Novembra lani sem na Slovenskem knjižnem sejmu spoznala ameriškega pisatelja, prevajalca, urednika in založnika Lawrenca Schimla. V Sloveniji je precej znan pisec otroških knjig, ki jih otroci vedno znova radi prebirajo. Če ga še ne poznate, preverite naslednje knjige: Založba Malinc je izdala dve Lawrenceovi kartonki Zgodaj zjutraj in Zdaj ni čas za igro, med pandemijo pa so tri njegove zgodbe Nočem biti tukaj, Tilkin zmaj in Ni ga čez original, izšle v v obliki e-knjig. Še nekaj njegovih slikanic je izšlo pri založbi SKUC/Aleph: Spuščanje zmajev, Sosedje in prijatelji, Cecilija in zmaj, Lužasta pot, Boš bral knjigo z mano in dvojezična slovensko/angleška knjiga Tak kot drugi/Just Like Them.

Lawerenceove knjige so prejele tudi več najvišjih nagrad za otroške in mladinske knjige, med njimi literarno nagrado Lambda v ZDA in Seigeseule za najboljšo otroško knjigo v Nemčiji. Uvrščene pa so bile tudi na mednarodni seznam najboljših knjig za otroke s posebnimi potrebami IBBY in med Bele vrane, najboljše knjige za otroke in mladino po izboru münchenske mladinske knjižnice. Slikanica Cecilija in zmaj pa je bila z Zlato hruško nagrajena tudi pri nas.

Nekaj dni pred Silvestrovim sva se dobila na intervjuju, v katerem sva razpravljala o njegovi pisateljski in prevajalski karieri, o vlogi otroških knjig v naši kulturi in družbi ter o pomenu branja in razvoju bralne kulture.

*** Celoten prepis intervjuja si lahko preberete pod videom.***

****

Živjo, Lawrence, kako si?

Dobro. [po slovensko]

Hvala, ker si si vzel čas za pogovor v teh božično-novoletnih praznikih. Kako se počutiš? Rekel si mi, da si zadnjih nekaj tednov, celo mesecev potoval.

Zanimivo. Ne govorim slovensko, vendar sem lahko spremljal tvoje uvodne besede. Res, da vem, kdo sem in katere knjige sem napisal. Razumel sem, da si me predstavila kot Američana, a sem dejansko Američan, ki živi v Madridu. V Španiji živim že skoraj 24 let in pišem tako v španščini kot v angleščini.

Drugače se pa kar prileže biti malo doma. Še posebej mojih zadnjih nekaj potovanj je bilo katastrofalnih v smislu zamud, odpovedanih letov in podobnih stvari. Na žalost med Madridom in Slovenijo večino leta ni direktnih letov, zato je vašo državo vedno težko obiskati. Ampak uspem, ko lahko.

V predstavitveni knjižici, namenjeni predstavnikom tujih založb, ki želijo odkupiti pravice za tvoje knjige, sem prebrala, da si napisal več kot sto knjig. In poleg tega si jih še enkrat toliko tudi prevedel.

Zdaj je teh knjig že 150. Poleg tega nisem samo avtor, sem tudi urednik antologij.

Kako lahko človek v življenju napiše toliko knjig? Mislim, ker si še vedno relativno mlad.

Nisem več tako zelo mlad. Star sem 51. To je že kar veliko. Najbrž mi je všeč, kar počnem.

Si vedno želel postati pisatelj?

V bistvu sem želel biti morski biolog. Začel sem že študirati na univerzi Yale, a se je pokazalo, da sem alergičen na ribe. Od desetega leta so bile moje edine sanje, da bom postal Jacques Cousteau, a sem moral zaradi alergije svoje sanje opustiti. Sem pa tudi ves čas bral in sem, še preden sem sploh šel na univerzo, že začel objavljati svoje knjige. Pisati sem začel v srednji šoli, zato so morali moji starši podpisovati pogodbe z založniki, saj jih kot mladoleten po zakonu nisem smel podpisati sam. Začel sem predvsem s pisanjem fantazijskih zgodb in znanstvene fantastike, ki sem jo večinoma sam bral kot najstnik. Še vedno rad berem knjige najrazličnejših žanrov, od visoke literature z velikim L do romantičnih, kriminalnih ter znanstvenofantastičnih romanov. Berem vse, od leposlovja, poezije, esejev, stripov; knjige za odrasle in knjige za otroke ... Lahko rečem, da je moja glavna identiteta biti bralec.

Pravkar sem delal obračun minulega leta. Ugotovil sem, da sem prebral več kot 500 knjig. In ta številka ne vključuje knjig, ki sem jih prevedel. Zavedam se, da je to res kar veliko.

To je pa res veliko. Čeprav sem knjižna blogerka, zadnje čase precej malo berem. Mislim, da bi morala pospešiti ...

Ne gre za vprašanje hitrosti. Gre za vprašanje prioritet. Ena stvar, ki se mi je zgodila med pandemijo, je bila ta, da sem ves čas ves čas preživel na spletu ob branju negativnih novic in sporočil. Gledal sem, kakšne grozne stvari se dogajajo po svetu. Zlasti zato, ker je bila Španija eden od epicentrov pandemije in smo imeli zelo strog karantenski režim. Zelo me je bilo strah, verjel sem vsaki besedi. V nekem trenutku sem spoznal, da moram prenehati s tem. To sem to storil tako, da sem si večkrat po malo vzel čas za branje poezije. Poskrbel sem, da imam knjigo s poezijo v vsaki sobi. Če sem opazil, da veliko časa preživim na družbenih omrežjih, sem se ustavil, vzel knjigo in bral. In tako sem s tem nadaljeval tudi po koncu zaprtja in še naprej to počnem, če se zalotim, da izgubljam čas. Na telefonu imam nastavljen tudi alarm, ki me opozori, da izgubljam preveč časa na družbenih omrežjih. Na ekranu se mi izpiše: "Na spletu si že deset minut. Ali želiš končati?". Takrat moram odložiti telefon, vzeti knjigo in brati.

To je pa odličen nasvet! Hvala!

Razlog, da to lahko počnem, je tudi ta, da nimam otrok. Obstaja pa tudi še veliko drugih motečih dejavnikov. Sam na primer ne gledam televizije. Poleg tega sva oba z možem bralca. Po večerji tako lahko leživa vsak na svojem kavču in bereva vsak svojo knjigo. Ampak to je najin skupaj preživeti čas. Čas za branje!

Prav tako je pomembno, da si vzamemo čas za branje. Marsikdo bere samo zvečer tik pred spanjem, ne pa tudi čez dan. Branje za veliko ljudi življenju ni nujno. Kot se rad pošalim: ne moreš brati ves dan, če ne začneš zjutraj. Torej, če res želite brati ves dan, poskrbite, da boste temu posvetili čas. Vprašanje je le, čemu namenjate svoj čas in ali je branje nekaj, kar cenite dovolj. Sam zelo rad berem. Če sem v enem letu prebral 500 knjig, sem ob tem zagotovo vsaj malo užival. Branje je sestavni del mojega dneva. Ena mojih glavnih dejavnosti.

Omenil si, da pišeš v angleščini in španščini. Je kakšen poseben razlog za to?

Kot sem že rekel, že 24 let živim v Madridu. Poleg tega se drugače izražam v španščini kot v angleščini. Še posebej, ko pišem poezijo. V angleščini rečemo na primer You (Ti), v španščini pa imamo za ta Ti veliko več odtenkov: imamo Tú, ki je tikanje, in Usted, ki je vikanje za ednino, ter Vosotros in Ustedes za množino. Spomnim se, da sem bil pred leti na prevajalski delavnici v Danah ali v Piranu. Takrat sem se tega prvič zavedel. Takrat sem tudi izvedel, da ima slovenščina dvojino. Odkar to vem, se vedno, ko pišem, zavedam te dvojine, pa naj pišem o Mi, pa naj gre za Mi kot Ti in Jaz ali množinski Mi na splošno. Tako je moja izkušnja v slovenščini vplivala na to, kako razmišljam in kako ustvarjam tudi v jezikih, ki jih ne znam.

