Konec maja se je zaključila prva delavnica ljubezenskega romana, ki jo je organizirala Cankarjeva založba. Enajst udeležencev - deset žensk in en moški - se je od decembra lani pa vse do danes pod vodstvom urednika Andreja Blatnika in avtorice Lare Paukovič seznanjali z zakonitostmi in pravili pisanja tovrstnega žanra.

Na srečanju tečajnic, novinarjev in izbranih gostov v Konzorciju je urednik Aljoša Harlamov povedal, da upa, da bodo prav oni vrgli s prestola slovensko izvirno kriminalko in pokazali, da je tudi ljubezenski roman žanr, ki ga je vredno upoštevati. Lara napoveduje, da so med njimi same uspešnice.

Ob tej priložnosti se je Aljoša Harlamov pogovarjal z Vesno Milek, s katero sta obujala spomine na izid njenega romana Kalipso, ki je bil eden prvih ljubezenskih romanov v samostojni Sloveniji, izšel je leta 2002, in podala nekaj nasvetov za bodoče ustvarjalce knjig v tem žanru.

Kot pravi Vesna Milek, smo prvo klico o ljubezenskih romanih dobili že s pravljicami. Sploh ženske. “Čeprav nam hočejo danes povedati, kakšno škodo so naredile pravljice za našo predstavo o odnosih in ljubezni - v primerjavi s tem, kakšna škoda se dogaja novim generacijam, ki namesto pravljic za lahko noč gledajo v tablice, je to vsekakor manjša škoda, je čudovito, da so nam vsadili to klico o romantični ljubezni.” Kot je povedala, je sama že v zgodnji mladosti veliko ljubezenskih romanov prebrala prezgodaj in so se jo že takrat globoko dotaknili (že v osnovni šoli je bralka klasike, kot so Kleopatra, Jane Eyre, Viharni vrh) in da jo ta žanr zanima še danes.

Ko sta sez Aljošo dotaknila njenega romana Kalipso, je povedala, da ga je napisala, ko je imela kakšnih 23 let, izšel pa je šele, ko jih je imela že skoraj 30. Napisan je iz čistega impulza, iz čiste začetniške sile, navdiha, da mora izpisati vse tisto, kar se dogaja okrog nje in v njej. To ni osebno izpovedni rman, čeprav je namerno napisan na ta način. Seveda je v romanu veliko tudi nje, se pa v njem zgostijo tudi zgodbe deklet, s katerimi se je takrat družila v študentskem domu, igralke, plesalke, glasbenice, matematičarke, ki so vsebile nekako na meji med še normalno in norostjo. Sama ga celo ne bi imenovala ljubezenski roman kot žanrski roman, a je na koncu s temi dnevniškimi zapisi postal prav to. Od takrat, ko ga je napisala, do izida, je Vesna Milek začela delati na televiziji in na reviji Stop, začela je pisat za Delo in Sobotno prilogo, in postala resnejša novinarka. Ko je roman izšel, so se usule kritike. Kot medijsko prepoznavna, vidna, javna osebnost, ne bi smela pisati takih knjig, zato se je soočala s ponižujočimi zelo osebnimi kritikami in žaljivkami, ki jih ne bi privoščili nikomur.

Z 20 let distance pove, da ji je še danes zanimivo, da se je etablirana literarna kritika sploh ukvarjala z romanom, ki so ga označili za pogrošnega in je poleg Kalipso tedaj izšlo še na stotine takih knjig, pa so jih pustili pri miru. Kot bi bili ljubosumni na uspeh knjige, ki so jo vsi želeli brati, njih pa je nekaj je v tem romanu tako zelo zmotilo - ne samo moške, temveč predvsem ženske, da so se praševali, zakaj bralci to berejo. Kot bi le sami vedeli, kaj bi bralci morali brati, absolutno pa ne bi smeli izgubljati časa za ljubezenske romane.

