Novi potopisni roman Jakoba J. Kende Transverzala je daleč od tega, da bi bil planinski priročnik o Velikem slovenskem krogu z nasveti, kako ga prehoditi. Vsak, ki bo od njega to pričakoval, bo močno razočaran. Je pa globok poklon lepotam naše dežele, njenim ljudem in predvsem duhu planinstva.

Ob branju Trasverzale sem se pogosto v mislih vračala k razmišljanjem Erlinga Kaggeja o hoji, življenju, naravi, bivanju. Kot pravi Hagge v svojem potopisu s poti na Severni pol "Skrivnost dobrega življenja leži v tem, da se veselimo preprostih stvari." In hoja je ena najbolj enostavnih človekovih dejavnosti in po Kaggeju tudi ena najbolj pomembnih, kar jih počnemo. Nemir, ki ga je od nekdaj čutil človek, če je predolgo stal na mestu, radovednost, kakšen svet in ljudje se skrivajo na drugi strani visokih gorskih pregrad in do kam sežejo njegove zmožnosti, se v hoji prepleta s človekovo globoko potrebo po odmiku od vsakdanjika, od ljudi, stresa, v samoto in v naravo. Četudi se zdi hoja na prvi pogled banalno dejanje, saj vendar to počnemo vsi, v stiku z naravo postane globoka duhovna, celo religiozna izkušnja. Je pot k sebi, svojemu notranjemu miru in bistvu. Hoditi z namenom potovanja, ne doseganja ciljev.

Ne bom dejala, da je Kenda slovenski Kagge, vendar skozi Transverzalo lahko začutimo njegovo povezanost s sabo, njegovo čisto religiozno izkušnjo sprehajanja skozi večno zelene katedrale in pod skalovitimi portali, ki kot venec obkrožajo Slovenijo in v katerih najde smisel in namen. In Transverzala se bere tudi drugače od njegovega prvega potopisnega romana Apalaška pot, ki opisuje njegovo hojo po več tisoč kilometrov dolgem vzhodnem robu ZDA, tamkajšnja mesta in ljudi, ki so za nas nekaj oddaljenega, nepoznanega. TRansverzala pa uteleša hojo po naši rodni grudi, opisuje naše ljudi, navade, v katerih se marsikdo najde in avtorju lahko kdaj tudi očita njegovo neposrednost, nebčutljivost in morda celo grobost. Pa vendar iz zapisanega ne veje le močan duh pionirstva, ko stika neznane poti z že utrjenimi in markiranimi, temveč tudi močna zavest in ponos, da je tudi sam del te grude, teh ljudi.

Njegov namen hoje po Slovenski transverzali je bil jasen od vsega začetka: začrtati celoten potek trase okrog Slovenije, ki jo do sedaj zaradi različnih političnih in drugih razlogov ni uspelo še nikomur. Pot so mu pomagali prehoditi njegaova otroka in številni prijatelji (nekatere poznamo tudi iz Apalaške poti), večinoma pa je hodil sam. V romanu zato razmišlja tudi o zgodovini grajenja prve polovice Transverzale, ki so jo začrtali že leta 1951. Od takrat se je zaradi posegov človeka že na tem delu poti marsikaj spremenilo, tako da jo je bilo treba začrtati na novo. Še posebej pa ta pot do sedaj ni obsegala najlepših odsekov, ki jih je želel vključiti in s tem splesti venec okrog naše domovine. Krog, ki nima ne začetka, ne konca, zato ga lahko hodimo znova in znova in ga lahko začnemo tam, kjer nam je najbližje. V času, ko so nam potovanja v tujino onemogočena, idealna priložnost, da jo odkrijemo tudi mi in na ta način spoznamo vse tiste neodkrite čarobne kotičke te od boga skoraj pozabljene zaplate, ki jo imamo za najlepši del sveta. Morda si ne moremo vzeti dva meseca, morda nimamo niti toliko kondicije, da bi jo zmogli v enem zamahu, a odsek po odseku ... mislim, da bi to zmogli, kajne?