Moje vsakdanje življenje večinoma že mnogo let poteka v španščini, zato se zelo dobro počutim v obeh jezikih in lahko prevajam v obe smeri. Občasno prevajam tudi v druge jezike. Tako sem na primer prevedel dve knjigi iz portugalščine v španščino in eno iz islandščine v galicijščino. Na univerzi sem študiral staro norveščino. Islandščina ji je zaradi geografske izolacije jezikovno zelo podobna, a ima očitno drugačen besedni zaklad, zato sem moral le večkrat pogledati v slovar, medtem ko so si osnovna slovnična pravila zelo podobna. V srednji šoli sem se učil tudi latinščine in homerske grščine ter drugih mrtvih jezikov, tako da sem se tudi na ta način naučil prevajanja iz jezikov, ki jih ne govorim. Imam izkušnje s književnim prevajanjem, prevajanjem besedil in žive kulture.

Si se kdaj poskusil naučiti slovenščine?

Uradno ne. Slovenijo sem velikokrat obiskal in ob tem nabiral besedni zaklad. Druga stvar so slovnična pravila. Pasivno lahko veliko razumem, ker je tema tista, ki jo poznam: jaz. Bolj prepoznavam besede. Torej, ja.

Velikokrat se tudi zgodi, da se določeno besedišče pojavlja v različnih jezikih. Ker sem se učil latinščino in staro grščino, imam dobro osnovo. Zato včasih tehnično besedišče lažje razumemo, ker si besede delimo v toliko jezikih.

In potem samo povežeš pike in dobiš pomen celotnega stavka ...

Veliko je tudi lažnih prijateljev. Imena so zame najtežje besede, ker nimajo sintaktičnega pomena. Ko zaslišim ime, ni nujno, da bom prepoznal, da gre za ime. Slovenščina tudi sklanja imena, ki so zato drugačna kot v angleščini in španščini. To je kar težko.

Včasih je to težavno tudi za nas!

Zanimivo je tudi, da obstajajo besede, ki pomenijo različne stvari. Na primer ZMAJ. Imamo slikanice Cecilija in zmaj in Tilkin zmaj, imamo pa zmaja tudi pri Spuščanju zmajev. Zato se zavedam, da obstajajo besede, ki imajo več pomenov. Za človeka, ki ne zna slovensko, to kar dobro razumem.

Rekel si, da si najprej bralec. Ampak potem si tudi pisatelj in prevajalec. Kaj si od tega bolj - pisatelj ali prevajalec?

Sem pisatelj, ki prevaja. Čeprav morda bolje zaslužim kot prevajalec oziroma je zaslužek pri prevajanju bolj stabilen. Ko si pisatelj, moraš svoje delo prodati založniku in ti morda ne uspe, potem pa mora še založnik tvoje delo prodati občinstvu. Če pa skleneš pogodbo za prevajanje, je delo bolj stalno.

Ker pa sem tudi bralec, se zelo pogosto zaljubim v nek tekst in si zaželim, da bi ga prebralo čim več ljudi. Zato mi nekatere knjige naročijo, z drugimi knjigami pa sam potrkam na vrata založnikov in izrazim željo, da bi prevedel knjigo, ker je iz različnih razlogov dobra za njihov program. Velik del prevajanja je povezan s tem, da sem pisatelj, pa tudi del tega, da sem bralec. Oba sta sestavni del moje identitete.

Spomnim se, da sem pred nekaj leti, ko sem še prevajal za komercialne naročnike - to delo je precej bolje plačano kot prevajanje poezije oziroma leposlovja - prevedel več kot 5000 besed v latovščini institucij, ki že v izvirniku ni imela nobenega smisla, kaj šele v mojem prevodu. Ko sem konec dneva zaključil s tem mukotrpnim prevajanjem, sem nato za zabavo prevedel še štiri ali pet pesmi. Prijatelji so me spraševali, zakaj si po koncu dneva nalagam še dodatno delo, a to sem počel samo zato, da bi se prepričal, da znam še vedno ljubiti jezik.

Samo zato, da greš lahko v posteljo zadovoljen s svojim dnevom, kajne? Kako pa se razlikuje delo pisatelja in prevajalca?

Zanimivo vprašanje. Tudi prevajanje je zelo ustvarjalno, še posebej prevajanje otroških knjig. Poleg vsega ostalega moraš poskrbeti, da so tam prisotni vsi glasovi, upoštevati rime ... pri ilustriranih knjigah pa moraš upoštevati tudi ilustracije. Moja filozofija je poustvariti bralno izkušnjo. Torej, če je nekaj zabavno in živahno v izvirniku, mora biti zabavno in živahno tudi v prevodu, tudi če moraš dodati različne šale ali postaviti šale na drugo mesto. Morda so v besedilu aliteracije, ki v prevodu izginejo, ali moraš morda aliteracijo nadomestiti z drugim znakom, jo postaviti na drugo mesto ...

Če, na primer, prevajam iz angleščine v španščino in rečem "crazy cat" (op. "nora mačka"), torej v španščini "gato loco", je to aliteracija. Toda če v prevodu uporabim "gato gordo" (op. "debela mačka") in na sliki ni mačke, ali če besedilo pravi "pájaro loco" (op. "nora ptica"), slika pa prikazuje mačko, moram v besedilu uporabiti mačka. Vse to so dodatni izzivi, ko prevajaš ilustrirana dela. Ker mora delovati v prevodu. Prevod se mora bralcu dobro brati, zato ga morate ohraniti čim več. Vendar je včasih treba imeti več svobode pri prevajanju, da bi bil bolj zvest izvirniku.

Za kanadsko založbo Orca sem na primer v španščino prevedel knjigo, katere originalni naslov je Little You. Govori o avtohtonih prebivalcih Kanade. Knjiga opisuje različne staroselske družine; včasih samo mati, samo oče, mama in oče, samo oče, vendar dojenčki nikoli niso spolno opredeljeni. V španščini je bilo skoraj nemogoče narediti tako, da otroci ne bi bili opredeljeni kot dečki ali deklice, ker so v španščini vse pomanjševalnice določene s členom, ki izraža spol. A mi je uspelo. Naslov knjige sem spremenili v Tú eres tú (op. Ti si ti). Zdi se, da gre za veliko spremembo, vendar sem jo moral narediti. Spremeniti sem moral, na primer, tudi rimanje. Čeprav gre za zelo preprosto rimo, sem moral včasih vzeti več svobode pri prevajanju izvirnega besedila, da sem lahko ustvaril besedilo, ki je spolno nevtralno in da se poleg tega še rima. Tudi če sem si vzel več svobode, sem bil tako bolj zvest izvirniku, kot če bi uporabil samo besede moškega spola kot spolno nevtralnega.

Ja, razumem. Ker je v slovenščini zelo podobno ... je kar težko ne biti spolno specifičen ...

Včasih angleško besedilo pravi "You are perfect." (op. "Ti si popoln.") Če bi ga želel narediti nevtralnega, bi na primer lahko rekel samo "You are perfection." (op. "Ti si popolnost."). Včasih se tisto, kar se rima v angleščini, ne rima na primer v španščini, zato se moraš odločiti, katera beseda ti je pomembnejša: rima ali nevtralnost. Tovrsten izziv se mi zdi zabaven in zanimiv. A kot rečeno, zame je pomembno poustvariti bralno izkušnjo. Torej, če lahko poustvarim bralno izkušnjo, ne glede na to, v katerem jeziku je besedilo, je to pomembno.

