Celotno besedilo je kot spremna beseda objavljeno v knjigi

Knjige med drugim prebiramo tudi zato, ker nam omogočajo, da skozi potovanje glavnega junaka razbiramo in sodimo našo lastno življenjsko pot. Z junaki se identificiramo, v njihovih dejanjih in razmišljanjih odstiramo in odslikavamo naša lastna. Morda nam na ta način omogočijo, da svoja dejanja uvidimo skozi oči drugih in jih tako lažje sprejmemo ali jih upravičimo. Toda tu so tudi tisti avtorji, ki so jim celo najbolj blede moralne sugestije tako tuje, da nam preprosto ne dajo priložnosti, da bi to lahko naredili. Ti romani nosijo v sebi neko predrzno hladnokrvnost, čustveno redukcijo oziroma izoliranost, s katero se ne moremo niti identificirati niti je zavrniti kot tuje. Taka so tudi dela švicarske pisateljice Fleur Jaeggy.

Njen literarni svet je svet odnosov, ki jih prežemajo hladna distanca, nezaupljivost in zamere, v katerih se ljudje tiho dušijo v svojih poškrobljenih konvencijah in ki se kot bolezen širijo med rodovi. Namesto toplih nežnosti, histeričnih izbruhov strasti, nenadzorovanega besa, ljubosumja, morda celo nasilja smo deležni le kratkih, odrezavih, zelo zadržanih asketskih povedi, v katerih ni prostora za čustva in leporečenje. Samo tišina in hladna dejstva, med njimi pa skoraj naključno navržene besedne zveze, zaradi katerih za trenutek nemo obstaneš: »ukinitev telesa«, »trpka prizanesljivost«, »izmuzljivi obup«.

Zgodbo Proleterke pripoveduje neimenovana petdesetletna ženska, ki se po smrti očeta spominja svoje mladosti. Čeprav rojena v meščansko družino, je bila vse življenje brezdomka, zapuščena čustvena sirota, od najzgodnejšega otroštva priča hladnim, skoraj brezosebnim stikom med staršema, ki sta jo kmalu po rojstvu prepustila najprej sorodnikom, nato pa vzgoji v internatu. V spominih se z odtujeno hladnostjo in teleskopsko distanco spominja različnih obdobij svojega otroštva … svoje pobegle in brezbrižne matere … očeta, ki ga je le redko imela priložnost videti, saj mu je bil po ločitvi od dekličine matere skoraj popolnoma onemogočen stik z njo … svoje samote … svojih malodušnih in praznih dni v babičini hiši. Še posebej se spominja svojega edinega križarjenja v družbi odtujenega očeta Johannesa z jugoslovansko križarko, poimenovano Proleterka, iz Benetk v Grčijo.

Mamljivo je bilo povezati nezaupljivost in odtujenost glavne protagonistke na ostale karakterje in njeno nezaupljivost do njih z avtoričinim osebnim doživljanjem življenja in sveta. Rojena v družini višjega srednjega razreda v Zürichu je tudi Jaeggy svoje otroštvo in adolescenco preživela v internatu. Njen oče je bil iz nekdaj premožne družine. Njena mati je zapustila očeta in si ustvarila drugo družino. Jaeggy je bila čustveno odmaknjena, trpela je za nespečnostjo, veliko je razmišljala o smrti. Kot je nekoč zapisala: »Občutek identitete … tega nisem še nikoli doživela. Včasih razmišljam o sebi kot o osebi brez osebnosti.«

Jaeggy sama je dokaz, kako otroci, ki niso deležni toplega, ljubečega odnosa v najzgodnejšem otroštvu, razvijejo odlične preživetvene mehanizme kot odziv na to, ko jih zavrže nekdo, ki naj bi jih imel rad. Kot kmalu po uvodu v novelo Proleterka slikovito zapiše Jaeggy:

Fleur Jaegy: PROLETERKA

• Jezik: slovenski

• Prevod: Alenka Jovanovski in Gašper Malej

• Datum izida: 4. 1. 2023

• Število strani: 120

• Vezava: broširana

• ISBN/EAN: 9789617122473

• Založba: Malinc

  ****