Januarske novosti Cankarjeve založbe
Cankarjeva založba je danes v Konzorciju predstavila kupček svojih zadnjih izdaj:
✨Neven Ušumović v knjigi ZLATA OPEKLINA naniza vrsto pripovedi o resnični naravi današnjega turizma v Istri, ki nima nobenega stika s tem, kako bivanje v hrvaški Istri doživljamo kot turisti. V njih prepleta polifone glasove ljudi, ki živijo v tamkajšnji skupnosti in literarne glasove širšega istrskega literarnega prostora. Po vzoru kasete - nekateri se morda še spomite, kaj to je - se knjiga bere z obeh strani.
“Nazor je bankovec, s katerim lahko kupimo tako Zagreb kot Beograd, dobimo lahko katerokoli jugoslovansko banko za kreditiranje našega projekta. Ideološko je čisto ta pravi, povrhu njegova književnost nosi v sebi pristnega duha avstrijske secesije. In kateri nemški turist bi vihal nos nad tem, le dobro ga moramo zapakirati, kot Klimta. Und der - der Kuss!Saj Nazor je vendar študiral v Gradcu, pozneje postal steinerjanec ... Nietzche, Wagner, antropozofija - to je turizem!””
✨ Knjiga Dominique Fortier PAPIRNATA MESTA je literarizirana biografija skrivnostne ameriške pesnice Emily Dickinson, ki bo pritegnila ne samo knjižne sladokusce temveč vse, ki od čtiva zahtevajo nekaj več kot samo dobro zgodbo, temveč si vzamejo čas tudi za uživanje v slogu.
“Vsaka knjiga vsebuje sto drugih knjig. Knjige so vrata, ki se odprejo in se ne zaprejo več. Prav sredi teh neštetih prepišnih sapic živi Emily. Zato ima vselej pri roki volneno ogrinjalko.”
✨ Rožančev nagrajenec leta 2020 Esad Babačić se vrača z novo zbirko esejev NAVIJAJ V SEBI, s katero se z nostalgijo vrača v čase, ko je bivanje v ljubljanski skupnosti še kaj pomenilo.
“Dragi prijatelj Ahmed, najprej hvala za pismo, ki si mi ga naklonil, potem ko si prebral knjigo, ki se je zadnjih nekaj let rojevala ravno na straneh časnika Delo in na koncu prejela Rožančevo nagrado. Kmalu po tistem, ko mi je bilo jasno, da se je Rožanc vrnil na Vodmat, točneje na Sketovo 6, kjer je nekaj časas živel v stolpnici, s pogledom na Zeleno jamo, v kateri se dogaja meni tako ljubi roman Ljubezen, sem prejel tudi čestitko Gorana Vojnovića, ki me je duhovito opomnil, da se sedaj ne bom več mogel pretvarjati, da nisem intelektualec.”
✨ Z “novo” Eleno Ferrante (knjiga je sicer izšla že pred 38. SKS) IZGUBLJENA HČI se selimo na počitnice na Jonsko obalo. Knjiga, ki je sicer prvič izšla pred Neapejskim ciklom prinaša družinski roman, prepleten s psihološko srhljivko, trilerjem, v katerem avtorica na noben način ne idealizira materinstva.
“Pod prsti čutim dekličine solze, še naprej jo udarjam. To počnem počasi, z nadzorovanimi gibi, toda v vse krajših razmakih, odločno; ne gre za poučno dejanje, temveč pristno nasilje - zadržano, a vendar pristno. Pojdi ven, ji ukažem, ne da bi dvignila glas, ven, mama ima delo; čvrsto jo primem za roko, zvlečem jo na hodnik, mala joče, vpije, a me spet poskuša udariti, pustim jo tam in z odločnim sunkom zaprem vrata za sabo, nočem te več videti.”
✨ Tudi VERNON SUBUTEX kultne francoske avtorice Virginie Despentes prinaša duh časa 90-ih, v katerem sem odraščala tudi sama. Generacijska saga v treh delih, ki univerzalne like alternativne kulturne scene dekonstruira, smeši, sleče do kosti, predstavi kot puhle, polne predsodkov in laži.
“Ko je prebiral svojo datoteko, se je, raje kot da bi si razbijal glavo zaradi črtanja na zavodu, počutil grozljivo osramočenega v njenem imenu. Svetovalka mora biti stara okoli trideset. Zasluži recimo, kaj - koliko nanese taki bejbi - dva tisoč bruto? V res najboljšem primeru. Ampak ljudje te generacije so bili vzgojeni v ritmu anonimnega glasu iz doma v resničnostnem šovu: sveta, v katerem bi lahko vsak trenutek zazvonil telefon in bi ti kdo ukazal na džobu nogirati pol svojih kolegov. Odstraniti svojega bližnjega je zlato pravilo iger, s katerimi so jih futrali od jaslic dalje. Kako naj bi danes od njih zahtevali, da bi se jim to zdelo morbidno?”
✨ Od predstavljenih knjig na svoj način odstopa DNEVNIK IZ OAXACE Oliverja Sacksa, ki bo zanimiva predvsem za vse ljubitelje naravoslovja in raziskovanja narave nasploh. V njej Sacks opisuje svoje potovanje na raziskovalno ekskurzijo poa mehiški zvezni državi Oaxaci, na kateri njegovi kolegi-ljubiteljski znanstveniki popisujejo stotine vrst praprotnic, sam pa raziskuje čokolado, čili, meskal, košeniljo in srednjeameriško kulturo.
“Skoraj edina zelena rastlina v tej prežgani pokrajini so številni primerki omele, ki črpajo vodo iz prevajalnih sistemov nekaterih dreves - neprostovljnih gostiteljih (domnevam), kajti čeprav si omela sama zagotavlja hrano s fotosintezo (je samo “polparazit”, mi pove Robin), črpa pri gostitelju tako vodo kot hranila - končni deli vej, ka katerih parazitirajo omele, so tanki in zašiljeni. Zaradi številnih primerkov omel se v sebi kar zdrznem, saj pomislim, kako kolonializirajo, izčrpavajo in pokončajo gostiteljevo drevo. Razmišljam o drugih oblikah parazitov in o psiholoških parazitih ter o tem, kako nekateri ljudje živijo na račun drugih, se do njih obnašajo kot paraziti in jih nazadnje pogubijo.”