Ko je Barbara Pregelj prevedla knjigi Zgodaj zjutraj in Zdaj ni čas za igro, ki sta zabavni zgodbici v rimah, sem ji, tako kot vsem drugim prevajalcem teh zgodb, rekel, da si lahko vzame pri prevajanju toliko svobode, kot jo potrebuje, le da naj bo zgodba še vedno zabavna. Naj ohrani rimo, a če bo morala kaj spremeniti, je to super.

Zanimivo. Bila sem na dogodku, ko je Slovenijo obiskal portugalski avtor José Luis Peixoto. Med drugim je povedal tudi, kako sam dojema prevajanje. Rekel je, da je to tako, kot bi nosil kozarec vode iz ene države v drugo. Hodiš čez gore in doline in se morda spotakneš in izgubiš nekaj vode, ki jo nosiš v kozarcu, potem pa pride dež in ga napolni do vrha. Torej, ko prispeš v ciljno državo, je kozarec kljub vsemu še vedno poln. Na neki način je tako, kot si rekel. Poskušaš prenesti pomen, občutke, drugače pa poskušaš besedilo prilagoditi drugi kulturi ali jeziku, saj smo vsi različni. Tudi nekateri pomeni so drugačni. Pomeni besed so različni. Torej moraš res (kot prevajalec) najti pravi način, da preneseš avtorjevo poanto v drug jezik.

Prej si me spraševala o razliki med pisanjem v angleščini in španščini. Če pišem o nečem, kar se dogaja v Španiji, v angleščini razložim veliko bolj kulturno prilagojeno. V španščini lahko rečem samo "merienda". V Španiji namreč kosimo zelo pozno, a tudi večerjamo zelo pozno zvečer, zato imamo sredi popoldneva dodatni obrok, malico, imenovano »merienda«. V španščini torej lahko rečem samo: "Otroci so se nehali igrati, da bi imeli meriendo." A če pišem v angleščini, moram razložiti, kaj je "merienda". Če bo besedilo objavljeno v ZDA, kjer imajo večerjo ob petih, mi pa imamo meriendo šele ob šestih, bo merienda zanje čas po večerji. Torej, ko pišem ali prevajam v različne jezike, moram pri prevajanju upoštevati tudi kulturo.

Zanimivo je tudi, da v angleščini velikokrat rečemo in zapišemo "on pravi, ona pravi". V španščini tega ne potrebujemo, le pomišljaj postavimo pred govorjeno besedilo. Ko prevajam v angleščino iz španščine, moram dodati "on pravi, ona pravi", drugače bi se bralcu zdelo eksperimentalno. In to ni eksperimentalno. Da bi poustvaril bralno izkušnjo, moram dodati stvari ali jih odstraniti, odvisno od tega, komu je besedilo namenjeno. To dejansko ni poseganje v besedilo. Pravzaprav je dober prevod tisti, ki poustvari bralno izkušnjo.

Rekel si, da se tvoje delo razteza v številne žanre, pišeš poezijo, leposlovje, eseje, antologije, grafične romane, še posebej pa si znan po knjigah za otroke. Kaj je tako posebnega pri pisanju za otroke?

Mislim, da so otroci najbolj hvaležni bralci. Ko se starši pritožujejo: "otroku moram vsak večer prebrati knjigo," je to najboljši kompliment, ki ga človek lahko dobi. Mislim tudi, da je veliko podobnosti med pisanjem otroških knjig in poezije. Še posebej kar se tiče fikcije. Dandanes je veliko leposlovja, knjige postajajo čedalje debelejše in marsikaj v njih ni bistvenega. V otroških knjigah tega ne morete storiti. Otroci so zahtevni bralci. Ne morete izgubiti njihove pozornosti. Poleg tega je pomembno, da spoštujemo njihovo inteligenco. Če pišeš za otroke, takoj vidijo tvojo namero. V svojih knjigah se ukvarjam z veliko družbenimi temami, vendar morajo biti prikazane kot del substrata, ne morejo biti gibalo dogajanja, ker otroci to takoj opazijo.

Če pogledaš knjigo Boš bral knjigo z mano?. V knjigi nastopa slepi lik, vendar to ni knjiga o slepoti. Je knjiga o branju, knjiga o poklicih in po naključju je del te knjige tudi slepi lik. Ko razmišljam o temi, o kateri želim pisati, razmišljam tudi o temu, kako take stvari in like vključiti kot del družbenega tkiva.

Obstaja veliko zgodb, v katerih so takšni liki lahko del družbene strukture. To je moja filozofija. Nekaj podobnega je v knjigi Tak kot drugi. Spoznal sem, da obstajajo knjige o posvojitvi, ki pa običajno govorijo o posvojiteljih. Recimo v knjigi, ki jo imam doma in se imenuje Rdeča odeja piše: "To je odeja, v katero sem te zavil, da sem te prinesel domov iz druge države." Mama je bila tista, ki je posvojila, otroka pa nikjer ne vidimo. Zato sem se odločil napisati knjigo o fantu po imenu Kwame, ki je posvojen, vendar v knjigi to ni nikjer omenjeno. Kar je manjkalo, so bile knjige, ki prikazujejo posvojene otroke, a ne govorijo o posvojitvah. V tem primeru Kwame želi očala, ker vsi ostali člani družine nosijo očala. Ampak ne gre za "Bil sem posvojen ..." Je del substrata, ni pa motor knjige.

Smešno je, da si to omenil. V Sloveniji nimamo toliko posvojenih otrok iz Afrike ali Južne Amerike, zato običajno nimamo velikokrat priložnosti spoznavati ljudi drugih ras. To se vidi tudi v naših slikanicah. Na slikah popolnoma manjkajo. In tudi skoraj ne vidiš, vsaj do pred nekaj leti jih ni bilo videti, debelušnih otrok ali otrok z očali. Vsi so popolni. V resnici gre za pomanjkanje raznolikosti v kulturi ali družbi: kaj se v resnici dogaja v življenjih otrok je v nasprotju s tem, kar se dogaja v knjigah. Torej knjige niso odraz družbe.

Mislim, da bi morali to upoštevati tudi zato, ker je Slovenija majhna država, vendar je bila skozi zgodovino del večjih identitet, bodisi nekdanje Jugoslavije, bodisi EU zdaj. Tudi če slovenski otroci v tem trenutku, na primer, ne vidijo veliko ljudi afriškega rodu, ste Slovenci del Evropske unije, veliko potujete, pripravljeni ste biti del globalnega sveta, v katerem živimo. Zato je ključnega pomena, da imajo otroci izkušnjo opazovati druge kulture in življenja drugih ljudi, da bodo znali prepoznati, da so to ljudje, kot so sami in da delajo stvari tako kot oni sami. Če tega ne doživijo, bo ignoranca, ko bodo končno spoznali nekoga drugačnega, grozna, saj ne bodo vedeli, kako se odzvati, in ne bodo vedeli, kako živeti v globalnem svetu, v katerem živimo mi.

Knjigo Cecilija in zmaj sem napisal v času, ko sta izšla Harry Potter in Gospodar prstanov. Takrat je izšlo veliko fantastičnih zgodb za fante, ni pa bilo knjig za dekleta s fantastičnimi dogodivščinami. Vsi pa vemo, da obstajajo tudi dekleta, ki uživajo v takih zgodbah. Ko sem založnikom ponujal knjigo Cecilija in zmaj, so jim bile zgodba in ilustracije sicer všeč, vendar so bili prepričani, da fantje ne berejo knjig, v katerih kot glavne junakinje nastopajo dekleta. Šlo je za popolno pomanjkanje razumevanja vključenosti in enakosti. Zato sem jim povedal, da tudi dekleta potrebujejo vzornike in da je pomembno, da fantje vidijo, da imajo tudi one rade pustolovščine, prav tako pa je pomembno, da lahko dekleta pokažejo, da so tudi same zmožne pustolovščin. Toda založniki so se bali, da fantje knjige ne bodo brali.

