Za tokratno Knjigo v živo ste izbrali Potepuške okruške Irene Cerar. Ker pa so Potepuški okruški nastali med ustvarjanjem Ireninega četrtega družinskega popotniškega vodnika Pravljične poti brez meja, vam bom tokrat predstavila kar obe knjigi.

Popotniški vodnik Pravljične poti brez meja (Založba SIDARTA) je nastajal kar pravljičnih sedem let, v katerih je Irena prepotovala slovenski zamejski svet. Nekatere kraje je obiskala tudi večkrat, da bi našla prave pravljice, zgodbe, mite in legende, ki so nastali na tem območju, in jih povezala z izjemnimi kraji, ki radovednim posameznikom in družinam ponujajo navdihujoče izlete.

V družinskem vodniku Pravljične poti brez meja je zbranih 50 izletov z vseh štirih mejnih območij, kjer živi slovenska manjšina. Ta že dolga stoletja ohranja slovensko kulturno dediščino skozi jezik in bogato pisno in ustno izročilo, ki predstavlja most med svetovi – tem s te in one strani meje, most med preteklostjo in sedanjostjo, pa tudi most med realnim in pravljičnim svetom. In kot pravi Irena, ji ravno ta možnost prehajanja med svetovi daje občutek svobode, širine in hrepenenja po raziskovanju.

Vsak izlet se začne s pravljico, povedko, mitom tistega kraja, ki je vabilo in rdeča nit izleta. Vsako zgodbo je bogato ilustriral eden od šestih odličnih slovenskih ilustratorjev, ki so sodelovali pri nastajanju knjige. Temu sledi izčrpen opis izleta, cilj ter njegovo izjemnost, sledi opis poti in druge informacije, ki jih družina potrebuje, da si pričara lep izlet.

Če na hitro naštejem nekaj meni najljubših izletov: na italijanski strani dolina Glinščice, Rilkejeva pot, Stara gora v bližini Čedada in Rabeljsko jezero, na avstrijski strani Dobrač, grad Ostrovica, soteska čepa in Peca, na hrvaški pa Učka, Motovun in Grožnjan, medtem ko madžarske strani ne poznam in ji bom – skupaj z ostalimi kraji, ki jih še nisem obiskala, dala priložnost mogoče že v naslednjih dveh mesecih. Kdo ve?

Kaj imajo pa s to knjigo Potepuški okruški?

Če so Pravljične poti brez meja zunanja manifestacija tega, s čimer se je avtorica – med drugim ukvarjala zadnja leta, so Potepuški okruški njeno notranje, duhovno potovanje po zamejstvu. Ne gre za klasični potopis, ki se tematsko drži vodnika, temveč potovanje vase, da bi na papir odložila vtise in spomine, ki so se v njej nabirali med potepanji po neznanih krajih in srečevanji s tamkajšnjimi ljudmi in razmislek o naravi in svetu, v katerem živimo.

Kot je zapisala v uvodu tega klateškega dnevnika gre za drobne spomine, ki so bili preveč osebni, da bi jih vključila v izletniški vodnik, a vendar so zahtevali svoj prostor. Zato jih je začela objavljati na svojem Facebook profilu. Čeprav je bila prepričana, da jih nihče ne bo bral, so si ljudje zaželeli, da bi jih objavila v knjigi. Eden izmed najbolj vztrajnih je bil Samo Vadnov iz založbe Knjigarna Buča, kjer so Okruški tudi izšli.

Kar me je pri tem potopisu najbolj navdušilo, je Irenina tankočutnost in ranljivost, s katero z nami, bralci deli svojo izkušnjo. Njeni zapisi so polni ljubeče topline in iskrene ljubezni do njenih bližnjih, otroške radovednosti in čudenja nad novimi odkritji in spoznanji ter primarne ljubezni do narave, da te prime, da bi takoj obul pohodne čevlje in šel z njo na potep.

Branje potepuških okruškov se zdi, kot bi sedela na klopi v naravi z najboljšo prijateljico, ki mi pripoveduje o svojih najboljših poletnih počitnicah. Pravzaprav naravo – skrivnostne gozdove, klepetave potoke in vihrave slapove, sanjave travnike in razmišljujoča jezera opisuje tako doživeto, da jih prav vidiš pred sabo. Z njo kraje, ki si jih že obiskal, vidiš drugače. Tiste, ki jih še nisi obiskal, pa nemudoma zapišeš v svoj koledar, da bi jih kar najhitreje obiskal in z avtorico delil svojo izkušnjo.

