Deževno vreme in luna v ribah nista ravno moja prijatelja, zato danes samo ena kratka zgodbica, ki sem jo pred časom prebrala in o kateri sem veliko razmišljala.

Zunaj je že ves dan lilo kot iz škafa. Skozi okno sem opazovala luže na našem vrtu, ki jih zemlja ni mogla več požirati. Na ulici ni bilo žive duše, le mačka, premočena do kože, je stekla mimo. Odsotno sem zagrnila zavese in se ležerno zleknila na kavč. V roke sem vzela knjigo. Šele tedaj sem se zavedla, kakšna tišina že celo večnost vlada v prostoru. Dvignila sem pogled iznad platnic. Opazila sem, da v kuhinji za pultom stoji Davor in lista po svoji najljubši reviji o tehniki. Vedno je bral stoje v kuhinji in nihče ga pri tem ni smel zmotiti. Njegov izgovor je bil, da v službi dovolj časa presedi po sestankih, zato je bil vesel, če je lahko vsaj nekaj časa stal. Začutil je, da ga opazujem, zato je dvignil pogled, se srečal z mojimi očmi, nato pa se še v istem trenutku vrnil k branju.

Iz mojih prsi se je izvil glasen izdih, s katerim sem izgubila še zadnje upanje, da bo kdaj drugače. Dvajset let. Dvajset let tihega sobivanja, grenke prizadetosti in naraščajočih zamer, o katerih nisem upala nikoli spregovoriti. On pa tudi ne. Dvajset let, pa nisem nikoli spregovorila o svojih željah, potrebah, idealih, da ga ne bi spravljala v zadrego. On pa tudi ne. Nikoli nisem zahtevala pozornosti, da ne bi izpadla nerazumna, godrnjava in zahtevna. On pa tudi ne. Spreletelo me je, da že vsaj desetletje nisva skupaj istočasno sedela skupaj na kavču. No, mogoče le za trenutek, ko sva usklajevala koledarje obveznosti otrok. Kdaj pa sva nazadnje skupaj pogledala ves film? Se pogovarjala? Se sprla? Se ljubila?

V sebi sem začutila naraščajočo jezo. Želela sem zavpiti: "Zakaj se nisi nikoli naučil sedeti ob meni na kavču?", a mislila sem si: "Zakaj te nisem tega nikoli prosila? Zakaj se glede tega nisva nikoli sprla?". Nisem zmogla. Vse, kar je moje utrujeno in naveličano telo spravilo iz sebe, je bil kratek, brezbarven: "Grem."

Davor je, ne da bi dvignil pogled od revije, vprašal: "Kam pa greš?", kot bi pričakoval, da odhajam le v trgovino po mleko za večerjo.

Takrat se je moj jez podrl: povedala sem mu vse o čustvih, pričakovanjih, zadržanih besedah. Glas se mi je tresel, ko sem izgovarjala besede, ki so toliko časa molčale. Pogledala sem ga in pričakovala jezo, presenečenje, žalost, nekaj, s čemer mi bo dal vedeti, da je vse skupaj imelo smisel.

"Si prepričana?" je rekel.

Pokimala sem in čakala, kam bo ta pogovor šel. In je šel tako kot vedno: tiho, racionalno, brez očitkov, jeze ali privzdignjenih glasov.

Vstala sem brez besed, v veži vzela torbico in odšla. V tej hiši ni ostalo nič več spoštovanja.