Že nekaj let zapored, se vsakič znova razveselim, da bom božične praznike lahko preživela v družbi Elene Ferrante. Vsakič znova se veselim žolčne izmenjave mnenj o vlogi moških in žensk v naših življenjih. Seveda se pogosto strinjava. Pogovarjava o tem, kakšni naj bi bili odnosi med nami in kaj ženske potrebujemo, da bi se v svojih najrazličnejših vlogah popolnoma udejanile v skladu z našimi osebnimi pričakovanji, ne pričakovanji družbe.

Začeli sva z Dnevi zavrženosti, v kateri sem z ogorčenjem spremljala razpad Olgine in Marieve družine, se empatično vživljala v Olgin čustveni zlom, ga ponotranjila tako, da me je bolelo srce, ga skozi žensko perspektivo skušala upravičiti. Verjetno bi danes, skoraj leto po tem, ko sem razhod s partnerjem doživela sama, na njeno usodo gledala drugače. In verjetno bi najina debata potekala v čisto drugem tonu. Bolj razumevajočem moške plati zgodbe. Bolj opogumljajočem in osvobajujočem za Olgo.

Nato sva nekaj let skozi Neapeljski cikel trepetali ob nepredvidljivi življenjski usodi Elene in Line. Zakaj nas usoda od nekoga, ki nam je blizu, oddalji, da bi nas po nekaj letih trpljenja spet združila? Nas življenje res preizkuša le zato, da bi nas - ne zlomilo - temveč okrepilo in nam dalo priložnost, da smo boljši, večji? Je bila druga polovica 20. stoletja, kljub revolucionarnim družbenim spremembam, zamujena priložnost, da bi med spoloma vzpostavili neke vrste ravnovesje, medsebojno spoštovanje in hvaležnost, da v svoji različnosti lahko sobivamo brez trenj in merjenj moči? Če pogledam z današnjega vidika, kam se obrača družbena klima, moram temu žal pritrditi.

V nasprotju s toplim pričakovanjem nove Elenine zgodbe je Zlagano življenje odraslih na moji knjižni polici čakalo do lanskega poletja. Utrujena od kovidnega nemira sem vse praznično branje in pisanje za nedoločen čas odložila v prihodnost. Vse svoje moči sem usmerila v to, da ponovno zagrabim niti življenja v trden in samozavesten prijem. Vse s fokusom čim bolj racionalno urediti življenje, da bo spet vse steklo in da bom spet našla ugodje in notranji mir, ki mi bo dovoljeval, da se nekaj ur zbrano prepustim zgodbi.

Zlagano življenje odraslih se je v moj vsakdan vrinilo nekega poznopoletnega popoldneva. Toplo sonce je svetilo na moj najljubši bralni kotiček in hkrati tudi na knjigo. Razveselila sem se iskre, ki je ponovno vžgala mojo bralno strast, in da se je to zgodilo ravno ob avtorici, ki jo tako cenim. A očitno v tistem trenutku moje srce še ni bilo pripravljeno. Zanetena iskra je kmalu ugasnila. Zgodba se mi je zdela prazna, plehka in dolgočasna. Nisem se mogla poistovetiti niti z eno od junakinj knjige. V njih nisem našla niti enega navdiha, ki bi me dvignil z moje bolečine, ki bi pomiril moj nemir ali mi dal usmeritev za prihodnost. Knjiga se mi je zamerila tako, da sem jo morala odložiti.

V teh praznikih sem ji ponovno dala priložnost. Ni me tako razvnela kot neapeljski cikel, a vseeno sem z zanimanjem spremljala, kaj se dogaja v naših odnosih, ko se skrivamo za lažmi, zamolčanimi informacijami, preobračanjem besed, da bi z manipulacijo dosegli svoj cilj.

Spraševala sem se, ali je življenje odraslih v očeh naših otrok res tako idilično in neomadeževano, da jim že najmanjši spodrsljaj iz naših ust spodnese tla pod nogami in ubije sanje. So res tako krhki in ranljivi, da ne vidijo, da smo tudi mi samo ljudje, zmotljivi, grobi, lažnivi ... Ali je zato potreben le en samo napačen trenutek v napačnem času, da se resnica izmuzne vsem previdnostnim ukrepom, pred katerimi smo jih varovali? Ker laž vedno pride na plan, ne glede na to, kako skrbno jo želimo očuvati zase.

Ferrantejeva začenja takole:

Glavna junakinja knjige je Giovanna, ki ob vstopu v najstniška leta preživlja neverjetno občutljivo obdobje: komaj pred letom dni je dobila menstruacijo, sramuje se svojih porajajočih se prsi, ves čas ima občutek, da je umazana in da smrdi, v posteljo odhaja čemerna, dneve preživlja z glavo upirajoč v tla, kot bi se želela izogniti vsemu živemu. Ker se ne more zbrati, začne popuščati v šoli. V edino uteho ji je dejstvo, da jo oče naravnost obožuje.

