Bil je temačen septembrski ponedeljek. Nad Kranjem se je razbesnela nevihta. Nebo je jokalo, kot bi se še zadnjič želelo posloviti od poletja. Moje telo, polno nemira, je klicalo po poležavanju na kavču v družbi prijetne knjige in sanjarjenja o brezskrbnem poletju. Sredi razmišljanja o tem, da dokončam še zadnje opravilo, potem pa se zares potopim v izmišljeni svet romana, ki ga trenutno berem, sem opazila, da se je nebo proti Gorenjski razjasnilo in da v mojo sobo proseva topla in svetla sončava, ki vabi k sebi. V tistem trenutku me je koledar spomnil, da se čez pol ure v Radovljici začenja literarni večer s portugalskim pisateljem Joséjem Luísom Peixotom. Brez oklevanja sem sedla v avto in že sem bila na poti.

Ne samo sonce in pričakovanje večera, razveselil me je tudi obisk nove Knjižnice Antona Tomaža Linharta. Tolikokrat se vozim skozi Radovljico, pa je do tega dne še nisem uspela obiskati. Umeščena v središče stanovanjske soseske deluje kot povezovalni element, središče druženja različnih generacij, prostor, kamr greš, ko želiš srečati soseda, sokrajana in pokramljati o tem in onem. Čudovito je bilo opazovati vrvež otrok in odraslih, ki so si polnih naročij branja in zadovoljnih obrazov podajali vrata. Nekaj mladih je posedalo v v knjižnični kavarni, ob kateri mi je zaigralo srce, in čeprav je moja domača knjižnica tista v Kranju, mi je tudi zaradi tega radovljiška postala zelo blizu.

Knjiga Mama, ki je deževala (Založba Malinc, 2021) je ena najlepših in meni osebno najljubših slikanic, v kateri vedno znova odkrivam besede in stavke, ob katerih razmišljam o sebi, svojih odnosih, svoji umeščenosti v svet. Poleg tega sem se letos poleti ob obisku Lizbone in Porta še dodatno navdušila nad to prelepo deželo in ljudmi - že samo zato sem želela spoznati avtorja te čudovite slikanice. A dobila sem precej več kot le njegov avtogram: pogovor s človekom z velikim srcem in dušo, z neverjetno strastjo do življenja in do ustvarjanja literature, ki zna tako zelo iskreno nagovoriti tako odrasle kot tudi najmlajše.

José Luís Peixoto je svoje otroštvo preživel v vasi Galveias v portugalski regiji Alentejo, ki se razteza južno od reke Tejo. Gre za idilično in rustikalno okolje predvsem mehko gričevnate in ravninske pokrajine, polne nasadov avtohtonih plutovcev, evkaliptusov, črnik, oljk in vinske trte. Živel je v obdobju, ko se je Portugalska šele izvijala iz 50-letne diktature in je bila zato izolirana od preostale Evrope. Mnogo njegovih prijateljev se je po končani osnovni šoli že zaposlilo. On sam in njegove sestre so bili edini, ki so imeli priložnost doštudirati (diplomiral je iz sodobnih jezikov in književnosti) - pa čeprav njegovi dedki in babice niso znali ne brati in ne pisati.

Otroštvo ga je precej zaznamovalo. Predvsem se je v njem naučil, da ne obstajajo teme, o katerih ne bi mogel govoriti z otroki. “Velikokrat skušamo odrasli otrokom prihraniti določene teme, jih zavarovati, vendar otroci razmišljajo bolj preprosto in zato tudi bolj globoko.” Ena takih tem je tudi razmišljanje o smrti - skušamo jo ignorirati, jo potisniti na rob družbe, a ji ne moremo uiti, ker je del naravnega sveta. In tega v skupnosti z okrog 1000 ljudmi, v kateri je živel, res ne moreš spregledati, saj se vsi med seboj poznajo. Tudi zato je bivanje v skupnosti, kjer se prepletajo generacije, lahko zelo bogato.” Zato se mu tudi zdi pomemebno, da se generacije povezujejo med seboj: da mlajši in starejši med seboj delijo svoje občutje sveta. “

Na vprašanje, kaj lahko pove o sebi, je bil Peixoto zelo iskren: “Še sam ne vem vsega o sebi. Ne vem, kdo sem, so pa moje knjige prevpraševanja o moji istovetnosti. Tudi ta, ki govori o ideji matere. Ko se otrok sprašuje o svoji mami, se resnično sprašuje o sebi.”