V Španiji 23. aprila praznujemo enega od velikih praznikov, ki se imenuje sv. Jurij. Takrat vsem svojim najdražjim podarimo knjigo in vrtnico. To je super stvar. Ko sem na dan svetega Jurija podpisoval knjige, je bila knjiga Cecilija in zmaj zelo zaželena. Pogosto so k mizi, kjer sem podpisoval, prišli fantje in vzeli knjigo, a so jim starši rekli: "Ali ne bi rajši vzel kakšne druge knjige, v kateri nastopa fant?" A njih je zanimal le zmaj. Zmaj je bil pomembnejši od glavnih junakinj. Otroci niso imeli predsodkov. Ko je nekaj novega, otroci nimajo predsodkov, ne rečejo, da je nekaj drugačno, nenavadno, da iz kakršnegakoli razloga ni zanje. Nihče nikoli tudi ne prepreči dekletom branja knjig za fante. Domnevamo, da ker živimo v mačistični kulturi, morajo dekleta poznati življenje fantov in hkrati svoje življenje, fantom pa ni treba spoznavati oziroma videti sveta z dekliške perspektive. Torej, če ni za fante, lahko pogledam stran.

Ali obstaja kakšna tema, ki se ji moramo izogibati pri izboru knjig in branju otrokom?

Otroci živijo v istem svetu kot mi, zato je lahko vse, kar se dogaja na svetu, primerna tema za otroške knjige in branje za otroke. Samo napisati ga moramo na njim razumljiv način. To pomeni, da jim ne lažemo, ne skrivamo stvari pred njimi, spoštujemo njihovo inteligenco …

Veliko ljudi misli, da je v slikanicah zelo malo besed, v resnici pa vsebujejo knjige za prve bralce še manj besed. Vendar so knjige za mlade bralce bolj podobne knjigam za odrasle, imajo več besedila (op. kot slikanice), a krajše stavke. V slikanici imate lahko bolj zapletene ideje, bolj zapleten besedni zaklad kot v knjigah za zgodnje branje, saj so te pogosto namenjene branju v dvoje: da odrasla oseba bere z otrokom. Lahko so to starši, lahko knjižničar, učitelj ... Slikanice tudi niso le ilustrirana zgodba, pri kateri sta pač besedilo in slika skupaj. Zelo pogosto se zgodi, da besedilo pove nekaj, slika pa nekaj drugega. In tu sta vizualna pripoved in besedilna pripoved. In to lahko ustvari veliko zabavne napetosti.

Ilustracija s sliko lahko tudi nekoliko več pove, kot pa lahko napišeš v stavku, kajne?

Točno tako. Lahko je tako preprosto, kot da si otrok pripravi kruh z margarino, mačka pa poje samo margarino brez kruha (kot na primer v Zgodaj zjutraj in Zdaj ni čas za igro). Tudi če se igra pojavi v besedilu, je lahko tudi videti drugače. To je šala, ki deluje.

Je pa smešno, ker je v izvirniku knjige Zgodaj zjutraj margarina. Ker v španščini imamo margarino. V mnogih drugih državah pa je bila med drugimi izzivi, s katerimi so se soočali prevajalci, največja težava ta, da v knjigi omenjam margarino. V Švici so rekli, da jim je knjiga všeč, da jim je všeč prevod, vendar so oni Švicarji, zato ne morejo uporabiti besede margarina, temveč morajo uporabiti besedo maslo. Francoski prevajalec je uporabil besedo maslo, ne da bi me sploh vprašal. Madžarska prevajalka pa je izpostavila, da bi rajši uporabila besedo "vaj" (op. maslo), ki ima samo en zlog, margarina pa ima štiri, zato bi bilo zanjo veliko lažje, če bi namesto besede margarina lahko uporabila maslo. Celo v angleščini, čeprav sem prevajal sam, obstajajo štiri različne izdaje in vse uporabljajo besedo maslo.

Tudi pri prevajanju knjige Zdaj ni čas za igro prevajalci uporabljajo različne besede: v nekaterih jezikih je medvedek poimenovan stuffy, v nekaterih teddy, včasih medved ... Vsaka izdaja ima včasih svojo različico. Ampak vsi uporabljajo maslo v angleščini. Tudi to, da sta to knjigi z dvema mamama in dvema očetoma, tako kot v angleščini, se včasih zgodi, da prevajajo v "moji dve mami", "moji dve mamici", "mama in gospa". Odvisno od države. Tudi če gre za isti jezik, je ta prilagojen lokalnemu okolju. Tudi znotraj različnih izdaj v španščini imamo različne izraze. Rima "vsi lovimo porednega psa", ki se v španščini glasi "perro - gamberro", v izdajah za Latinsko Ameriko nismo mogli uporabiti, ker tam ne uporabljajo izraza "gamberro" (op. poimenovanje za nagajivca, lumpa), zato smo v mehiški, perujski in čilski izdaji rimo spremenili, tako da delo uporablja nekatere druge lokalne besede, a se še vedno rima. Včasih smo morali spremeniti vrstni red besed ("pes nam je ušel" namesto "lovili smo psa"). Odvisno je, kaj bomo rimali. To je fascinantna izkušnja.

Na kaj moramo biti pozorni, ko govorimo o kakovostnih otroških knjigah? Na trgu je toliko različnih knjig in v nekaterih najdemo res le neke osnovne, računalniško ustvarjene ilustracije, ki ne vzbujajo nobenega občutka in ne izražajo nobene podzgodbe ali stranske zgodbe, kaj šele da bi zgodbi kaj dodale. Kaj naj torej upoštevamo? Kaj je kakovostna otroška knjiga?

Založništvo je posel. Veliko odločitev se sprejme zaradi ekonomskih razlogov, ne kakovosti. Včasih se to zgodi zato, ker je knjiga uspešna v drugi državi in založnik upa, da se bo v večjem številu prodala tudi pri njemu. Pri ilustriranih knjigah se to pogosto dogaja zaradi današnjega načina tiskanja knjig. Tiskanje v več jezikih hkrati pomaga založnikom vzdrževati nizke stroške tiskanja. Knjige so natisnjene na primer v rumeni, rdeči, modri barvi, potem pa spremeniš samo besedilo, ki je črno, in lahko natisneš poljubno število izvodov v katerem koli jeziku. Tako je za španskega založnika veliko ceneje, da sam naroči 2.000 izvodov neke knjige v španščini in jih založnik doda k 16.000 izvodom knjige v drugih jezikih. Tako so stroški na enoto veliko nižji, kot če bi knjigo natisnil sam.

Pri tem gre tudi za velik vpliv imperializma in kolonializacije. Velika Britanija, Francija in ZDA najbolj agresivno izvažajo svoja dela kot univerzalna. V Španiji se zelo pogosto zgodi, da lahko kupite prevode ameriških knjig. Recimo take, v katerih se pojavi rumeno-črni taksi. Če boste otroke prosili, naj narišejo taksi, ga bodo narisali tako, čeprav taksiji v Španiji nikoli niso bili rumeno-črni. Založniki iz teh držav tudi pravijo, da če je v knjigi glavni junak deklica, naj je fantje ne berejo, dekleta pa naj ne berejo fantovskih knjig. Pri nas v Španiji in Sloveniji je samoumevno, da so knjige postavljene v New York in zato univerzalne, če pa bi imeli knjige, postavljene v Ljubljano ali Madrid, bi v ZDA rekli, da je to tuje in zato ni zanje. Pričakujejo, da bomo pogoltnili njihovo kulturo, ker naj bi bila bolj univerzalna kot ta, v kateri živimo.

To so žal ekonomski razlogi. Za razvoj lokalnih pisateljev in ilustratorjev ter za sodelovanje z njimi sta potrebna čas in trud. Za založbo je ceneje, da vzame več že ustvarjenih knjig, pri katerih je nekdo že opravil uredniško delo, kot pa da sama usposobi urednike, da delajo z avtorjem, razvijajo, spreminjajo, prilagajajo besedilo in skrbijo za to, da se besedilo in slika znata prepletati in dati prostor druga drugi.

