Pričakovanja, ki jih gojimo ob prebiranju napovednikov novih knjig, se včasih grobo poigrajo z nami. Včasih nas to razjezi, saj so naša pričakovanja že po nekaj straneh poteptana v prah, čutimo se prevarane. Spet drugič nas prijetno presenetijo in od zgodbe dobimo več, kot obljublja knjiga. Po romanu Odposlanec sem težko čakala še naslednji prevod Markusa Zusaka, ki nam ga je obljubila založba Sanje. Bridge of Clay oziroma v prevodu Fant, ki je postal most, je obetal napeto zgodbo o gradnji mostu in povezovanju med brati, a sem jo že po nekaj straneh skoraj odložila, ni mi šlo, nisem znala povezati informacij, misli v koherentno zgodbo, vseeno pa mi je nekaj govorilo, da naj nadaljujem, saj se na koncu sigurno skriva nekaj, zaradi česar me Zusak tako mami. In za svojo vztrajnost sem bila resnično nagrajena.

Najprej je bil pisalni stroj. Skrbno zavit v prozorno plastiko in skupaj z okostjem psice in kače zakopan na vrtu za hišo. Pisalni stroj, na katerega je zapisana zgodba o fantu, ki se je rodil z nasmehom na obrazu. A še prej je tu moški, ki je dvakrat ljubil, obakrat preveč, zato ni zmogel bolečine in je odšel. Potem je tu pet odraščajočih fantov, pet napol divjih bratov, ki brez starševskega nadzora živijo v predmestju Sydneya, v katerem so nekoč kraljevali dirkalni konji. In potem je tu smrt, ki vzame tisto, kar življenju daje smisel.

Zgodbo pripoveduje Matthew, najstarejši brat, ´ta odgovorni´, skrbnik ostalih (čeprav ni povsem jasno, s čim se preživlja), njegova žalost in zagrenjenost se skrivata za posmehovanjem vsemu in vsakogar. Potem je tu Rory, neukročeni, jezni fant, ´ta nepremagljivi´, Človek buldožer, pa Henry, zaslužkar, ´ta prijazni´, brez dlake na jeziku. In potem še Tommy, ´ta mali´, zbiralec domačih živali, ki imajo vse imena po junakih iz Homerjevih epov, vključno z mulo, imenovano Ahil, golobom Telemachom in mačko Hektorjem. A v središču pripovedi je četrti, Clay, tisti, ki je vedno na ramah nosil ves svet, in tisti, zaradi katerega so se vsi spremenili. Je najtišji in najbolj skrivnosten, saj v sebi nosi skrivnost, za katero izvemo šele proti koncu knjige. Nihče, vključno z njim samim, ne razume njegove obsedenosti s "kamnolomcem" Michelangelom, niti njegovega izčrpavajočega tekaškega treninga, vsi čutijo le, da se pripravlja na nekaj velikega.

In ta dan pride z nepričakovano vrnitvijo očeta, ki ga ne imenujejo nič drugače kot Morilec - ne toliko, ker bi dejansko nekoga ubil, kot to, da jih je zapustil takrat, ko so ga najbolj potrebovali. Tako kot njegovo skrivnostno izginotje, je presenečenje tudi njegov prihod. Poln krivde in obžalovanja, "na pogled kot pogreta smrt", zaradi dolgoletne odsotnosti star spomin, pozabljena misel, zanje tako rekoč mrtev. A mrtev je v tem trenutku dolgo tudi že zase - mrtev, ker je v njem umrla umetniška iskra, in mrtev, ker je izgubil vero v življenje, ki je niso mogli obdržati pri življenju niti njegovi otroci. Vrne se ponižan in skesan, s prošnjo, naj mu fantje pomagajo zgraditi most blizu njegovega novega bivališča, saj ga je odnesla poplava. Clay je tisti, ki prelomi bratovsko prisego, da bodo držali skupaj. Odloči se, da bo on tisti, ki bo očetu pomagal zgraditi most - v spomin na mamo in svojo prvo ljubezen. Da bo on tisti, ki bo s svojo vztrajnostjo, nepopustljivostjo, trmo, če hočete, zopet zgradil vezi med njimi, ker je močna družinska vez tisto, kar ob vsej bolečini resnično šteje. Kot glina (ang. Clay), ki jo kot vezivo uporabi pri gradnji mostu, kot most, ki premošča reko bolečine in žalosti, da bi lahko prišli do sreče in upanja.