Pa ne samo to: S svojimi tenkočutnimi zapisi me je Irena večkrat popeljala v mojo mladost. Spomnila me je, kako sem z neko daljno teto na Dobraču jedla smetanov kolač in zardevam: nabirala encijane in planike. Koroška je sploh lepo zasidrana v mojem spominu, saj od tam izvira moja družina po očetovi strani, zato sem veliko poletij preživljala na kmetiji »tam čez« in zrla v dolino Zile. Ob branju zgodbe o Peci, sem se spomnila na zimske počitnice, ki smo jih preživeli tam in sicer tako da smo smučali na avstrijski, spali pa na kmečkem turizmu na slovenski strani in se bolj kot smučanja spominjam domače hrane - še zdajle v ustih okušam doma narejeno maslo, namazano na ržen kisel kruh. In v ušesih mi odzvanja prijetno mehka govorica "koroščine". Kako smo se zvečer v soju bakel odpravili na sprehod po vasi – skrivaj oprezajoč za škrati, ki bi se lahko pokazali v snegu.

Pa tudi kako sem že precej kasneje – s svojo družino - obiskala mnoge kraje na italijanski strani, ki so se mi zaradi magičnosti trenutka zdeli še posebej lepi. Tudi Istro sem raziskovala najprej s svojimi starši, potem še s svojo družino in ne glede na to, kolikokrat se ustaviš v teh krajih, vedno v njih odkriješ nekaj novega, kar se ti zasidra v srce.

Z zvedavimi, čudečimi in nekoliko sanjavimi očmi Irena pred nami odkriva skrivnosti, ki so spale dolga stoletja, nam jih predstavi in jih zapiše za nas in naše zanamce. Vmes pa natrosi drobna opažanja o ljudeh, ki jih je na poti srečala. To stori z globokim spoštovanjem in hvaležnostjo do njihovega poslanstva - ohranjanja naše kulturne dediščine.

Že samo njihove življenjske zgodbe bi se lepo brale kot samostojno delo. Prepletene se z zgodbami mitov in legend pa dobijo še poseben status: tudi ti, ki so sedaj še kako živi, naj postanejo legende, pričevalci in ohranjevalci nekih časov, ki so že davno minili. Navdušujejo predvsem zgodbe o močnih, nepopustljivih ženskah in njihovih usodah. Takih, kot je Irena sama. Ki zmore čarobno prestopati ne samo prostorske, temveč tudi časovne meje in jih povezati, da se lahko v nekem trenutku znajdemo tako v preteklosti, sedanjosti in prihodnosti.

Knjigo prepletajo črnobele fotografije Saša Kočevarja in Janeza Skoka. V njih je ujeta mističnost in brezčasnost narave, ki nas - ko se zazremo vanje - za trenutek zaustavijo, da bi nehali drveti od zgodbe do zgodbe. Omogočijo nam, da prisluhnemo našemu notranjemu glasu, ki ga zbujajo Irenine besede, ki prižigajo drobne iskre v našem lastnem spominu in na plan pritegnejo srečne trenutke iz otroštva, na katere smo že davno pozabili. Ali pa nas – čeprav so črno bele – tako močno posrkajo vase, da se nevedoč kako znajdemo sredi motiva, oprezajoč za škrati in krivopetami.

Predvsem pa so Potepuški okruški hvalnica hoji in gibanju v naravi. Kot pravi Gary Snyder: "Hoja je velika dogodivščina, prva meditacija, vadba srčnosti in duše, ki je primarna človeštvu. Hoja je natančno ravnovesje med duhom in ponižnostjo." Ali kot pravi Irena v svojem okrušku o goriškem gradu:

Založbama se zahvaljujem za recenzijska izvoda knjig, Ireni pa za čudovito popotovanje - zunaj in znotraj.

Irena Cerar: Pravljične poti brez meja

• Jezik: slovenski

• Datum izida: 10.05.2021

• Število strani: 288

• Vezava: trda

• ISBN/EAN: 9789616027953

• Založba: Sidarta

  ****

Irena Cerar: Potepuški okruški

• Jezik: slovenski

• Datum Izida: 21.05.2021

• Število strani: 179

• Vezava: mehka

• ISBN/EAN: 9789617114133

• Založba: Buča

  ****