To je težko vprašanje. Celotna industrija mora zrasti v posamezni državi, za to pa so potrebni čas in sredstva, marsikje pa tega nimajo. Slovenija je zelo zanimiv primer. Pri vas imate zelo dobro podporo za prevajanje slovenskih knjig v druge jezike, veliko je podpore za promocijo v tujini, zato dobro vidimo, kakšne knjige Slovenija producira. Še vedno pa ni tako potrebne podpore domačim avtorjem, da bi bolje obvladali lastno pisanje ali ilustracijo oziroma da bi bolje razumeli svoj trg. Torej, kar bi lahko delovalo v Sloveniji, pa morda ne bi delovalo na angleško govorečem trgu. Tako so na primer za angleški trg značilne slikanice z zelo malo besedila, medtem ko je na slovenskem trgu v njih veliko več besedila. Tako kot v Latinski Ameriki, kjer je besedilo ... no, knjige so drage, zato starši želijo vrednost za svoj denar. Vrednost pa knjigi daje število besed.

Vse to so zanimiva vprašanja. Kako se razvija kulturna produkcija v posamezni državi, koliko je prihaja iz tujine in koliko se razvija lokalno. Slovenija bo leta 2023 častna gostja frankfurtskega knjižnega sejma, nato pa leta 2024 še posebna gostja sejma otroških knjig v Bologni. Pravi trenutek za slovenske ustvarjalce otroških knjig in založnike, da delajo tako, da razmišljajo najprej o lokalnem trgu in hkrati o tujem trgu, torej, kako delati knjige, ki delujejo na obeh. Pomembno je, da ne naredite tega, kar se je zgodilo s kriminalkami, še posebej s skandinavskimi. Podobno kot turizem iz naslanjača, ki se dogaja v teh romanih, ki niso napisani toliko za domačine, kot za tujce. Tega nočete storiti. Morate pa ohraniti ravnovesje med "slovenskimi knjigami" in tistimi, ki lahko najdejo odmev tudi pri drugih bralcih.

V svojih knjigah uporabljaš preproste vsakdanje situacije in v katere vnašaš tudi kakšen bolj poučen in angažiran zorni kot. Recimo: brez pretencioznosti nam predstaviš življenje istospolnih družin, s Cecilijo in zmajem deklet ne opolnomočiš le s fizično močjo, temveč s pametjo in znanjem in mogoče se tudi fantje iz tega kaj naučijo. V knjigi Lužasta pot izpostavljaš spoznanja o odpuščanju, o tem, da ne razmišljamo preveč o svojih preteklih situacijah, pa tudi o naši potrebi, da nas vidijo takšne, kot smo, kako edinstveni smo. Zakaj se ti zdi pomembno, da nam avtorji svet prikažejo tudi z drugega zornega kota?

Včasih gre za drugačen pogled, včasih pa za njihov pogled. V nekaterih knjigah se pojavi zgodba, ki do sedaj še ni bila predstavljena. Otroci običajno ne opazijo odsotnosti (določenih ljudi, situacij), če je ne opazijo v kulturnih vsebinah. Tudi če okoli sebe opazijo določene ljudi: če teh ljudi ne bodo videli v knjigah, se bodo naučili, da so ti ljudje manj pomembni. Določeni ljudje so v knjigah odsotni zaradi predsodkov. Nekatere knjige namenoma izražajo predsodke. Na primer, ko pravijo, da nogomet ni primeren za dekleta tako kot za fante. To je predsodek, ki ga je zlahka prepoznati. Toda tu so še skriti predsodki. Na svojih delavnicah ljudi pogosto vprašam, ali poznajo kakšno dekle s tatujem, in običajno vsi prisotni dvignejo roko. Potem jih vprašam, če so kdaj videli žensko s tatujem v slikanici, pa nihče ne dvigne roke. To je torej primer, ko imate dejansko življenjsko izkušnjo - 100 odstotkov občinstva bo poznalo žensko s tatujem, kar pomeni, da jih poznajo tudi otroci v njihovih življenjih, vendar se te ženske ne pojavljajo v knjigah. To je pasivni seksizem. Aktivni seksizem je v knjigi enostavno prepoznati: dekleta ne znajo igrati nogometa kot fantje. Težje je prepoznati pasivni seksizem, saj ljudje ne prepoznajo teh odsotnosti ali pa jih celo normalizirajo. Če ljudje v knjigah vidijo samo ljudi brez tetovaže in potem vidijo žensko s tetovažo v družbi, bodo nanje gledali drugače, čeprav so tudi te lahko protagonistke, matere, resnične, pomembne osebe, kot ženske brez tetovaž, ki se bodo pojavile v knjigah. Zato je zelo pomembno, da otroci vidijo resničnost, pomembno pa je tudi, da vidijo drugačne ljudi tudi v kulturni produkciji. To manjka.

Se pravi, če pokažemo te ljudi v slikanicah, bomo normalizirali njihovo prisotnost v vsakdanjem življenju?

Namesto da normaliziramo obstoj ljudi drugih ras, spolne usmerjenosti in podobno v družbi, ker so že tu, je, da prenehamo zatirati njihove glasove. Oni so že normalen del družbe. Če samo pogledamo naš jezik. Ne vem, kako je v slovenščini, a v angleščini in španščini poznamo izraz za "ne-biti-oviran". Tako samoumevno je, da smo fizično zdravi, da nimamo besede za koncept "imam-delujoče-telo" (op. "able-bodied"), da torej nimam oviranosti. Če nimamo znanja in jezika za "imam-delujoče-telo", potem je to ena tistih slepih peg, kjer je težko govoriti o tem, kdo manjka, zakaj manjkajo. IN ljudje pogosto sploh ne opazijo, da nekdo manjka.

S tem, kar si pravkar povedal, sta povezani tudi kartonki Zgodaj zjutraj in Zdaj ni čas za igro, ki prikazujeta življenje istospolnih družin. Ti dve knjigi sta povzročili veliko razburjenja leta 2021 na Madžarskem in v Rusiji. Zaradi vsebine so blokirali oziroma celo prepovedali tebe kot avtorja in tudi založnika. Kako si se počutil ob tem?

Seveda je grozno, če te prepovejo. A po drugi strani se v takih primerih pokaže tudi subtilna moč, ki jo imajo knjige. Seveda obstajajo tudi druge knjige z LGBT tematiko, a vse govorijo o tem, kako je biti drugačen. Celo sam sem v Sloveniji že izdal knjige, ki vsebujejo LGBT junake. A pri teh dveh kartonkah sem želel ustvariti zabavne zgodbe, ki se slučajno dogajajo v istospolnih družinah. Zato sva skupaj z latvijsko ilustratorko Alino Braslina ustvarila dve kartonki: eno o prebujanju in drugo o večerni rutini pred spanjem. Vsi otroci zjutraj vstanejo in gredo zvečer spat. To so zgodbe, ki jih želijo otroci brati. In ljudje potem rečejo, da želim njihove otroke narediti LGBT. A branje teh knjig iz otrok ne bo naredilo LGBT, upam pa, da jih bo naredilo manj homofobne.

Knjiga Zdaj ni čas za igro je nedavno izšla tudi v hebrejskem jeziku in tako je v enem od izraelskih časopisov izšel uvodnik, v katerem je avtorica zapisala, da si njena hčerka vsak večer želi brati to knjigo. Njeni prijatelji pa jo sprašujejo, zakaj bere to knjigo hčerki, čeprav ta nima dveh mam. Avtorica jim odgovarja, da nihče ne bi nič rekel, če bi ji brala knjigo o govoreči kravi, čeprav je bolj verjetno, da bo njena hčerka prej srečala prijatelje ali sošolce, ki imajo dve mami, kot pa govorečo kravo. Ali celo katerokoli kravo, glede na to, da živijo v velemestu, v Tel Avivu. Poleg tega bo verjetno hčerka imela v svojem krogu prijateljev tudi mame lezbijke. Pravi, da lahko temu z vso gotovostjo rečemo homofobija. In njena hči živi v svetu, kjer to opazi, zato ...