V nasprotju z Eleno in Lino Giovanna živi priviligirano življenje uspešne meščanske družine, v kateri se odrasli ne ukvarjajo z vprašanji preživetja, temveč v zavetju svojih luksuznih domov razpravljajo o velikih idejah. Giovannin oče je učitelj na prestižni srednji šoli in ambiciozen marksistični intelektualec, »nezmotljivo vljuden človek«, čigar ljubezni in občudovanja si močno želi. Njena mama poučuje grščino in latinščino ter lektorira romantične romane. Giovannini najboljši prijateljici, lepa Angela in pesniška Ida, sta hčerki najboljših prijateljev njenih staršev, bogataša Mariana in Costanze. Vsi so videti zadovoljni v svoji meščanski sreči – vse do dneva, ko Giovanna, takrat stara 12 let, ne sliši pogovora med mamo in očetom, v katerem sliši očeta reči, da postaja vse bolj podobna teti Vittorii.

Očetova sestra, odtujena teta Vittoria, »strašilo iz otroštva, vitka, demonska silhueta«, katere vulgarnost in krutost je njen plemeniti oče sovražil vse, odkar Giovanna pomni. V Giovanninih očeh zato Vittoria predstavlja ves gnus in strah, ki ga čutita njena starša. Če bi ju Vittoria slišala, kaj si mislita o njej, bi “v nekaj korakih prehodila dolgo pot z neapeljskega pekla do Vie San Giacomo dei Capri, s sabo privlekla vse bolezni iz bližnjih bolnišnic, poletela do našega stanovanja v šestem nadstropju ter s črnimi bliski, ki bi ji švigali iz oči, razbila vse pohištvo in ji primazala klofuto, če bi se samo poskušala upreti.” Seveda sluti, da se za tem gnusom in strahom skriva zgodba o doživetih in storjenih krivicah, ki pa ji do tega trenutka ne posveča veliko pozornosti. Šele očetove besede, ki sesujejo njeno idilično otroštvo v utvaro in iluzijo, jo pripravijo do tega, da se sooči s težko nalogo - spoznala bo teto Vittorio. Hkrati z njo pa tudi celotno sorodstvo po očetovi strani in strašno resnico o svojih starših, še posebej o očetu.

S temi besedami ji teta Vittoria že ob prvem obisku uniči vso iluzijo o očetu in sproži val dogodkov, ki bodo spremenili življenja Giovanni in njeni družini.

Ne samo, da začne Giovanna s sumničavostjo gledati na starša, vedno bolj se jima odmika in vedno bolj zaupa VIttorii - “ubogi, osamljeni ženski, ki hrepeni po ljubezni”. Ob enem od obiskov tako opazi nenavadno vedenje med mamo in družinskim prijateljem Marianom: skrivno flirtanje in dotiki pod mizo ji ne dajo miru, o njih razmišlja dan in noč. V tem času se izogiba vsem stikom s teto Vittorio, ve, da ji ne bo mogla zamolčati, kaj se dogaja med mamo in Marianom. A njeni prijateljici Angela in Ida, Marianovi hčeri, vztrajata, da bi jo radi spoznali. Starši popustijo pod pritiskom treh najstnic in skupaj obiščejo dogodek v tetini cerkvi, kjer spoznajo tudi nekaj Giovanninih sorodnikov.

A že naslednji dan se v njunih družinah zgodi potres: zapestnico, ki jo je več kot deset let z nežnostjo in ponosom nosila na svoji roki, teta Constanza kar naenkrat podari Giovanni, češ da je njena. Mariano preneha prihajati v Giovannin dom, prav tako vse redkeje videva Angelo in Ido. Izve, da sta se njen oče in Mariano na smrt skregala in da je Mariano svoji ženi zabrusil, naj se pobere. Ko očeta postavi pred dejstvo, naj ji pove, kako to, da je zapestnico tete Vittorie imela Constanza, ji namesto njega odgovori mama: “Oče ima že petnajst let drugo ženo.”

