pomagajo najti red in smisel v tem kaotičnem svetu, ki ga šele spoznava.čevlji se morajo lesketati, njegova soba mora biti popolnoma pospravljena in brez najmanjše sledi prahu. Erik do popolnosti pozna in upošteva etiko in bonton visoke družbe, vendar mu vsakršna sprememba od ustaljenega in pričakovanega urnika povzroča nepredstavljiv stres in tesnobo.

Mame in tovornjakarji Ivane Dobrakovove je pretresljiva zbirka petih kratkih zgodb, ki se poglabljajo v surove in pogosto vznemirljive življenjske izkušnje žensk. Glavne junakinje Dobrakovovinih zgodb so živi in realistični portreti žensk, ki se spopadajo z življenjskimi razočaranji in surovo realnostjo lastnih čustvenih pokrajin.

Roman "Slučaj vlastite pogibelji/Primer lastne pogube" je globoka kritika h korupciji nagnjenega policijskega sistema po eni strani, po drugi pa razgalja privilegije elit, ki jim je zaradi ekonomske moči dovoljeno več kot navadnim državljanom, po tretji prst uperi tudi v nas, ki ob krivicah rajši obrnemo glavo stran in se delamo, da se nas stvar ne tiče, kot pa da bi se izpostavili in povedali, kaj si resnično mislimo. Se bomo znali postaviti na pravo stran ali bomo kot ovce sledili večinskemu prepričanju? Kaj pa, ko bitka, ki jo danes bije nekdo drug, postane naša? Vemo, kdo nam bo takrat resnično stal ob strani? Kdo bo z nami bil bitko za resnico in pravico? Kdo pa nam bo obrnil hrbet?

Roman "Deklica" Camille Laurens je globoko introspektivno in prepričljivo raziskovanje ženskosti in identitete, v katerem avtorica mojstrsko prepleta osebno pripoved s širšimi družbenimi vprašanji o ženskosti. Roman razčlenjuje kompleknost odraščanja deklice, od trenutka, ko se rodi, do njene transformacije v odraslo žensko. Laurens zgodbo svoje junakinje pripoveduje tako, da preseže biografsko raven in jo prenese na bolj univerzalno, družbeno-kulturno raven, v kateri odsevajo tako dinamika odnosov med spoloma kot neenakosti, ki že stoletja izhajajo iz nje.

Tako kot v Ajacciu se tudi v tej knjigi Iva L. Novak v koncentričnih krogih vedno znova vrača na začetek. Prvoosebna pripovedovalka v zgodbi vsak večer znova zahteva od partnerja, da ji obnavlja dogodke, spomine in občutke, ki jih doživlja ob bivši partnerki. Sprva ga ti pogovori zabavajo, vse bolj pa iz njega sesajo še tisto nekaj energije in življenja, kar mu ga po dolgih in izčrpajočih urah v službi, kjer je priča številnim smrtim in resnično težkim zgodbam o vdanosti v usodo in upanju, še ostane. Ti pogovori ga, namesto, da bi ga zbliževali z glavno protagonistko, potiskajo v naročje bivše, dokler se to resnično ne zgodi.

Osrednje mesto zavzema poglobljen razmislek o vrednotah današnjih mladih, v kakšen svet so se rodili in kaj si želijo od svojega življenja. Redna služba in lasten dom sta jim nedosegljiva, tradicionalne vrednote, po katerih še živijo njihovi starši, so jim tuje in jih ne zmorejo več ponotranjiti, poleg tega se umikajo globalnemu pogledu na svet, ki je v nekaterih ozirih tako materialno poln, da se bojijo napak v lastnih odločitvah, v drugih spet tako plehek, prazen, enoumen, da v njem ne vidijo več smisla. Zato želijo najti svojo pot, ki pa je nova in neutrjena, zato se na njej večkrat izgubijo ali iz vnaprejšnjega strahu pred porazom o njej le intelektualizirajo, kot da bi lahko že samo z nekaj intelektualnimi idejami rešili svet.

Postavljen v izmišljeno deželo Raško, v čas, ko so dežele še vodili kralji in knezi, ko so si naravne pojave in nepričakovane dogodke še razlagali z obstojem pošasti in magičnih bitij, je roman nadvse dinamičen prikaz življenja, kot bi se lahko zgodilo na območju, kjer živimo danes. Veseli me, da je avtorica tudi pri izboru vilinskih bitij in pošasti posegla v domačo - slovansko mitologijo in s tem zgodbo približala slovenskemu bralcu. Rusalke, čateži, somračniki, psoglavci, besi, ajdi in domovoji so le nekatera bitja, ki jih najdemo v bogati slovanski mitologiji, ki se je ohranila do danes in ki jo s takimi zgodbami, kot so Srebrne vezi, ohranjamo tudi za naše potomce.