Krog je sedaj sklenjen. Transverzalo določa skoraj 1200 kilometrov poti z več kot 70 kilometrov skupnega vzpona skozi najrazličnejše obraze slovenske pokrajine od alpskih vršacev do kraškega roba, globokih kočevskih gozdov in pohorskega močvirja, večinoma po neobljudenih poteh, kjer se lahko na pristen in nevsiljiv način povežemo z okoljem in ljudmi, ki v njem živijo. Kot pravi Kenda: "tudi ne gre drugače, kot da te takšen pohod navda s srečo in ta po njegovem koncu nikakor ne poide. Brez dvoma pa iz tebe izbriše odvečno nagnjenje k sporom," h katerim smo Slovenci kar cepljeni.

Tako kot je hoja zelo osebna izkušnja, bo tudi Transverzalo vsak bral iz svoje osebne izkušnje o gibanju in bivanju v naravi. Nekaterim se bo zdel norec, spet drugim nastopač, vsevednež. Meni se je ob branju knjige občasno zazdel kot veliki ajdi, ki so bili zmožni prestopati gore, tako brzi od enega vrha do drugega. Tisti, ki smo del Trasverzale prehodili, vemo, koliko časa in prehojenih korakov zahtevajo določeni deli poti. Kenda jih preskoči kot krtine. Na primer - sama sem z družino leta 2019 prečkala Pohorje. Za to smo potrebovali tri dni. Kenda se čezenj sprehodi na dveh straneh, pa vmes še detaljno izriše recept za pohorsko omleto, da se ti ja pocedijo sline. Spet drugič se na neki točki (na primer v Kočevskem Rogu) zadrži vse poglavje, da se ti zdi, da si na nekaj straneh prehodil najmanj ves spodnji polkrog Slovenije, pa se dejansko nisi nikamor premaknil. Le tiho jadraš skozi neskončno zeleno morje smrekovih gozdov in se zlivaš z okolico. In pri tem se ti - kar je najbolj pomembno - prav nikamor ne mudi.

Dolgotrajen odmik od vsega človeškega v zavetju tišine Narave ob ponovnem stiku z ljudmi močno okrepi naše antene in senzorje o pristni človeški nravi. Kenda je izreden bralec ljudi in njihovih karakterjev, vendar njihove muhe in kaprice jemlje z določeno mero ironije in humorja, zna pa bbiti tudi neverjetno prijazen in v podporo, še posebej v vlogi očeta in prijatelja.

Prijazen pa je tudi do tistih, ki ne bi zmogli "prave" Transverzale. Zanje poišče alternativne, lažje poti, da bi tudi oni lahko doživeli čar pohodništva. Naslovi pa tudi nekaj opozoril o klimatskih spremembah, ki jih je v občutljivem ekosistemu, kot je naš, že močno zaznati in niso tako nedolžne, kot se zdijo iz udobnega naslonjača v zavetlju štirih sten našega doma. Tam, v divjini, že zelo glasno bije plat zvona v obliki nepredvidljivih divjih sil ujm in erozij, ki pravi, da če bi ukrepali včeraj, bi bilo prepozno. Slišimo ta alarm Narave ali se le delamo, da težav ni?

A vmes natrese cel kup majhnih utrinkov, ob katerih bralcu zastane korak. Tiho pazovanje lisičk, ki se igrajo v travi, opazovanje nenadnih vremenskih pojavov, zaupni pogovori z otrokoma, srečanja z ljudmi ... - opisi trenutkov, ko se čas dejansko ustavi in samo si. Čuječe prisoten lebdiš v časovno-prostorskem kontinuumu, magično zlit z Naravo in Življenjem.

In to je dejansko tisto, kar na tej poti zares šteje. Ne težavnost poti, ne prehojeni kilometri in preplezani vrhovi, s katerimi se nekateri s številom žigov ponašajo kot generali z osvojenimi bitkami kot dokaz svoje veličine in upravičenosti naziva "transverzalec". Šteje pot, ne cilj. Šteje biti Človek.

Jakob J. Kenda: Transverzala

• Jezik: slovenski

• Datum Izida: 01.10.2020

• Število strani: 263

• Vezava: broširana

• ISBN/EAN: 9789619509401

• Založba: Ispo, d.o.o. Ljubljana

  ****