Glennon Doyle je ameriška pisateljica, ki se je iz krščanske mami blogerke prelevila v klinično depresivno motivacijsko govornico in mentorico številnim sodobnim ženskam, ki se v svojem telesu, v katerem so združene številne vloge – od mame, žene, ljubice, gospodinje, hčerke, sestre, podjetnice, … - počutijo utesnjene in neslišane, nerazumljene in bi se rade osvobodile spon in omejitev, ki nam jih vsiljujejo družba, kultura, družina …

Knjigo Neukrotljiva sestavlja serija zelo osebnih esejev, predstavljenih v kronološkem vrstnem redu. Govorijo o tem, kako družba najprej ukroti divjo žensko naravo, nato pa jo nauči trikov, kako naj ugaja, da bo dobila drobtine z velike mize, podobno kot gepardinja v kletki, usposobljena za trike v živalskem vrtu. A tako ženske kot gepardi v sebi nikoli ne pozabijo na svojo divjost. Če jim je dana vsaj priložnost, jo bodo tudi izkoristile.

Glennon Doyle pravi, da se lahko teh spon osvobodimo le tako, da spoznamo, da lahko razmišljamo izven okvirjev in da se začnemo same odločati o s tem, kako želimo živeti, s kom živimo in kako se vedemo. Kot pravi: "Moja spolnost, moja vera, moje delo in kariera, moji pogledi na spol, moje materinstvo, moj odnos do otrok ... v vseh sferah življenja moramo izstopiti iz tega, kar drugi mislijo, da je prav in dobro zame in najti tisto, kar ustreza samo meni.« Ker samo me same vemo, kakšna je naša resnica in kje se počutimo resnično avtentično me same. In ta pot ni lahka, predvsem ne kratka – včasih traja vse življenje, da ugotovimo, česa si želimo, kaj bi rade in da najdemo svojo pot.

Zanimivo je, da nam družba, dokler smo še majhne deklice, dovoli, da lahko počnemo in čutimo vse, kar lahko. Dovoljeno nam je poslušati svoj notranji glas in mu slediti, početi vse, kar nam domišljija govori. Kmalu – Glennon pravi, da pri okrog desetih letih, pa nam začnejo zapovedovati, kako naj se vedemo, da bi postale to, kar svet od nas pričakuje. Da bomo izražale le določena čustva, in to na način, ki se zdi sprejemljiv drugim, kakšno življenje si lahko želimo, katere ljudi imamo lahko rade, s katerimi se lahko družimo. Govorijo nam, kakšno telo lahko imamo, na kakšen način nam je dovoljeno izražati svojo ženskost, kako se moramo vesti, da nas bodo imeli za pridne, všečne, uspešne …

Krivdo za to pripiše tipičnemu družbenemu pojavu, ko stvari delimo na moške in ženske. S to delitvijo ustvarjamo konflikt med sprejemljivim in nesprejemljivim vedenjem: npr. roza je za punčke, modra za fantke, punčke so za dekleta, avti za fante, hlače so za fante, krila za dekleta, fantom je dovoljeno drzno, celo vulgarno vedenje, žensko bi prej zažgali na grmadi. Zato se trudi tudi svojega sina vzgajati v duhu enakopravnih delitev vlog v družini.

In ko nam te okovi, spone, v katere so nas ujeli kot divjo žival, niso všeč, dobimo nove nalepke: takrat postanemo histerične, posesivne, zmešane, frigidne … a nihče nas prav zares ne vpraša, kako se zares počutimo, še manj pa posluša odgovor, ki bi si ga že upale povedati, če bi vedele, da ne bomo še huje kaznovane.

To, kako dobro so nas vzgojili v poslušnosti in ponižnosti do pravil, dobro pokaže zgodba Glennine prijateljice Ashley, ki se ji je zgodila, ko je šla prvič na vadbo vroče joge. Čeprav je bilo v sobi vroče že, ko je vstopila v sobo, se je mirno in pridno usedla na svojo podlogo in čakala, da se vadba začne. Ko je vstopil učitelj, je od nje že vse kapljalo in začelo jo je skrbeti, kako bo zmogla. A učitelj je rekel, da naj ne zapuščajo sobe do konca, ne glede na to, kako se bodo počutili. A Ashley je že po nekaj minutah postalo slabo, zdelo se ji je, da bo omedlela, težko je dihala, celo hiperventilirala, zadrževala solze, a sobe ni zapustila. Takoj, ko je gong naznanil konec ure, je stekla v toaletne prostore in bruhala. Medtem ko je čistila prostor za seboj, se je nejeverno vprašala: »Kaj je narobe z mano, saj vrata sploh niso bila zaklenjena.