Celotna zgodba je sicer lahkotna in zabavna, ob dialogih med glavnima protagnistoma se muzaš in bi jima kdaj kar skočil v besedo, predvsem pa je berljiva in očarljiva tako, da je ne moreš odložiti. V dodaten plus avtorici štejem tudi to, da kot navdušena bralka v svoje besedilo vpleta tudi literarne naslove sodobnih slovenskih avtorjev, ki lahko bralcu ponujajo navdih za prihodnja branja in bolj poglobljeno razumevanje glavnih junakov njene knjige.

Bežen trenutek bajnosti Oceana Vuonga je globoko ganljiv in lirično napisan prvenec, ki raziskuje kompleksnost identitete, spomina in travme. Roman, strukturiran kot sinovo pismo nepismeni materi, krmari po presečiščih osebne in kulturne zgodovine s surovo iskrenostjo in poetično milino. Glavni protagonist Cuki, vietnamski Američan, pripoveduje o svojem otroštvu in mladosti, ki ga zaznamuje težak odnos z mamo.

Van Rijckegem mojstrsko slika vzdušje Napoleonovega obdobja, pri čemer ne pozabi na prikaz surovosti vojnega življenja. V ospredju zgodbe pa stoji Stans, ki s svojim pogumom in neomajno vero v sebe premaga številne ovire in družbene predsodke. Dekle z mušketo je zgodba o uporu, prijateljstvu in iskanju lastne poti v svetu, ki je poln nevarnosti in predsodkov. V zgodbi odkrivamo teme identitete, upora in boja za osebno svobodo, hkrati pa avtor poudarja omejitve in pričakovanja do žensk tiste dobe, ki še marsikje niso odpravljene in zato je zgodba aktualna tudi danes.

Amor Towles dogajanje svojega prvenca "Pravila vljudnosti" postavi v New York v čas recesije in bližajoče se vojne kataklizme na drugi strani Atlantskega oceana. V njem slika živahen portret mesta in njegove družbene dinamike skozi oči mlade ženske, ki si utira pot iz delavskega razreda v visoko družbo.

V knjigi Harukija Murakamija "Vsi božji otroci plešejo" je zbranih šest kratkih zgodb, od katerih je vsaka tesno povezana s potresom, ki je leta 1995 prizadel japonsko mesto Kobe. Čeprav sama katastrofa pogosto ostaja v oddaljenem ozadju, Murakami v vsaki od njih v svojem stilu mojstrskega pripovedovalca nadrealističnih in pretresljivih zgodb raziskuje teme izgube, negotovosti in človeških odnosov.

Mladinski roman "Dnevnik poredne punce" litovske pisateljice Kristine Gudonyte je obsežen dnevniški zapis odraščajoče Kotrine, ki ponuja intimen in odkrit pogled na izzive „slabih deklet”, ki skušajo najti svoje mesto v svetu. Kristina Gudonytė je oblikovala pripoved, ki je hkrati navdušujoča in introspektivna. Njeni dnevniški zapisi so prežeti z iskrenostjo, nasprotujočimi čustvi in ​​kančkom upora. Bralce potegnejo v notranji svet dekleta, ki kljubuje družbenim normam in pričakovanjem. Njeno pot zaznamuje soočanje z družinskim nasiljem, novima partnerstvima staršev, osebno negotovostjo, izzivi duševnega zdravja ter iskanje identitete in namena.

Roman "Kintsugi telesa" Senke Marić nosi naslov po japonski umetnosti popravljanja poškodovane lončenine z zlatom. Skozi to metaforo raziskuje življenje ženske, ki se mora po uničujoči osebni krizi znova sestaviti. Je pretresljivo raziskovanje ranljivosti in notranje moči, ki živi v nas, in nežne lepote, ki se skriva v nepopolnosti.

Skozi niz spreminjajočih se perspektiv, od Vivekove zgodbe do pogledov njegovih sorodnikov in prijateljev, Emezi mojstrsko sestavi večplastno zgodbo. Vsak pogled odkriva košček zapletene sestavljanke, ki iz katerih spoznamo Vivekovo življenje in okoliščine njegove smrti.