Zaradi svoje občutljivosti za ljudi z margine, pripadnikov manjšin, še posebej pa zaradi razkrivanja resnice o položaju žensk po vsem svetu je Elif Shafak že od prve njene prebrane knjige visoko na mojem seznamu najbolj priljubljenih avtorjev. Mislim, da sem jo v anketi, ki jo je naredila založba Vida, postavila med pet avtorjev, ki bi jih povabila na večerjo.

Ko sem končala z branjem njenega zadnjega v slovenščino prevedenega romana 10 minut, 38 sekund v tem čudnem svetu (založba Sanje, 2020), o katerem pišem tokrat, sem pomislila na to, kako se - če pogledam samo njene knjige - položaj ženske v tem zares čudnem svetu iz leta v leto spreminja. Od 40 pravil ljubezni (založba Sanje, 2013), kjer je bila glavna junakinja zdolgočasena študirana gospodinja do turške prostitutke, ki ji je bila zaradi očetovih verskih prepričanj odvzeta možnost izobrazbe, je dejansko le korak. A ravno zaradi tega lahko rečemo, da je Elif Shafak luč, ki nam kaže pravi obraz nesmiselnosti in usodnosti zakoreninjenih tradicionalističnih vrednot, ki Turčijo - državo na pragu Evrope - potiska daleč stran od demokratičnih vrednot. Čeprav že dolga leta živi v Londonu, je vedno znova in vsakič bolj trn v peti turških oblasti, saj jim nastavlja ogledalo in razkriva nepravice in kratenje svobode, ki se jo tako želijo skriti. Zaradi opisov ne samo spolnega, temveč tudi versko in politično obarvanega nasilja v svojem romanu "10 minut 38 sekund v tem čudnem svetu" so jo namreč turške oblasti preganjale zaradi nespodobnosti. A kljub številnim poskusom cenzure, Elif Shafak ostaja ena najbolj priljubljenih avtoric na svetu.

Čeprav je roman "10 minut 38 sekund v tem čudnem svetu" predvsem življenjska zgodba Lejle Tekila, istanbulske prostitutke, pravzaprav slika položaj turške družbe kot konglomerata vseh možnih ranjenih, zlorabljenih, razseljenih, obsojenih, prizadetih in ignoriranih skupin - ne samo žensk, istospolno usmerjenih, transseksualcev, temveč vseh, ki odstopajo od lika pravovernega, oblasti pokornega pripadnika turškega naroda, ki mu položaj v družbi omogoča, da v imenu vere in prave politične pripadnosti na šibkejših izživlja svoje najnižje strasti. Ta zgodba se osredotoča na vse te ponižane ljudi. Skozi njihove osebne zgodbe spoznavamo, kako se je turška družba spreminjala od tradicionalnih, včasih celo vraževernih praks do "sodobnega sveta", da na koncu ugotovimo, da se v bistvu ni spremenilo skoraj nič.

Naslov in prva polovica romana opisujeta zadnje trenutke zavesti Leile Tekila, ko po nasilnem umoru prehaja iz življenja v smrt. Medtem ko v smetnjaku na obrobju mesta, kjer so jo pravkar umorili, čaka na trenutek, ko bo njena duša zapustila telo, odkrivamo Kdo je bila? Kdo jo je ubil? Kdo se je bo spomnil po njenem odhodu? Kakšne bodo posledice te surovosti? To so vprašanja, ki jih knjiga zastavlja, vmes pa je dovolj prostora za žalost, humor in ljubezen.

Knjiga se začne v trenutku, ko Leilino srce preneha utripati, a njeni možgani še niso prenehali delati: »Zaloge energije so pognale v tek roj nevronov in jih povezale kot čisto prvikrat. Čeprav ji je srce že prenehalo biti, so se možgani upirali kot borec, ki do zadnjega ne odneha. Prešli so na višjo raven zavesti; opazovali so preminutje telesa, niso pa bili pripravljeni sprejeti svojega konca. Njen spomin je valoval dalje ter vneto in prizadevno zbiral drobce življenja ki je drvelo k izteku. Spomnila se je stvari, za katere niti ni vedela, da se jih je možna spomniti, stvari, za katere je bila prepričana, da so za vedno izgubljene. Čas se je utekočinil v brzeč tok spominov, ki se prelivajo drug v drugega v nerazložljivem spoju preteklosti in sedanjosti." In res tekom zgode sledimo tem v spomin ujetim trenutkom - od trenutka, ko je kot gola, sluzasta in rdeča dojenčica zapustila maternico in ji je bila odvzeta pravica do mame, do stričeve spolne zlorabe, rojstva brata z downovim sindromom, očetove spreobrnitve v ekstremni islamizem, ki ji je vzel pravico do izobraževanja in prijatelja do njega pobega v Istanbul, mesto, "kjer na koncu končajo vsi nezadovoljni in vsi sanjači."