Kljub temu, da je stil pisanja tu drugačen kot v Kradljivki knjig in Odposlancu, Zusak ostaja v svojem pisanju briljanten, v njem je moč začutiti vsak najmanjši drobec solza, upanja, frustracij, predanosti, dvoma in ljubezni, kot v prejšnjih romanih, vendar se nekako zdi, da je to roman, ki ga je napisal zase. Ki ga je moral zapisati zase. Ker se zdi, da je to njegova zgodba. Oblika romana, ko se vsak stavek začne v novi vrstici, te sprva zmede, saj se zdijo misli razdrobljene, nepovezane, a sčasoma vse skupaj pade na svoje mesto, dobi smisel in vsak stavek postane svoja, močna izjava, ki bi lahko stala tudi že sama zase. ​Še posebej v delih, kjer se ukvarja z vprašanjem, kdaj je dom resnično dom, ali zanj potrebuješ očeta in mamo, ali lahko toplo in varno zavetje ustvariš le s tistimi, ki te obkrožajo, ki so tu zate, kadar jih potrebuješ, je dovolj, da družino sestavljajo tisti, ki te imajo radi in ki jim ljubezen vračaš, sta dom in družina okolje, kjer si lahko tak, kakršen si v resnici, se vezi, ko so enkrat pretrgane, lahko spet kdaj zacelijo in kaj je za to potrebno.

Še posebej presunljivi deli romana pa so povezani s smrtjo. Tisto, ki je dolgo, predolgo živela na verandi pred hišo in čakala, da Penelope Dunbar, ´ženska mnogoterih imen´, iz svojih petih sinov naredi može. In uspelo ji je brez napake. Potem je tudi še nadebudna kasačica Carey, ki ukrade srce mlademu, komaj trinajstletnemu Clayu, a še preden se med njima zgodi kaj več od prvih ljubezenskih korakov, tudi ona izgine v večnost. Bolečina, ki združi očeta in sina v tem utopičnem poskusu zakrpati neskončno globel žalosti, je skoraj otipljiva. Strah pred tem, da bomo po tem, ko nam bo smrt odnesla tisto, kar nam je najdražje, pa neprizanesljiv in neizprosen. Kamorkoli že pobegnemo pred njim, nas najde in zbeza na plano. Ne moremo mu uiti, z njim se lahko le soočimo. In dekleta v romanu Fant, ki je postal most, znajo to odlično storiti. 

​Za tiste, ki smo Zusaka vzljubili zaradi Kradljivke knjig in Odposlanca, bo branje tega romana pravi šok. Tudi za mene je bil. Dolgo sem potrebovala, da se mi je roman Fant, ki je postal most usedel v srce. Do zadnjih šestdesetih strani sem se borila z njim. Z besedami, stavki, mislimi, ki jih zapiše Markus Zusak. Zdeli so se mi kot koščki sestavljanke, katerih vijuge se nikakor niso hotele prilegati skupaj. Kot drobci suhe, prhke gline, ki je ne moreš oblikovati v posodo, da bi se iz nje napajal. Ravno tako kot so na posamezne koščke razdejani glavni junaki - oče in njegovih pet sinov. Potem pa mi je v nekem trenutku zgodba spodnesla tla pod nogami. Presekalo me je, kako spretno je v bistvu Zusak zgradil to zgodbo. Kot bi kot seizmolog podrobno opisal vsak premik pod zemeljskim površjem, da bi ga končal s popolnim izbruhom vulkana. Takim, ki te pusti golega in bosega, skrušenega v žalosti in bolečini, da samo nemo strmiš v veličasten ognjemet, pa četudi pri tem sam umreš. Ker v zadnjih petdesetih straneh zagotovo umreš, in umreš večkrat. Sesedeš se pod težo čustev, ki ti jih avtor naloži kot bralcu. Ko se kot glavni junaki soočiš z nevzdržnim bremenom, ki ti ga naloži avtor. Pa saj so bili samo otroci! In bil je mož, ki je ljubil preveč! In bil je fant, ki si je le želel biti srečen in osrečevati vse okrog sebe. Počasi, stran za stranjo, misel za mislijo mi je srce začelo biti za tega fanta, ki je zgradil most in ki je postal most.

Markus Zusak: FANT, KI JE POSTAL MOST

• Izvirni naslov: The Bridge of Clay

• Jezik: slovenski

• Datum izida: 01.02.2020

• Število strani: 197

• ISBN/EAN: 9789612740979

• Vezava: mehka

• Založba: Sanje

• ​Prevod: Maja Ropret

****