Po ločitvi staršev se Giovanna popolnoma izklopi iz svojega življenja: nekoč pridna učenka, vse dneve preživlja ob gledanju filmov in poslušanju glasbe, odkriva prve korake v spolnost. Zaničuje vse, kar jo obkroža: sosedi, prijatelji, profesorji, sošolci, starši, še posebej mama, ki se ne zna soočiti s propadom svojega zakona. Celo sebe:

Tetino zapestnico začne uporabljati kot orodje za manipulacijo z ljudmi, ki jo imajo radi. A njena manipulacija ni sama po sebi namen. “Laži, laži, odrasli jih prepovedujejo, a jih sami ogromno natrosijo,” nekje pravi Giovanna. In res se zdi, kot da življenje odraslih temelji le na lažeh: hlinijo ljubezen in veselje, čeprav je ne občutijo, hinavsko so prijazni do tistih, ki so nad njimi, in zaničujejo tiste, ki ne dosegajo njihovih standardov. Kmalu spozna, da bolj kot se tudi sama zapleta v svoje laži, bolj postaja podobna odraslim. Njihovo laganje ne obstaja le zaradi tega, da bi si olajšali življenje, temveč da so jo izpopolnili v obliko umetnosti in jo ponotranjili, a jo uporabljajo izredno zavestno. Giovanna ima namreč odličen dar opazovanja odnosov med ljudmi in tako hitro opazi, kako je vsebina njihovih laži precej manj zanimiva kot njihovi stili laganja - tako opazi npr. pretiravanje, izpuščanje informacij, opravičevanje, zamegljevanje ipd., opazi, da so eni bolj in drugi manj spretni lažnivci, pa tudi, da se razlikujejo glede na drznost svojih laži in užitka, ki ga pri tem občutijo.

Ko ssama razvija umetnost laganja, se hkrati razvija tudi njena zmožnost pripovedovanja. Njen notranji svet, njena domišljija postaneta kritična, uporniška in dobro urejeni svet svojih staršev uvidi z drugega zornega kota, ki jo jezi in jo sili v prepričanje, da ne želi odrasti. Odkrije, kako je melodramatična konstrukcija laži ohranjanja zakona za ceno zunanjega lepega videza dejansko uničila srečno življenje njene družine, vendar starša tudi še po koncu zakona nista zmožna prekiniti odnosa, saj si na skrivaj sama pri sebi še vedno lažeta in ga opravičujeta. Vendar Giovanna ve preveč, da bi se bila sposobna prilagoditi njuni očitni zablodi, klišejem in neuspehu, ki jima preprečuje, da bi se soočila z realnostjo. Vidi, kako so njune laži prazne, prozorne, brez domišljije in izvirnosti. Opazi, kako se vsi ti klišeji iz resničnega življenja pretočijo tudi v zgodbe in romane v obliki romantičnega idealiziranja in vdanosti v usodo. Razočarana ugotovi, da ji sreče in ljubezni ne bo prineslo ničesar drugega kot to, da se bo najprej brezpogojno ljubila sama.

A pot do uresničenja tega spoznanja ji prekriža Roberto, karizmatični fant, ki se mu je uspelo izviti neapeljskemu dnu in se uveljaviti v Milanu kot univerzitetni profesor, in zaročenec Giovannine prijateljice iz Vittorijine soseske Giuliane. Zaradi neimenovanega dolga ostaja navezan na domačo sosesko. Giovanna ga spozna, ko je stara 15 let. Na prvi pogled se zaljubi v njegovo karizmo, njegova sposobnost privabljanja množic in vsaka pozornost in pohvala njenemu intelektu jo vleče v njegovo bližino. Kot vsi najstniki, ki iščejo pripadnost in pozornost, si pripoveduje laž: »Postani njegova prijateljica in mu pokaži, da nekje v sebi, neznano niti sebi, posedujem lastnosti, ki jih potrebuje.« Giovanna si želi zatreti svojo željo. Okoli Roberta zgradi avro čiste moralne in intelektualne čistosti, sočutja in modrosti. A od trenutka, ko se prvič srečata, vemo, da jo bo slej ko prej razočaral, ko bo spregledala nekaj svojih iluzij. Toda njena zaljubljenost ji omogoči, da odkrije, da je obžalovanje, o katerem govori Roberto, ključno za to, kar počnejo nekateri lažnivci. Dajejo občutek tolažbe in kesanja, ki ga sprejmemo, ker ga v svoji bolečini potrebujemo, s tem pa smo pripravljeni spregledati tudi lažnivčevo laž in zavajanje.

Zanimivo je opazovati, kako Ferrantino pisanje daje vsem znanim, vsakodnevnim situacijam nekakšen poseben pomen. V primeru romana Skrivno življenje odraslih tako uporabi najstniški svet in odraščanje kot odličen poligon za učenje o resničnem življenju odraslih. A knjiga je hkrati tudi spoznanje, da fikcija nikoli ne bo mogla docela ubesediti resničnosti.

Kar pa mi je pri Ferrante še posebej drago, je dejstvo, da v vseh svojih delih nikoli ne pozabi omeniti, kako pomembno je branje za naš pogled na svet:

Elena Ferrante: ZLAGAN ŽIVLJENJE ODRASLIH

• Jezik: slovenski

• Prevod iz italijanščine: Daša Perme Juravčič

• Datum izida: 21. 5. 2021

• Število strani: 320

• Vezava: trda

• ISBN/EAN: 9789612824839

• Založba: Cankarjeva založba

  ****