Negativen odziv, ki so ga doživele te knjige, je bilo težko sprejeti. Še dobro, da ne živim v državah, kjer se je zgodil napad, in da ne znam cirilice, zato mi ni bilo treba brati vseh sovražnih stvari, ki so jih napisali. A to kaže tudi na to, da take stvari še vedno obstajajo. Ti dve knjigi sta bili do sedaj izdani v 51 različnih izdajah v 45 jezikih. Bilo je nekaj negativnih odzivov, a bilo je tudi veliko solidarnosti in dobrih stvari. Škandal pač pritegne več pozornosti.

Prej sem omenil, da se veliko knjig tiska istočasno, da lahko knjige postanejo bolj dostopne ljudem. Velikokrat se je zgodilo, da so različne države stopile skupaj in sodelovale pri tem, da naredijo knjige dostopne več otrokom. To se je zgodilo s slovaško, poljsko in nemško izdajo, pa z baskovsko in luksemburško izdajo, ki so izšle istočasno. Posebna zgodba se je zgodila kot odgovor na sovražni odziv na Madžarskem. Nemška nevladna organizacija 100% Mensch je v sodelovanju s poljsko nevladno organizacijo Fabryka Rownosci, prva je v Stuttgartu, druga v Lodžu, ki sta pobrateni mesti, izvedla kampanjo "Buy a Book, Give a book" (op. Kupi knjigo, podari knjigo), v kateri so darovali knjige pripadnikom istospolne skupnosti na Poljskem. Se pravi je bila prijazna, pozitivna gesta.

Potem so bile tu še druge pozitivne akcije: nevladna organizacija iz Walesa je darovala knjige vsem osnovnim šolam v Walesu. Na Portugalskem je knjige v okviru iniciative za državljanstvo enakosti izdala njihova vlada in so brezplačno na voljo v vseh lokalnih šolah.

Dobra zgodba prihaja tudi iz Madžarske. Po negativnem odzivu, ko je vlada kaznovala knjigarno, ker ni opozorila kupcev, da knjiga vsebuje netradicionalno družino, je knjigarna tožila vlado in zmagala. Kazen za knjigarno je bila velika novica, medtem ko o njeni zmagi zoper vlado nihče ni slavil, nikomur ni bilo mar za to.

V Sloveniji sta knjigi izšli pred škandalom in nista vzbudili posebne pozornosti, bili sta samo še eni izmed knjig. Nekateri otroci ju imajo radi, drugi ne. No, ponavadi ju imajo radi otroci, starši pa ne.

Pogosto se zgodi tako. Vendar, ko sem brala ti knjižici in sem ob tem začutila posebno toplino. Lepo je bilo videti, kakšne prijetne rutine imamo zjutraj in zvečer. In tudi, če pogledava Zgodaj zjutraj - kartonka še posebej dečke opolnomoča, da postanejo bolj neodvisni. Tudi če je otrok še v vrtcu, si je zmožen sam pripraviti zajtrk. Poleg tega otroke učiš tudi manir: če drugi člani družine še spijo, bodi tiho in se sam loti dela. Zame je bilo to veliko bolj vzgojno, kot dejstvo, da se v knjigi pojavita dve mami, oziroma dva očeta.

Tudi če pogledava samo naslovnici. Otroka na njiju skrbita za mačko in psa, ne starša. Če še enkrat omenim hebrejski primer: v veliko izdajah smo morali zamenjati besedo margarina z besedo maslo. No, v tej izdaji je margarina postala humus. In tako smo dobili Humus zjutraj in Fifi zvečer, pri čemer je Humus mačka in Fifi pes. Izraelska založnica je na knjižnem sejmu spoznala deklico, ki ji je povedala, da ima doma oranžno mačko, ki so ji po zgledu iz knjige dali ime Humus. Zanjo je bila v tem primeru edina pomembna stvar v knjigi mačka, ne dve mami. Poleg tega je sama deklica, protagonist v knjigi pa je deček, pa se ni poistovetila z njim, temveč je bila pozorna le na mačko.

Nekaj besed sva že rekla o knjigi Cecilija in zmaj. Mimogrede: od kod tvoje navdušenje nad zmaji? Pravkar si mi pokazal tri knjige, ki vključujejo zmaje.

So res tri? Dve res vključujeta zmaja, tretji zmaj pa je iz papirja, zato ni zares pravi zmaj. In obe knjigi sta izšli deset let narazen. Tako da knjigo z zmajem napišem vsakih deset let. Pravkar sem napisal tudi knjigo o dečku in samorogu. Založnik je bil zelo zainteresiran, a še nisva podpisala pogodbe, saj bo leta 2024 že izdal eno mojo knjigo.

No, s Cecilijo in zmajem pa nisem želel le obrniti paradigme, torej da deklica reši princa, temveč tudi ustvariti novo paradigmo o dekliškem prijateljstvu. Nekateri avtorji le obrnejo tradicionalno določene vloge, sam pa sem želel napisati knjigo za deklice, ki imajo rade fantastične pustolovščine, ker sem videl, da teh zgodb ni. Pa tudi, da bi fantom pokazal, da imajo lahko tudi dekleta magične dogodivščine.

In s tem ti je uspelo opolnomočiti oboje.

Tako je. Prav to sem želel storiti.

No, Lužasta pot je ena novejših knjig, a tudi nosi sporočilo. Začne se z dečkom in njegovim očetom, ki obiščeta dečkove stare starše oziroma očetove starše, kakor pogledaš. Govori o tem, kako se spopadeš z jezo, kako pogledaš na situacijo z druge perspektive. Kot, ko si vprašala, zakaj je pomembno, da beremo knjige o drugih kulturah, ne samo sodobnih kulturah: zato, da vidimo situacije in ljudi z druge perspektive, in večkrat, ko se s tem srečamo, bolj smo opremljeni za delovanje v svetu, v katerem živimo. Pa tudi za to, da se do drugih ljudi vedemo spoštljivo in brez predsodkov.

Eno vprašanje imam še povezano s knjigo Tak kot drugi. Nekaj si že povedal o njej glede posvojitve, a knjiga dejansko poudarja tudi našo potrebo po edinstvenosti. Tudi če želimo biti podobni drugim, da bi nekam pripadali, je bolj pomembno, da smo edinstveni, neodvisni, avtentični. Ko se bomo pokazali taki, bomo tudi dobili podporo od tistih, ki nas imajo radi. Podprli nas bodo in nas ljubili take, kot smo v resnici.

Predvsem je to večjezična knjiga. Predpostavlja, da živimo v večjezičnem svetu, v katerem je znanje dveh jezikov del tega. Knjiga deluje še na mnogo drugih ravneh, ki kažejo na to, kak raznolik je svet. Upam pa, da je tudi zabavna zgodba. Če, torej, znaš povedati godbo na zabaven način, potem lahko bralcu preneseš katerokoli sporočilo.

Pomembno je, da napišeš dobro zgodbo, ki jo bodo imeli otroci radi. Če bodo imeli otroci radi zgodbo, jim lahko preneseš sporočilo. Ne moreš pa samo prenesti sporočila. ne moreš samo potresti nekaj dišav po vrhu, kot bi na primer na kapučino natresel malo cimeta. zgodba mora biti zgrajena od spodaj navzgor, od temeljev, kako je zgodba zastavljena. Tudi sam medij je zelo pomemben. Zato je raznoliki svet vedno vredno slaviti. Prizadevam si, da to odražajo tudi knjige, ki jih ustvarjam. Morajo pa biti to zabavne knjige.

