O ameriški pesnici Emily Dickinson vemo le to, da se je rodila leta 1830 in umrla petinpetdeset let pozneje v očetovem domu v Massachusettsu, kjer je večino svojih dni preživela za štirimi stenami svoje sobe. Nikoli se ni poročila niti imela svojih otrok. Svojo hišo v Amherstu je zapustila le med šolanjem v ženskem semenišču Mount Holyoke, kjer je bila ena redkih mladih žensk svojega časa, ki so nadaljevale visokošolsko izobraževanje. Kljub temu, da je izmed svojih več sto pesmi dovolila objavo le ducatim, se je uspela posmrtno uvrstiti med velikanje svetovne poezije. Za njo je ostala ena sama samcata fotografija, ki so jo posneli, ko je imela šestnajst let.

Po sledovih papirja – pisem in pesmi – ki jih je pustila ta skrivnostna ženska, pa tudi po neštetih delih, objavljenih o njej, je večkrat nagrajena kanadska avtorica Dominique Fortier napisala poetični roman Papirnata mesta (izšel je pri Cankarjevo založbi), v katerem se svobodno potopi v Emilijino življenje, se poda v njen notranji svet, ki ji je omogočil toliko daljnjih potovanj, kljub temu da se ni premaknila iz svoje sobe. Rezultat je subtilen kalejdoskop nežnih vtisov in intimnih podrobnosti, ki je daleč od biografije in navajanja zgolj zgodovinskih dejstev. Iz tisočev bežnih trenutkov na koncu sestavi krhko, a tako zelo močno podobo pesnice z edinstveno osebnostjo. Na manj kot 200 straneh izoblikuje podobo ženske, čigar glavni razlog za življenje se zdi negovanje umetnosti pisanja, v katerem je pomemben le svet na koščkov papirja, popisanih z drobno pisavo, medtem ko vse drugo postopoma izgublja vrednost in smisel. Kar pesničina okolica dojema kot vse bolj izrazito osamljenost, njej koncu pomeni le način, da se lahko približa bistvu stvari in bolje razume svet.

Papirnata mesta so zelo poetično besedilo, polno miline in elegance. Gre za eno tistih knjig, kjer si izpišeš prvi citat, ki poboža tvojo dušo, na koncu pa ugotoviš, da bi lahko med citate prepisal vso knjigo. Knjiga je rahla, zasanjana in eterična kot prvi spomladanski vetrič, ki te nežno poboža po vratu. A hkrati iz nje veje neupogljiva sila pesnice, ki je svoje življenje namesto v družbi ljudi rajši preživljala v družbi verzov, cvetlic z domačega vrta in peki slaščic za svoje nečake. Ves čas oblečena v belo se je ljudem zdela podobna duhu, prikazni, a moč njenih besed ostaja večna.

Subtilna naracija, ki tekoče prehaja med glasovi Emily in njenih sorodnikov ter nenazadnje tudi avtorice, ki v Emilijinem življenju najde marsikatero skupno točko s svojim življenjem. Roman naj bi bil refleksija o krajih, v katerih živimo in nas naseljujejo. Govori o tem, kaj nam pomeni dom, kaj se zgodi v nas, ko ga zapustimo oziroma se preselimo. Ali sploh kdaj zares živimo v mestu, hiši, družini, ali je to samo ideja, ki jo imamo o tem? Kje smo zares doma?

Ko se je odločila povedati zgodbo o Emilyjinem življenju, so Dominique Fortier vedno znova na misel prihajali deli njene lastne zgodbe, ki se je nekaj časa skoraj prekrivala s kraji, kjer je živela pesnica: v mestu Boston, “kjer sva se oba počutila kot tujca”. A tako kot za Emily tudi za Dominique vsa ta mesta: Boston, Emily, Amherst, Linden, ostajajo papirnata mesta, mesta, ki obstajajo le na papirju; mesta, ki “so si jih ljudje gladko malo izmislili in s tem poskrbeli, da jim nihče ne more ukrasti opravljenega dela.” A doma: tega ti nihče ne more vzeti!

Dominique Fortier: PAPIRNATA MESTA

• Jezik: slovenski

• Prevod: Saša Jerele

• Datum izida: 2. 12. 2022

• Število strani: 192

• Vezava: trda

• ISBN/EAN: 9789612825515

• Založba: Cankarjeva založba

  *****