A v neki točki se zgodi prelom. Ugotovimo, da pod tistim debelim ovojem nalepk, ki so nam jih na naši življenjski poti nalepili drugi – morda smo si jih celo same – in ki nam je dolgo časa služil kot zaščita pred tem, da bi razkrinkali, kdo se v resnici skriva pod njim, še vedno tli divja, neukrotljiva ženska, ki si želi le biti ljubljena in sprejeta v vsej svoji biti. Takrat začnemo počasi, plast za plastjo, luščiti ta ovoj, ki se tesno, kot druga koža prilega naši duši. Ker so bile te nalepke tako dolgo in tako trdno prilepljene nanjo, da drugače sploh ne zna več. Zato jo vsako stran odtrgano prepričanje boli, zato obliž večkrat vrnemo na njegovo mesto, dokler enkrat dokončno ne odpade – ni več naše, ne služi nam več. In bolj ko se debeli ovoj tanjša, več svetlobe preseva skozenj, dokler se pred nami ne razkrije čista, zlata svetloba našega srca. Takrat spoznamo, kdo smo v resnici. Takrat tudi zares odrastemo.

Od tega trenutka naprej ne moremo več sklepati kompromisov. Kot sklene: »Nikoli več se ne bom zadrževala v prostoru, odnosu ali instituciji, ki me sili, da opustim nekaj, v kar verjamem. Poslušam svoje telo in vem, da mi govori resnico. Začela sem si zaupati, zato ne bom več tiho, ne nameravam več prostovoljno trpeti.«

Glennon ve, o čem govori. Vse njeno življenje je sestavljeno iz hudih potresnih sunkov. Premagala je odvisnost. Bila je priča razpadu svojega prvega zakona in se je kljub moževi nezvestobi na vse trudila, da bi obnovila svoj zakon. Ko je bila še poročena z očetom svojih treh otrok, se je zaljubila v žensko. Podvomila je o svoji veri in jo na novo opredelila (vera ni nekaj, kar nam je dano od zunaj, temveč je globok vpogled vase, kjer poiščemo svojo resnico). Upala si je na novo zamisliti, kaj pomeni pojem družina in kaj pomeni zaceliti svoje rane in se učiti iz svojih brazgotin.

V knjigi izjavi tudi »Pogumnejši kot smo, bolj srečni smo,« a velja tudi obratno: »srečnejši smo, več poguma si bomo dovolili«. In dlje kot bomo šli, bližje sebi bomo. »Včasih je to, da narediš neko pogumno dejanje, tako edinstveno, da lahko razumeš samo ti. Včasih je najbolj pogumna stvari, ki jo lahko narediš, da ostaneš zvest sam sebi. V življenju ni težkih in lahkih stvari. V resnici gre le za vprašanje »ali ostajam zvest sam sebi«.

Prav to sporočilo »tem pogumnejša sem, večjo srečo imam,« je mnogim bralcem pomagalo najti oporo v času kovida, ko so se mnogi borili (in se še vedno borijo) s tragedijami zaradi bolezni, smrti, brezposelnosti in tem povezanih naraščajočih socialno-ekonomskih razlik, v veliki meri zaradi rase, spolne identitete in spolne usmerjenosti. Veliko več se jih je tudi soočalo (in se še vedno sooča) s tihimi, a še vedno potencialno uničujočimi učinki izolacije, žalosti in negotovosti. "Kot da smo vsi obtičali sami s seboj v tej karanteni," pojasnjuje. In Neukrotljiva govori ravno o tem, kaj se zgodi, ko obtičiš sam s seboj. Gre za iskanje preobrazbe in upanja ter smeha v tišini."

Všeč mi je, kako se Glennon Doyle v težkih situacijah rešuje z mantro »ZMOREMO«. Glagol v množini. S tem krivdo za svoj morebitni neuspeh, če ji slučajno ne bi uspelo, porazdeli na nešteto končno število svojih egov, od katerih vsak nosi svojo nalepko. S tem porazdeli odgovornost in ne more nikogar konkretno obtožiti, da je kriv za poraz, kot se nam to hitro zgodi, če si isto zagotavljamo v ednini »ZMOREM«. V tem primeru je največja žrtev ravno naš pristni jaz. Od tod izhajajo potem vsi manjvrednosti kompleksi: ne morem, ne zmorem, nisem dovolj dobra …

Glennon tudi ni strah oziroma sram pregovoriti o težkih trenutkih, s katerimi se je soočila: o bulimiji, ki je zaznamovala njeno mladost, iskanju spolne identitete, okrevanje o odvisnosti. Piše o najbolj osebnih stvareh in to na tako preprost in oseben način, da postanejo univerzalne. Da jih razume vsak in se z njimi lahko poistoveti. Pisanje v knjigi namenoma ni pretenciozno, ker želi, da v njenih zgodbah najdemo sebe.