Moje knjige niso drugačne, subverzivne samo zato, ker govorijo o drugačnosti in vzbujajo homofobijo. Veliko založnikov niti ne ve, kako naj izdajo te vrste zgodb. Za založbo, kot je Malinc, so to le zabavne španske knjige prevedene v slovenščino. So del njihovega španskega programa, niso pa del njihovega LGBT programa ali kakšne druge agende. V nekaterih državah moje knjige izdajo nevladne organizacije, v drugih založniki ...

V Rusiji je moji dve kartonki izdala nevladna organizacija, ki jo je država aprila lani zaprla, čeprav za so LGBT skupnost opravljali veliko storitev, kot je npr. testiranje za HIV. Dejstvo, da so izdali knjigi, je bil za vlado le izgovor, da so jih lahko legalno zaprli. Poleg tega je morala organizacija na ovitek knjige vstaviti velik znak 18+, saj je v Rusiji protizakonito kazati LGBT vsebine otrokom, mlajšim od 18 let. Zato jih tudi nikoli ni bilo mogoče dobiti v prosti prodaji. Lahko si le daroval denar nevladni organizaciji, ona pa ti je potem podarila knjigo. Ta znak ne pomeni, da gre za pornografsko oziroma eksplicitno vsebino.

Madžarska je želela narediti nekaj podobnega. Knjigama so rekli LGBT propaganda. Vendar je propaganda prej to, da se pretvarjajo, da ne obstajamo. Tako dobimo generacijo madžarskih otrok, ki bodo pri 18. letih spoznali, da jim je družba lagala oziroma jim zamolčala, da homoseksualci obstajajo. Kar počnejo, je, da bodo ustvarili generacijo, ki ne bo znala živeti v svetu, v katerem živijo.

Na srečo se je dva meseca po izidu knjig na Slovaškem v nekem baru za homoseksualce zgodilo streljanje, ob katerem je neka ženska na Instagramu zapisala: "Hvala, da ste objavili to knjigo v moji državi, ker upam, da bomo na ta način vzgojili generacije, ki bodo manj homofobne." To je bila prva taka knjiga na Slovaškem in gospa jo je prepoznala kot pomembno za njihove otroke, ki bodo odraščali ob zavedanju, da istospolne družine obstajajo. Če jih ne bi nikoli videli, bi bili bolj prestrašeni neznanega, kot če jih vidijo kot del življenja. Tako pa se bodo na njih navadili in se ne bodo več počutili ogrožene, kot bi se zgodilo, če se bomo pretvarjali, da jih ni. Če otroci normalizirajo odsotnost teh družin, potem bo na svetu, na žalost, še več sovraštva.

Reciva na koncu najinega pogovora še kakšno besedo o branju. Izdal si knjigo Boš bral knjigo z mano?. Knjiga govori o fantu, ki že zna brati, a želi brati nekomu oziroma z nekom, verjetno z odraslim. Zakaj je še vedno pomembno, da beremo otrokom tudi, ko že znajo sami brati?

Deček v knjigi je zelo ponosen na to, da že zna brati in želi to deliti še s kom, vendar knjiga uči tudi o poklicih. Različne ljudi v svoji okolici sprašuje, če bi brali z njim - tako vpraša peka in pek mu odgovori, da bo, če mu deček pomaga zamesiti testo, vendar deček odgovori, da ne more pomagati, ker se bo knjiga umazala. Potem vpraša poštarja in poštar mu odvrne, da bo bral z njim, če mu pomaga raznesti pošto, a deček ne sme tako daleč od doma ... Vendar želi deček le deliti svoje navdušenje in ljubezen do branja. Tako je ponosen nase, da se je naučil brati, da se hoče pohvaliti in z drugimi deliti svoje znanje. Ne vem, če izdava konec. Naj si bralci izposodijo knjigo v knjižnici.

Kar sem želela reči je, mogoče je težava samo pri nas, mogoče je svetovni problem, da otroke, ko se enkrat naučijo brati, prepustimo samostojnemu branju. Tudi meni, čeprav se že zelo zgodaj samostojno brala, je mama rekla, tukaj imaš knjigo, beri. In vem, da mnogo otrok v Sloveniji preneha brati, ko morajo začeti brati sami. Kako lahko "raztegnemo" to ljubezen do branja?

Kar lahko storim sam, kot avtor, je, da upoštevam možnost, da se bodo moje knjige brale v dvoje. Zato moram poskrbeti, da bodo zanimive tako odraslim, ki jih bodo brali otrokom, kot tudi otrokom, ki jih bodo znova in znova želeli poslušati. Vendar je vprašanje bolj pedagoško, zato morda kot avtor nisem ravno prava oseba, da nanj odgovorim. Lahko govorim o tem, kako ustvarjati knjige, ki so zabavne in zanimive, in zakaj moramo ustvarjati zgodbe.

Kot sem že na začetku povedal, ko sem govoril o svojem odnosu do branja: če otroci nimajo vzornikov, ki berejo in ki so prepričani, da je branje zanimiva in vznemirljiva dejavnost, jih nič ne bo spodbudilo k branju.

Eden od način, kako lahko spodbudimo ljudi, da berejo več, so različne kampanje, v katere vključimo znane osebnosti, športnike, na primer nogometaše, ki berejo knjige. Torej uspešne ljudi, ki jih otroci obožujejo ali se ukvarjajo z dejavnostmi, ki jih želimo spodbuditi. Danes recimo vidimo družine, zbrane pred televizijskim ekranom, ne vidimo pa jih, da berejo skupaj. Ne vidimo niti, da skupaj igrajo šah, damo, monopoli ali podobno. Ali da bi videli več povezovanja na osebni ravni. Kar je škoda.

Branje moramo obravnavati kot nekaj dragocenega, ne kot nekaj, kar počnemo, ko nam ostane kaj časa. Veliko ljudi bere le, ko so že utrujeni, če sedijo sami v restavraciji ali ko se vozijo v službo z javnim prevozom. Eden od razlogov, da sem se pred leti preselil v Španijo, je bil tudi ta, da je v New Yorku, kjer je čas denar, branje zelo subverzivno dejanje. Ni donosna, temveč prijetna stvar. Daje nam dovoljenje, da uživamo v nečem, kar je proti kapitalizmu. Če bi torej v New Yorku rekel: "Čudovit dan je. Grem v park brat knjigo," bi me čudno gledali. Toda v Madridu so me ljudje gledali z ljubosumjem. To je bila razlika. Zato sem veliko srečnejši, da živim v Španiji, kjer ima branje večjo vrednost in kjer si lahko privoščim razkošje časa za branje. Kar je v New Yorku precej dražje. Delo v kulturnem sektorju pač življenja v New Yorku ne olajša. Veliko bolje je živeti v državi s socialnim zdravstvom, kot v ZDA, kjer je položaj težji zaradi pomanjkanja zdravstvene oskrbe.

Torej, berite več, berite več v javnosti, tako boste spodbudili ljudi k branju. Otroci morajo tudi videti svoje starše in druge odrasle med branjem, da bi lahko sami uživali v branju. To manjka. Zelo se trudimo, da bi otroci brali več, vendar moramo k branju pripraviti tudi več odraslih. In tako bo bralo tudi več otrok.

Ko sem se v službo še vozila z vlakom, sem opazila samo ljudi, ki so strmeli v svoje telefone. Namesto da bi uživali v branju, so ves čas brskali po družbenih medijih. Kako lahko obudimo to strast do knjig tudi pri odraslih?

