Letošnje bralno leto končujem z romanom Vezi (it. Lacci/hrv. Vezice) italijanskega avtorja Domenica Starnoneja, ki so mu nekoč pripisovali avtorstvo del Elene Ferrante. Gre za vznemirljiv, mogoče celo nekoliko srhljiv, a še kako realen tridelni roman o prešuštvu: o tistih, ki zapuščajo in tistih, ki ostanejo zapuščeni, o (ne)zmožnosti odpuščanja ter o tragičnih posledicah, ki jih to dejanje pušča na vpletenih.

Starnone se uvodoma skozi pisma, ki jih Vanda piše Aldu v času njegovega skoka čez plot, s kirurško natančnostjo loti seciranja posameznih faz ženinega soočanja z moževo prevaro - začne z razumskim prepoznavanjem situacije in prošnjami, naj se vrne domov, nato pa jih počasi stopnjuje od zanikanja prek jeze, gneva, obtoževanj, poniževanja, vzbujanja slabe vesti, groženj, do napadov panike, da se bo njen svet zrušil sam vase in na koncu do poskusa samomora, s katerim zmaga. V ta nerazumni boj za moža vplete tudi nič hudega sluteča otroka, na vsak način ju skuša obrniti proti očetu, tudi s tem, da na sodišču doseže, da otroka dodelijo izključno njej. Ta del, čeprav dolg le dobrih 20 strani, je čustveno tako mučen in tako intenziven, da bralec sam na svoji koži občuti Aldovo zadrego. Tako živ, da čutiš ženino bolečino, obup, predvsem pa strah, da bo ostala sama z otrokoma in brez sredstev za preživetje. Slišiš njene obupane krike, ko iz strahu bruha ogenj na Alda in njegovo novo partnerko.

V drugem delu spoznamo, kako je teklo njuno življenje od poroke do današnjih dni. Poročila sta se zelo mlada v zgodnjih šestdesetih. Ona, ker to tako zahtevala družbena pravila, on, ker je želel neodvisnost od staršev in samostojnost. Ona po svoji tradicionalni vlogi ostaja doma, skrbi za gospodinjstvo in otroka. On v premagovanju dolgčasa, ki se je mednju naselil zaradi vsakdanje rutine, beži iz zakona, sprva v intelektualno sfero in kariero profesorja, kasneje v prešuštvo z Lidijo, žensko, ki je že usvojila pravila nove svobode, ki so jo prinesle družbene spremembe: od menjave tradicionalnih vlog v moško-ženskih odnosih, sprememb v porazdelitvi nalog v zakonski zvezi, drugačen je odnos do spolne svobode in spola … Aldo postane razdvojen: po eni strani srečen, ker je v Lidiji našel svojo pravo ljubezen, ki od njega ne zahteva popolne predaje, po drugi zagrenjen zaradi nenehnih ženinih očitkov o izdajstvu. Po drugi strani je Vanda odrasla v prepričanju, da poroka velja do smrti, zato poskuša z jokom, grožnjami in izsiljevanjem dobiti Alda nazaj. Uspe ji šele z resnim poskusom samomora, saj Aldo ne želi imeti na vesti ženinega življenja. Aldo se vrne v Neapelj k družini, opusti želje po svobodi in se resigniran podredi ženinemu sadizmu. A status quo, ki ga mukoma ohranja, je krhek in ranljiv, zato mora ves čas paziti na svoje besede in vedenje. Vsak še tako majhen "prekršek" bi namreč ponovno razburkal ženino duševno zdravje, saj mu ta ne zaupa več in ves čas preizkuša njegovo potrpežljivost in doslednost. Aldo svojo osebno svobodo omeji le na delovno sobo s knjižnico, v kateri hrani "dragocenosti", ki mu to svobodo vračajo v duhu: knjige, zapiske, fotografije. Prelomni trenutek se zgodi več desetletij kasneje, ko sta oba že upokojena. Med njunimi počitnicami na amalfijski obali jima vlomijo v stanovanje in v njem razbijejo vse, kar se da. Zdi se, da nič ni bilo ukradeno, izgine le družinski maček, za katerega bi morala v času njune odsotnosti skrbeti zdaj že odrasla otroka. Vdor v njuno zasebno življenje ju močno pretrese, še posebej, ker naplavi tragične posledice Aldovega skoka čez plot.