Govori nam o stvareh, ki jih globoko v sebi že dobro vemo in poznamo, a jih nismo sposobni zavestno udejanjati vsak dan: da potrošniški svet ne mara srečnih ljudi, ker zadovoljnim ljudem, ki jim nič ne manjka, ne morejo ničesar prodati, da bi se počutili bolje. Da svet še posebej ne mara srečnih žensk – take se jim zdijo sumljive, ne vedo čisto, kako bi jih obravnavali: po eni strani so ljubosumni nanje, zavidajo jim njihovo samozavest, lahkotnost, odločnost, po drugi strani pa se nanje jezijo, češ, kako je to mogoče, da nekdo hodi po svetu brez jeze, strahu, sramu.

Govori o tem, kako si ženske, ko odrastemo, ne upamo dovoliti, da bi nas ob početju nečesa, kar imamo rade, v čemer uživamo, preplavila radostna čustva. Če nas kdo vpraša, kaj počnemo za zabavo, mu bomo odvrnile, da smo odrasle, da se ne zabavamo – me delamo, skrbimo za družino, beremo, gledamo filme ...poleg tega pa, kdo pa ima čas in denar za zabavo. Ampak vsi nekaj počnejo za zabavo, samo mi ne, ker nimamo časa zanjo. A dejansko smo le potlačile globoko pod vse te obveznosti svojega notranjega otroka, ki samo čaka, kdaj ga bomo spet prebudile in spustile na plano. ker ko se to zgodi, takrat pride svoboda.

Govori tudi o tem, kako si želimo iz ljubezni do nam bližnjih nadzorovati vsak njihov korak, češ saj mi bolje vemo, kaj je za njih dobro. To velja tako za otroke, ko jim že majhnim vsiljujemo špinačo, češ da jim bodo zrasle mišice kot Popaju. Pa kasneje, ko jim govorimo, kateri prijatelji in partnerji so bolj primerni zanje. Vse to delamo zato, ker jih skušamo zaščititi pred bolečino, v katero verjamemo, da bo sledila. A s tem jih tudi oropamo pristne življenjske izkušnje in jim onemogočimo, da bi se na lastnih napakah učili. In na podoben način počnemo tudi s partnerji, prijatelji in drugimi, ki so nam pri srcu.

Govori o tem, da se moramo z bolečino soočiti, namesto, da bi od nje bežali. Najsi bo še tako velika in nam jo je groza pogledati v oči. »Stvar, ki vam zlomi srce, vam govori, da morate pomagati drugim prav na tem področju – rojeni ste bili za to, da pomagate odpraviti določeno bolečino drugim. Vsak človek, ki je dobrodelen, je začel pomagati prav zaradi ranjenega srca.« Bolečina nam tudi pomaga, da na drugo stran črne luknje, v katero se zdi, da smo padli v žalosti, poberemo popolnoma novi, sveži, modrejši, mirnejši, mehkejši in močnejši.

V Neukrotljivi je tudi čudovito poglavje o povezujoči moči domišljije. V njem Doylova raziskuje domišljijo, ne kot način, da pobegnemo od realnosti, ampak tako da vzamemo stvari, ki so že v nas in se povežemo s tistim, kar je zunaj nas. Domišljija ni samo most do ustvarjalnosti, je tudi most do sočutja. Vsakič, ko si rečete, da si nečesa ne morete predstavljati razlogov za neko dejanje, ki so ga storili drugi (npr. Ne morem si predstavljati, da bi otroka pustila sama doma.«), naredite ravno to: predstavljajte si, da ste se postavili v čevlje tistega, ki je to dejanje storil. Zakaj mislite, da je to storil? Ta ideja, da vedno znova domišljamo, zakaj je nekdo storil nekaj, česar ne razumemo, nas popelje iz mesta sodbe na ta čarobni most sočutja.. Namesto da presojamo o prav in narobe, na duhovni ravni zamenjate mest s to osebo. Tako začneš videti svet z druge perspektive in to te omehča.

Govori o tem, kako si sodobni človek ne zaupa več, saj odgovorov na svoja najintimnejša vprašanja ne iščemo več v sebi – temveč tudi o najpomembnejših in najbolj osebnih odločitvah v svojem življenju sprašujemo internet, računalniški algoritem, ki nam postreže z vrsto člankov, od katerih nam vsak a drugačen odgovor. Kaj naj danes jem? Kaj naj oblečem? Ali – v njenem primeru – kaj naj storim, če me mož vara, je pa dober oče najinim otrokom? Če bi si ljudje dali priložnost, da bi v miru in globokem zavedanju sprejemali vsakdanje in tudi tako pomembne življenjsko odločitve, bi bilo v življenju zagotovo manj jeze, zamer, razočaranj, saj bi pri svojih odločitvah izhajali iz notranjega jaza, Vedenja, ki nam le korak za korakom razkriva resnico. Vse, kar moramo storiti je, da mu sledimo. Dlje kot gremo, bolj srečni in zadovoljni postajamo.

Glennon Doyle: NEUKROTLJIVA

• Jezik: slovenski

• Datum izida: 2021

• Število strani: 356

• Vezava: mehka

• ISBN/EAN: 9789617090970

• Založba: Primus