Včeraj sem se na povabilo Mladinske knjige udeležila srečanja njihovih avtorjev in izbranih gostov z dvema velikima argentinskima psihoterapevtoma: Jorgejem Bucayem in njegovim sinom Damienom. V sproščenem vzdušju smo klepetali predvsem o transformacijski moči knjig in zgodb, nekaj pa tudi o njunem odnosu - intimnem med očetom in sinom ter profesionalnem med dvema terapevtoma. Delo obeh je prepleteno z zdravilnimi zgodbami.

Zgodbe imajo neverjetno moč: zdravijo naše čustvene rane, dajejo nam upanje, vero, da je naš svet lahko drugačen, so neusahljiv vir modrosti in znanja. So univerzalne, kar pomeni, da jih razumemo vsi, saj se vsi soočamo z istimi čustvi. Pomagajo nam razumeti naša lastna prepričanja in zaznave, in pomagajo nam razumeti druge, se veseliti njihovih uspehov in jokati z njimi ob porazih. Učijo nas vztrajati in reševati probleme. Imajo moč, da nas spremenijo, ko spremenijo naša srca in misli. Že Platon je dejal, da tisti, ki pripoveduje zgodbe vlada svetu.

Zgodbe so močno orodje v človeški komunikaciji. Bolj nepozabne so kot dejstva zato, ker v naših možganih sproščajo hormone dobrega počutja, zaradi katerih se počutimo bolj družabne in sočutne. In ne samo to: znanstveniki so ugotovili tudi, da se možganski valovi pripovedovalca in možganski valovi poslušalca med poslušanjem zgodbe dejansko uglasijo. Kar pripovedovalec govori, da je videl, bo poslušalec dejansko videl kot sliko v možganih. Na enak način bo začutil vonj, okus, barvo …

In kot je uvodoma poudaril Jorge Bucay ima vsak lahko vsak izmed nas svojo interpretacijo zgodbe, ki je samo njegova. A zato nič manj pravilna. In ta interpretacija se sčasoma lahko tudi spreminja, kot se spreminjamo tudi sami. To je romantika zgodbe. Če ne bi bila taka, ne bi bilo tako zanimivo.

“Vsak pisatelj ve, da je pravi junak knjige bralec in ne pisatelj,” pravi Bucay. “Sufi je rekel, da je učenje (branje iz knjige) kot šivanje: branje je kot nit, ki ustvarja pot do znanja, pisec pa je tisti, ki drži iglo, ki tke nit. Zato mislim, da so pravi junaki bralci in ne pisatelji. Kar se zgodi, izhaja iz bralca, in je nekaj povsem drugega, kot sem mislil, ko sem sam pisal zgodbo. To je bogastvo, ki ga vidim v pripovedovanju.”

Tako na primer njegovo knjigo 20 korakov (ni še prevedena v slovenščino), v kateri je veliko nekih splošnih nasvetov, o tem, kako biti zadovoljen v življenju: smejte se več, zaupajte svojim prijateljem, delajte tisto, kar vam je všeč itd., in v kateri vsak tak nasvet spremlja zgodba, njegovi pacienti jih ne jemljejo kot nasvet, temveč jo uporabljajo kot oraklje. Ko imajo izziv, odprejo knjigo in kjer se knjiga naključno odpre, rečejo: to je zgodba, ki jo trenutno potrebujem, in jo preberejo in ji sledijo. Pravijo, da deluje. Seveda ne deluje kot duh ali čarovnija, deluje, ker so vse zgodbe povezane z določenimi trenutki.

Na vprašanje Davida Zupančiča, ali mu proces pisanja pomaga v življenju in ali bi bil drugačen človek, če ne bi začel pisati, je Jorge Bucay odgovoril:

Zagotovo bi bil druga oseba. Ampak sam nisem pisatelj. Sem terapevt, ki piše. Pisatelj je tisti, ki pozna umetnost pisanja. Literatura je umetnost. Sam sem učitelj, ki uporablja besede kot orodje za sporočanje nekaterih stvari. Pisatelj je nekdo drug, veliko večji. Čeprav danes pišem bolje kot pred 30 leti, to ni dovolj. Ker nisem pisatelj, vedno najprej pišem zase, ker mi to pomaga videti stvari z druge perspektive. Tako pisanje ima klinični in terapevtski smisel. Že Sigmund Freud je zapisal, če lahko moški/ženska ubesedi svojo celotno zgodbo, ne da bi jo spremenil, je zdrav. Ker nevroza, način, kako pretentamo resničnost, da vidimo stvari, ki so, in se jim izognemo ... Zato sem prepričan, da je pisanje namenjeno temu, da se bolje spoznam in postanem boljša oseba.

Sanja Rozman mu je pritrdila. Pravi, da mnogo njenih strank bere, da bi spoznali, kdo so, saj so izgubili povezavo s svojim avtentičnim jazom. Zgodbe, knjige jim pri tem lahko pomagajo, ker niso žaljive. “Knjiga ti ne pove, kaj moraš narediti, tako kot vsi drugi ljudje, ki jim govorijo, kaj naj naredijo in kako naj se spremenijo. Ko bereš, si s svojimi mislimi, z njimi se povezuješ in se na novo odkrivaš.” Zato tudi rada piše zgodbe o potovanjih junakov, zgodbe o malih ljudeh, ki premagujejo velike ovire, težave in rastejo skozi proces. Tovrstne zgodbe so polne modrosti. Damien Bbucay ji je pritrdil: “Imam kolega, ki veliko dela z odvisniki in pravi, da so odvisnosti posledica velikih stisk, ki jih ti ljudje doživljajo pri soočenju s svetom. prepričani so, da jim svet ne prinaša nič dobrega, da je vedno vse isto, da nikoli nič zares ne deluje in podobno. Zato tovrstne zgodbe o junakih, ki se soočijo s svojimi strahovi in rešijo določene naloge, lahko povrnejo smisel njihovemu bivanju v tem svetu. Če se malo potrudimo in se odpravimo na potovanje junaka, potem bomo na koncu vedno dobili nekaj, kar je vredno. Vedno se začne z neko praznostjo, razočaranjem nad svetom, da tu ne boš našel, tistega kar iščeš, da je vse brez veze in tako se veliko odvisnosti začne. A branje je ena pot, proces in na koncu je neka rešitev, cilj, ki ga morda sam lahko najdeš.