Zgodbo o nevidnih vezeh, ki nas na eni strani povezujejo, na drugi pa nam zategujejo zanko okrog vratu, Domenico Starnone mojstrsko zavije v družinsko dramo, v kateri prešuštvo postavi v središčno gonilo zgodbe. Ta pod seboj ruši in v prah spremeni vse, kar je bilo do tedaj zgrajenega kot trajno in neuničljivo. Vezi, ki so nekoč igrale nežno melodijo, zdaj grozijo z gordijskim vozlom, ki ga lahko razvežeš le z ognjem in mečem. Odpuščanje in ljubezen nista več mogoča, skupnost skupaj drži le še občutek dolžnosti. Tretji del triptiha namreč govori o njunih otrocih - Sandru in Ani, ki globje posledice vedenja svojih staršev dojameta šele, ko odrasteta. Petdesetletni Sandro ima štiri otroke s tremi ženskami - z zakonito ženo in še dvema partnerkama, ob tem pa se občasno dobi še s kakšno prijateljico - da ji ponudi prijateljsko ramo in občasno seks, medtem ko Ana pri petinštiridesetih v nasprotju z njim ne zmore vzpostaviti trajnejše veze z moškim, otrok pa si sploh ne želi, saj jim ne želi uničiti življenja, kot so ji ga starši. V njunem medsebojnem pogovoru spoznamo vse razsežnosti bolečine in vse odtenke brazgotin, ki ga je na njunih osebnostih pustilo razdejanje, ki je ostalo od otroštva: očetu, ki jih je zapustil, čustveno razrvani mami in njuni medsebojni vojni. Spomini in zamere, ki sta jih ves ta čas gojila do staršev, pridejo na plano ravno v stanovanju, v katerem sta preživela svoje otroštvo. Pa ne samo te: drug drugemu očitata lastnosti, ki naj bi jih prevzela od enega ali drugega starša in so zaznamovale njuni življenji in jima dale občutek, da nikoli nista bila ljubljena. Na koncu skleneta, da jima starša dolgujeta odškodnino za vse poškodbe, ki sta jih naredila njunima osebnostma in njunim čustvom. Ali kot v zadnjem delu romana pravi v pogovoru z bratom Ana: 

Domenico Starnone nam z odličnim poznavanjem psihologije odnosov pričara vznemirljivo in zelo močno zgodbo, ki nas ne zapusti, ko knjigo odložimo. Ves čas premlevamo številna vprašanja, ki mi pogosto pridejo na misel, ko se pogovarjamo o medsebojnih odnosih, še posebej teh najbližjih, ki so najbolj zaznamovana s čustvi: Kaj smo pripravljeni žrtvovati, da se ne bi počutili ujete? Kdaj se v nekem odnosu začne in kdaj konča naša svoboda? Kako naše odločitve vplivajo na druge, ki nas imajo radi? Kaj izgubimo, če iz nekega odnosa odidemo? Se je vanj možno vrniti brez posledic? Je razbiti odnos še kdaj mogoče zakrpati, ne bi se videle rane in brazgotine? Kdo je v tem primeru zmagovalec - tisti, ki iz utesnjujočega odnosa zmore oditi in se ne vrniti, ali tisti, ki je s čustvenim izsiljevanjem dosegel, da se je prvi vrnil?

Domenico Starnone: VEZICE

• Izvirni jezik:  italijanski

• Jezik: hrvaški

• Prevod: Tatjana Peruško

• Leto izida: 2019

• Število strani: 176

• Vezava: mehka

• ISBN/EAN: 9781609453855

• Založba: Vuković & Runjić

*****