Jamal Ouriachi je nizozemski psiholog, terapevt in odličen opazovalec človekovih notranjih hotenj in psihopatologije spolnih odmikov. Roman Lakota je njegov četrti roman, s katerim je leta 2017 osvojil Evropsko nagrado za literaturo in prodrl v širši evropski prostor.
.
V zgodbi sledimo uspešni televizijski novinarki Aurelie Lindeboom, ki svojo kariero uspešno usklajuje s skrbjo za družino in triletno hčerko. Njeno precej ustaljeno in kar nekoliko dolgočasno življenje se postavi na glavo, ko prejme telefonski klic nekdanjega ljubimca Alexandra Laszla, nekdaj ikonične osebe v svetu razvojne pomoči na Nizozemskem, "nizozemskega Boba Geldofa". Bogati poslovnež Lazslo je imel z Aurelie, ko je bila še študentka, strastno razmerje, ki pa se je končalo, ko so Laszla obsodili spolne zlorabe enega od svojih etiopskih rejnikov. Fant je bil skupaj z ducatom drugih otrok pripeljan v Amsterdam, da bi ga vzgajali v okviru Laszlove megalomanske pobude Future Leaders of Europe. Cilj je bil tem otrokom omogočiti čim boljšo izobrazbo, da se bodo vrnili v domovino, oboroženi z znanjem, da bodo lahko spremenili družbo.

Šokirana nad Lazslovo novo podobo, ki se nikakor ne sklada z njenim spominom, sprejme ponudbo, da napiše njegovo življenjsko zgodbo, s katero se bo maščeval vsem, ki so ga prizadeli. Z vso zavzetostjo se loti pisanja, namesto z družino, počitnice preživi v Laszlovem dvorcu. A bolj kot se pisanje bliža koncu, bolj se Aurelie zaveda, da je zgodba, ki jo je napisala po Laszlovih spominih, daleč od resnice. Zave se, da jo je olepšal že sam Aleksander, ko je izpustil nekatere dele svoje temne plati, dodatno pa k olepšani podobi prispeva še sama, saj ga je ves čas njune romantične zveze gledala skozi rožnata očala. Če mu je sama zaupala vse svoje najgloblje skrivnosti, pri pisanju knjige ugotovi, da ji je Aleksander marsikaj zamolčal. Da so njegove "modre misli" polne naučenih odgovorov, podprtih s filozofskimi traktati in zgodbami, ki so jih zapisali drugi. Šele ko na njun odnos zmore pogledati z desetletne distance, se zave, da se za njegovo čudovito podobo dobrotnika, skriva prevarant, lažnivec, širokoustnež. Začne se spraševati, kaj vse ji je še zamolčal? Se kljub temu, da svoj zločin vztrajno zanika, tu skriva prava resnica. To ji dajo vedeti tudi drobne opazke ljudi, ki so Laszla poznali zelo od blizu. A nihče ne reče ničesar neposredno. Konec je grozovit, a vseskozi visi v zraku.

Roman, ki ga je napisala Aurelie, uvodoma idealizira Aleksandrove starše, ki so pred komunizmom prebegnili na Zahod. Skrb zase in ne tudi za svoj narod ves čas odraščanja drži Aleksandra v zameri do niju. Čeprav sam premožni idealist, želi kot odrasli moški želi prerezati popkovino s starši, ki so družinsko srečo žrtvovali za kapitalizem in kopičenje denarja, se Aleksander vrže v humantirano delo, s katerim želi pomagati od Boga pozabljenemu etiopskemu ljudstvu. A kmalu se zave sprevržene narave humanitarnih organizacij. Namesto, da bi opolnomočili revno prebivalstvo, ki se spopada z naraščajočo lakoto zaradi suše, samo krpajo luknje v že tako razparano družbo in delajo lokalno prebivalstvo le še bolj odvisno od donacij. Aleksander želi to spremeniti s programom Future Leaders of Europe, s katerim male etiopske fante ki bi drugače končali v sirotišnici, iztrga iz "domačega" okolja, jim na Nizozemskem ponudi nastanitev, vzgojo in izobraževanje, ki je doma ne bi nikoli doživeli. Nekateri od njih se po koncu študija vrnejo iz hvaležnosti in vdanosti vrnejo v Etiopijo, kjer nadaljujejo Aleksandrovo delo, a tudi njihov zagon se kmalu sprevrže v mlačen uspeh, kjer je bolj pomembno poznavanje diplomatske latovščine kot dejanska pomoč. Nekateri ostanejo v njegovi bližini na Nizozemskem, nezmožni samostojne poti, saj je on vse, kar poznajo. Ta njegov projeekt me precej spominja na projekt italijanskih Otrok z vlaka, ki se po vrnitvi s severa domov na jug ne počutijo nikjer več doma. Vdani so tistemu, kjer so jih bolje sprejeli, čeprav so morali za to plačati visoko ceno izgube identitete.

S pozicije tretjeosebnega pripovedovalca poslušamo iskreno izpoved osebe, ki je bila nekoč na vrhu, zdaj pa išče pozornost v soju žarometov, da bi oprala svojo krivdo zaradi zlorabe svojega varovanca. A dejansko gre za dvakrat prefiltrirano zgodbo, tako da se nam mestoma v mislih pokaže klicaj in zazvoni alarm, da nekaj v zgodbi smrdi. Aleksander zna z besedami, zato ne glede na vse kmalu pritrjujemo njegovim mislim. To sprevrženo resnico opazujemo v raznolikih slogovnih odsekih in jezikovnih registrih, ki se pojavijo nekje na polovici knjige in jih Ouariachi vzame, kot pravi, iz svoje "litearne mesoreznice" - gre za nekak kolaž, parodijo, homagge iz fragmentov del drugih avtorjev, ki dajejo besedilu še dodaten pomen. Bralcu prepušča, da sam zavzame stališče do povedanega. Zato je Lakota zvito in tudi precej zahtevno delo. Nelagodno mojstrsko. Še posebej se tega zavemo, ko beremo Laszlov pedofilski manifest, v katerem je tako racionalen kot retorično prepričljiv. Da, pedofilija je vprašanje, ki ga je osramotilo in s katerim je vse v romanu povezano.

V grobem celoten roman govori o naši osebnem občutku odgovornosti, morali in pravilnem ravnanju. Ouariachi to temo razvije tako na primeru razvojne pomoči, kot na pedofiliji. Sprašuje se, ali je v velikem bogatem postmodernem svetu res postalo tako zapleteno in nepredvidljivo, da smo "dobri", ali nas strah, sram in občutek krivde tako hromijo, da ne moremo več stati za lastnimi odločitvami. Četudi bi Lakoto mogoče skrajšali za kakšno poglavje, je v celoti gledano popolna mojstrovina.

Cankarjevi založbi se zahvaljujem za recenzijski izvod.

Jamal Ouriachi: LAKOTA

• Izvirni naslov: Een Honger

• Jezik: slovenski

• Prevod: Stana Anželj

• Datum izida: 01.09.2020

• Število strani: 560

• Vezava: trda

• ISBN: 9789612824617

• Založba: Cankarjeva založba

• Zbirka: Moderni klasiki

  *****