Sama ideja zgodbe Mama, ki je deževala se je rodila iz metafore dežja: mati je dež, je element narave, je vseprisotna, je del nas. Kakor je nenavadna ideja tako je nenavaden tudi način pripovedovanja zgodbe, saj pripoved zdrsne v poezijo. V njej Peixoto pripoveduje o čustvih. Kot pravi:

“Ideja, da v prostoru, v katerem govorimo o čustvih, manjka inteligence, je napačna. Ne gre za dva nasprotna vidika, ki ne moreta soobstajati. To je pomota tistih, ki se ne morejo soočiti z lastnimi čustvi. Prepričan sem, da bolje živimo, če se znamo sprejemati in o sebi razmišljati. To pa lahko naredimo le tako, da tudi z drugimi govorimo o tem, o čemer razmišljamo in kaj občutimo.

Tudi ta knjiga gre v smeri preseganja meja, da stopimo do mame in ji rečemo: pomembna si zame. Če obstaja tveganje biti sentimentalen, nam je vsaj tu lahko vseeno: literatura je način, da si lahko dovolimo biti čustveni, sentimentalni.”

In potem dalje razmišlja o literaturi: “Literatura je v nasprotju s tabuji, je povabilo k pisanju. Literatura mora biti človeška: dela iz ljudi, za ljudi s človeškimi elementi. Čustva brez inteligence niso literatura, pa tudi inteligenca brez čustev ne more biti literatura. Čustva so znak, da je o nečem vredno razmišljati, pisati. Literatura je način, kako se skušamo odkriti, čeprav se skušamo odkriti prek zgodb drugih ljudi.”

Seveda se z Blažko Müller nista mogla izogniti največjemu portugalskem pesniku Fernandu Pessoi. Kot je pripomnil Peixoto, na Portugalskem ne moreš pisati, ne da bi mislil Pessoo. Je vseprisoten, je del njihove dediščine in ves čas odzvanja v vsem, kar pišejo. O določenih temah, tudi o čustvih, lahko govorimo v literaturi predvsem zato, ker so pred nami obstajale osebe, ki so te teme prenesle v naš jezik. Pessoa je npr. v portugalsko literaturo prenesel besedo lagrimas/solze - zato lahko sodobni pisatelji brez zadrege uporabljajo to besedo.

Zanimiv je bil tudi njegov odziv na komentar prevajalke Urške Rupar Vrbinc, da je skušala knjigo Mama, ki je deževala prenesti v slovenski prostor in jo prepesniti, da bo blizu slovenskim bralcem - mladim in starim - na način, kot si jo je avtor zamislil v svojem jeziku, da bo prevedena celota povzela njegova čustva in vtise. Peixoto je nato prevajanje primerjal s prečkanjem razdalje med dvema državama s polnim kozarcem vode v roki. “Na poti iz Portugalske v Slovenijo skušamo priti s polnim kozarcem v rokah, ne da bi se polila ena sama kaplja vode. Na poti bomo zagotovo nekaj vode polili, vendar bo verjetno tudi deževalo in kozarec se bo ponovno napolnil. Zato bomo na cilj sicer prenesli poln kozarec vode, a to ne bo ista voda kot tista, s katero smo se odpravili na pot. En kozarec vode bo tako obstajal na eni strani, na drugi pa drugi kozarec vode. Na ta način je prevod del literature, ki preoblikuje en jezik oz. kulturo v drugega, in tega Google nikoli ne bo zmogel narediti.”

Literature torej ne sestavljata samo jezik oziroma govorica, temveč tudi kulturne reference, saj so jeziki sad dolgega razvoja in potrebe po tem, da ljudstva izražamo svojo istovetnost skozi besedo. Zato vsi odtenki jezikov izhajajo iz ljudi in oblikujejo različen odnos do realnosti. Zato je svet, kot ga vidimo iz Slovenije drugačen od tistega, kot ga vidijo Portugalci, predvsem zato ker smo izkusili drugačen kontekst, zgodovino in dediščino.

Vendar je čudež literature v tem, da ima lahko smisel tudi v drugem kontekstu. To pa je možno ravno zato, ker si ljudje delimo človeško naravo in doživljanje čustev. Zato so veliki pisatelji tisti, katerih dela so univerzalna in brezčasna oziroma presegajo zgodovinski in prostorski kontekst, v katerem so nastala. Mislim, da Joséja Luísa Peixota že danes umeščamo mednje.

Joséja Luísa Peixota bomo lahko v svoji sredini ponovno pozdravili spomladi, ko bo gost festivala Fabula.