Kot je rekel Aljoša: “Če pri kriminalkah ne dvomimo, da avtor ne piše osebnoizpovedne zgodbe, je pri ljubezenskem romanu treba to posebej poudariti. Nihče ne vpraša, ali si kdaj razmišljal o umoru svoje tašče, zato da bi nabral neke izkušnje oziroma snov za svoj roman. Pri ljubezenskem romanu pa je to malo drugače - tu se bralci čisto vedno vprašajo, ali je avtor izhajal iz lastnih osebnih izkušenj, sanjarij, fantazij ... Še posebej avtorice morajo še danes ob vsakem intervjuju odgovarjati na neugodna vprašanja, o tem, da v ljubezenskih romanih opisujejo lastne izkušnje, ali morda sanje, fantazme o sanjskih moških, ki jih v realnosti nikoli ne bi niti pogledali. Še vedno morajo poslušati očitke o nepotešenih gospodinjah, ki že dolgo niso imele česa konkretnega v sebi. Še vedno se soočajo z opazkami o lahkoživosti in podobnem. Medttem ko njihovi moški kolegi takih vprašanj ne dobijo nikoli. Še Cankarjeva založba je bila ob napovedi delavnice ljubezenskega romana deležna kar nekaj opazk in posmehljivih komentarjev, ki so bili precej pretirani, če govorimo o Sloveniji kot neki žanrsko razviti pokrajini, za kakršno se imamo.

Vesna Milek sicer pravi, da se to se danes avtorjem ljubezenskih romanov ne bo zgodilo, kvečjemu smo danes v času, ko si vsak želi, da bi se njegovi knjigi zgodilo to, kar se je Kalipso. Danes, v dobi podob, morajo avtorji zaradi hiperprodukcije knjig, kar sami skrbeti za to, da so ves čas vidni, nenehno morajo objavljat, se slikat .... in tako naprej.

Je pa Aljoša izpostavil nekaj zelo zanimivega, in sicer, da se vsi, ki smo del ustvarjanja literarnega polja - od avtorjev do bralcev - delamo, da je ljubezenski roman nekaj, kar potiskamo od sebe in da to beremo samo zato, da izživljamo neke fantazije o popolnem ljubimcu, vendar je družbeni roman izredno povezan tudi z dogajanjem v družbi. V ljubezenskih romanih Jane Austen in drugih avtorjev 18. in 19. stoletja najdemo celoten koncept dvorjenja, poudarjena je vloga ženske pri tem ... In tudi če beremo sodobne romane, npr. Sally Rooney, v njenih knjigah ljudje klepetajo v spletnih klepetalnicah (chatroomih): dva, ki sta si všeč, si začneta dopisovat v chatih in se šele kasneje dobita v živo. Skratka tukaj je ogromno nekih konkretnih družbenih dogajanj, ki so zelo kompleksna. V centru ljubezenskega romana so tudi danes še vedno aktualna vprašanja, s kom spimo, zakaj z nekom spimo, kakšen odnos imamo, kaj hočemo od tega, da z nekom smo. V zadnjih dvajsetih letih se je veliko spremenilo v ljubezenskih odnosih tudi zato, ker je v naša življenja tako posegla tehnologija.

Vesna je njegovemu razmišljanju oporekala, da gonilo ljubezenskega romana kljub tem spremembam ostaja isto: naša hrepenenja, strasti, dramatičnost, telesnost. Ljubezenski roman bo za vedno ostal, ker ni izmislek trubadurjev, temveč je to isto gonilo v nas samih. Zapise o ljubezni in strasteh najdemo že v sumerskih klinopisih, v starem Egiptu, imamo tudi Ovidovo ljubezen, da ne govorimo o Sapfo itd. Še vedno so pojem ljubezenskega romana klasiki, kot so Jane Austenova Prevzetnost in pristranost, Tolstojeva Ana Karenina, pa Madame Bovary, Žena francoskega poročnika, med slovenskimi pa so prisotni na dogodku poleg Cvetja v jeseni izpostavili še Ljubezen v f-molu Elze Budau in vse romane Draga Jančarja. V zadnjem času na lestvicah najbolj branih ljubezenskih romanov klasiki drsijo navzdol, pojavljajo se novi, sodobni, kot je E.L. James (Petdeset odtenkov sive), Coleen Hover (serija Leto spoznanj), ter tudi Sally Rooney, ki smo jo že omenili.

Kot pravi pa, da poskusi romanov z maili in SMS-i nekako ne morejo zaživeti, ker za opis dotika kože in izražanja čustev potrebuješ več besedila, kot ga ta nosilec zmore prenesti. Tehnologije so spremenile samo to, kako konzumiramo roman - danes morajo biti stavki krajši, da so bolj jasni in da čim hitreje prenesejo sporočilo. “Sally Rooney ima npr. zelo kratke stavke, zelo ogoljene, brati moraš med vrsticami, da tvoja fantazija deluje, kot pač deluje, zato je tudi ne berejo vsi”, pravi.

Med pogovorom je Vesna Milek izpostavila tudi nekaj nasvetov za bodoče pisce ljubezenskih romanov.