Težko je. Sam verjamem v fizične knjige. Zaljubljen sem v branje fizičnih knjig. Zdaj, v svojih petdesetih, pa sem začel brati tudi e-knjige. Eden od razlogov za to je bil, ker lahko besedilo povečam. Prav tako je lažje brati e-knjige, če potujem. Ko sem na zadnjem potovanju letel v Hindelburg, se je nad Münchnom razbesnela velika snežna nevihta, letališče so zaprli, vsi leti pa so bili preusmerjeni na frankfurtsko letališče. Potem pa so nam odpovedali let, ker tam za nas ni bilo prostora. Morali smo z letala in dve uri čakali na odhod. Med čakanjem sem uspel prebrati dve knjigi poezije, ker sem ju imel na iPadu. Na ta način lahko dostopam do večjega števila knjig, ki ne zavzamejo veliko prostora, oziroma precej manj, kot bi ga zasedle fizične knjige. Zato sem navdušen, da se lahko pridružim klubu bralcev e-knjig.

V prvih dneh pandemije je založba Malinc izdala tri moje knjige samo v obliki e-knjig. Lahko si jih izposodite le v knjižnici. Je pa bil to tudi nekakšen poskus, kaj se zgodi, če ljudje nimajo na voljo knjig v fizični obliki. Jih potem nihče ne bo bral? Če hočemo, da bodo ljudje brali, moramo imeti knjige. Mislim, da te knjige na nek način orjejo ledino, saj v Sloveniji še ni navada, da bi knjige izdajali le v obliki e-knjig. Še manj, če govorimo o ilustriranih knjigah. Otroci pogosto dobijo v roke tablico ali telefon, ki sta idealni napravi ne samo za igranje igric temveč tudi za branje e-knjig. Nekateri ljudje morda niti ne vedo, da imajo na voljo e-knjige in da si jih lahko izposodijo v knjižnici. Ali da si jih lahko celo prenesejo ...

V Sloveniji imamo Biblos, sistem za izposojo eknjig, ki si jih lahko kot član splošne knjižnice za 14 dni izposodiš brezplačno.

Točno to. Knjižnice so super. Poskrbijo, da imajo ljudje dostop do knjig, ne da bi pri tem bankrotirali. Sam beremo ogromno knjig in veliko si jih tudi izposodim v knjižnici. Sem velik, velik, velik navdušenec nad knjižnicami.

Tudi pisati sem začel zato, ker sem prebral že vse knjige iz šolske in splošne knjižnice in mi je zmanjkalo bralnega gradiva. Do takrat pa sem bil velik uporabnik knjižnic.

Med tvojim bivanjem v Sloveniji novembra si imel priložnost obiskati bralce na različnih stopnjah izobraževanja - od vrtca do univerze. Kakšna so tvoja opažanja o bralni pismenosti in bralni kulturi v Sloveniji?

Bilo je zanimivo. Zelo majhni otroci so sedeli v prvi vrsti, želeli so si biti blizu in bili so pravzaprav zelo lepo vzgojeni in zelo radovedni. Je pa res, da so že brali knjige, poznali so zgodbo, imeli so vprašanja in bili so tako veseli, da so lahko srečali nekoga, ki piše knjige. Starejši, ko so bili otroci, bolj zadaj so se začeli posedati, tako da so bile prve vrste prazne. Šele najstniki so ponovno pokazali zanimanje za knjige, zlasti za znanstveno fantastiko. Pokazalo se je, da jih ne zanimajo le knjige nasploh, temveč da so tudi pisali lastne zgodbe. Ko se je to zgodilo, so ponovno začeli brati.

Nazadnje sem se udeležil pouka bodočih učiteljev. Pogovarjali smo se o tem, kako zagotoviti, da imajo v svojih učilnicah na voljo inkluzivne knjige, v katerih ne bodo zastopani le otroci iz njihovega razreda temveč vsi otroci sveta, oziroma kako naj skrbno izbirajo knjige v razredu, da ne bi koga slučajno ali namerno izpustili.

Ali ste imeli priložnost govoriti tudi o tem, kako pomemben je izbor knjig?

Ja, malo. Pogovarjali smo se o pasivnih predsodkih in zavedanju lastnih pasivnih predsodkov v učilnici. Ne, da vnaprej sklepajo o identitetah.

Veliko sva se pogovarjala o pomenu branja in o tem, kako vzpostaviti bralno rutino. Dal si nam kar nekaj koristnih nasvetov, pa vseeno: Kaj bi bil tvoj najboljši nasvet slovenskim staršem in morda tudi učiteljem v povezavi z razvijanjem branja kot vseživljenjske vrednote in priložnosti za učenje?

Predvsem to, da naj otroci berejo zabavne knjige in da naj berejo za zabavo. Ne vem, kako deluje izobraževalni sistem v Sloveniji. Ali obstajajo določene knjige, ki so obvezne? V Španiji je to problem. Otroci naj bi brali veliko klasičnih knjig in knjig, ki niso povezane z današnjim življenjem. Otroci bi recimo brali veliko več, če bi jim dovolili, da se odločijo za romane v stripu, vendar ti v učnem sistemu ne štejejo. Otroci so prisiljeni brati klasike. Kolikokrat bodo brali Don Kihota? Don Kihot je dragocen v literarnem smislu, ni pa nujno otrokom zanimiv za branje. O Don Kihotu se lahko učijo pri zgodovini in ne pri literaturi. Njegova zgodovinska vrednost je pomembnejša kot literarna.

Pomembno je, da poskrbimo, da imajo otroci dostop do zabavnih knjig s sodobno vsebino. Nekatere knjige, ki jih prevaja založba Malinc, so zelo priljubljene, na primer Nogometastični. To so knjige, ki jih imajo otroci radi in jih radi berejo. Podobno se je zgodilo z miškom Geronimom Stiltonom. Otroci v vseh državah berejo knjige o njem in je popoln fenomen. To so knjige, zaradi katerih otroci berejo. Knjige, ki ustrezajo izkušnji, ki jih zanima.

Zelo pomembno je spodbujati otroke k branju, a jim moramo dovoliti, da si sami izberejo knjige. Ni tako pomembno, kaj berejo, samo da berejo.

Sam še vedno požiram knjige. Berem vse žanre. Berem romantične romane, znanstveno fantastiko, misterije in vse druge žanre. In pri vseh žanrih najdemo tako dobre kot slabe knjige. Tudi v literaturi z velikim L najdemo stvari, ki so dobro napisane, in tiste, ki so slabo napisane. Če se odločiš le za branje klasike, potlačiš veliko glasov in izkušenj. Ker včasih ni bilo dovoljeno objavljati ničesar drugega kot klasiko. Torej, če se odločite samo za klasiko, potem izpuščate veliko različnih glasov in izkušenj.

Pomembno je tudi, da upoštevamo, kako naj bi se o določenih stvareh pisalo. Pravkar sem bil član žirije za škotsko nacionalno knjižno nagrado za leposlovje. Prijavljenih je bilo nekaj knjig, ki smo jih zelo hitro izločili. V eni od njih je avtor že v prvem poglavju pisal o ženskem liku oziroma o tem, kako si ženska ogleduje svoje oprsje v ogledalu. Zgodba je bila napisana skozi stereotipen pogled moškega na ženske. Kot da ne bi nikoli bral, kako o tej isti temi pišejo ženske, oziroma kako se ženske gibajo, kako gledajo na svoja telesa, kako se počutijo in kako ravnajo ... Damo domneval je, da ve vse. Njegovo besedilo je bilo slabo napisano, ker je bilo čista objektivizacija, zato smo bili soglasni, da nam ga ni treba prebrati do konca, saj ta knjiga nikoli ne bo nagrajena. Ne gre za to, da moški ne znajo pisati o ženskah. Prepričan sem, da moški lahko pišejo o ženskih likih, je pa slabo, če to počnejo na aroganten način. Tudi zato je pomembno brati, in to veliko.

Lawrence Schimel, najlepša hvala za tvoj čas. V najinem intervjuju sva se dotaknila kar veliko tem. Želim ti veliko uspeha in tudi zabave v letu, ki prihaja, in upam, da se kmalu spet vidiva v Sloveniji.

Hvala.

****

Založbi Malinc (še posebej Barbari in Tonji) se zahvaljujem za lekturo in objavo.