Prvi del romana, naslovljen Um nam približa življenje glavnih junakov - Leile in njenih petih prijateljev. Vsako poglavje predstavlja minuto, ki Leilo bliža koncu, in vsakega odlikuje prefinjen čutni spomin: od teže soli, s katero je babica ob Leilinem rojstvu pokrila telo dojenčice, da bi zajokala. Vonj mešanice limone, sladkorja in vode na štedilniku Leilinega konzervativnega otroškega doma,, v katerem spozna, da je njena prava mama pravzaprav druga očetova žena, kateri nikoli in nikdar ne sme izkazati hčerinske ljubezni. Pa okus kave iz kardamoma, močne, črne in temne, ki jo je Leila pila med odmori v bordelu, kjer je delala. Pa vonj in okus po lubenici, ki so jo spomnili na poletne počitnice, ko jo je šestletno prvič posilil stric. Do začinjene kozje obare, ki se je kuhala, ko je na svet prišel njen bratec. Iz minute v minuto njeni spomini postajajo močnejši. Ob vonju in okusu spoznamo ne samo trenutke in kraje, ki so jo z njimi povezani, ampak tudi ljudi, ki so Leili v najtežjih trenutkih stali ob strani. Med trenutke njenega življenja se namreč vpletejo tudi življenjske zgodbe njenih petih najdražjih prijateljev. Bili so njena "varnostna mreža, njena družina ..."

Ni družina krog ljudi, v katerega si rojen, temveč so to tisti, ki si jih izbereš in ki izberejo tebe, pravi v nekem trenutku Leila. In čeprav pravi, da je srečno naključje imeti enega ali dva prava prijatelja, ne smeš izzivati sreče in si jh želeti več, je bila očitno ona rojena pod srečno zvezdo, saj jih ima kar pet: transspolno žensko Nalan, Somalko Jameelo, pritlikavo žensko Zajnab122, Humeyro Hollywood, žensko, ki je prelepo pela, a sem je morala ves čas skrivati pred nasilnim možem, ter Sinanom Sabotažo, njenim mladostnim prijateljem, ki ji je v ljubezni sledil v Istanbul, kot edini moški v skupini dneve preživlja kot pisarniški uslužbenec, ki se zaradi dogovorjene poroke z dekletom, ki ga vara, znajde v stiski, a ponoči vodi skrivno življenje v družbi "odpadnikov družbe", kjer se počuti sprejetega in ljubljenega.

V drugem delu romana, naslovljenem Telo, spremljamo usodo Leilinega telesa, ko v njem ni več možganske dejavnosti. V njem se izkaže lepota in trdnost prijateljstva, ki ga veže zvestoba Leili. Skupaj tvorijo tisto, kar Nalan imenuje "vodna družina", ki lahko "zavzame večji prostor kot vsi vaši sorodniki skupaj." Vsak od njih ceni, kako pomembno je imeti zveste prijatelje, saj vedo, kako je biti sam. Zanje je bila Leilina nežna in prijazna narava luč, ki jim je dajala smisel bivanja. Zato ni presenetljivo, da so pripravljeni tudi po njeni smrti zanjo tvegati svoje življenje. Odločili so se, da se bodo Leile poslovili, tako kot se spodobi in da ji bodo zagotovili pogreb, ki so ji ga odrekli njeni sorodniki in država, ki je njeno telo pustila trohneti na pokopališču pozabljenih.

Če je prvi del romana študija likov, je drugi del študija njihovih gnanj in hotenj. Shafakova namreč svojo pripoved premakne od notranjega k zunanjemu, od misli k dejanjem in od povzetkov njihovih celotnih življenj do podrobnih opisov preobratov tistega enega dne, ko se prijatelji odločijo izkopati Leilino truplo in ga s Pokopališča pozabljenih prenesti in pokopati ob ljubljenem možu D/Aliju. Žal jih začne zaledovati policija, zato se žalovanje kmalu sprevrže v stampedo in dirko po Istanbulskih ulicah.

V tretjem delu, poimenovanem Duša, se Leilina duša končno odtrga od telesa. Med padanjem se znebi vseh negativnih čustev, ki so jo vezali na tostranstvo: "jeze, žalosti, hrepenenja, bolečine, obžalovanja, zamere in njene sestrične nevoščljivosti." Počutila se je brezmejno in končno svobodno - kot modra siamska bojna ribica. Prav tista, ki so jo spustili v potok v Vanu tistega dne, ko se je rodila.

Roman "10 minut, 38 sekund v tem čudnem svetu" je osupljiv portret mesta, družbe, majhne skupnosti in ene same duše. Shafakova se v njem spretno giblje skozi čas, prostor, like in ravni bivanja, vendar ostaja ves čas v polnem občutenju (še tako majhnih) trenutkov, ki zaznamujejo naša življenja - kot križišča, na katerih se odloča naša usoda. Shafakova nas spretno, samozavestno in z iskreno pozornostjo na detajle pelje po ulicah življenja, v katerih se včasih tudi zgubimo, a vedno znova najdemo tudi v tem čudnem svetu, v katerem so naši svetilniki ljudje, ki nas imajo radi in nas podpirajo tudi takrat, ko gre vse narobe.

Roman je bil leta 2019 nominiran za nagrado Man Booker.

Elif Shafak: 10 MINUT, 38 SEKUND V TEM ČUDNEM SVETU

• Izvirni naslov: 10 minutes, 38 seconds in this strange world

• Jezik: slovenski

• Prevod: Maja Ropret

• Datum izida: 2020

• Število strani: 296

• Vezava: broširana

• ISBN/EAN: 978-961-274-262-1

• Založba: Založba Sanje

  *****