Slovaški pisatelj Marek Vadas, avtor slikanice Na begu, je prav poseben mož, ki ga privlači afriška celina. Tja je napravil kar trinajst dolgih izletov, na katerih je obiskal Kamerun, Čad, Gabon in Nigerijo. Od prvega potovanja v Afriko meni, da ni izgubljenega časa. V svojih knjigah se pogosto loteva položaja tamkajšnjih otrok. Tako je za zgodbo Zdravilec (2006) prejel prestižno literarno nagrado Anasoft Litera, dve leti prej pa je bil s knjigo "Pravljice iz črne Afrike" nominiran za nagrado BIBIANA za najboljšo knjigo za otroke.

Prejšnji teden je prijazno odgovoril na nekaj mojih vprašanj.

_____

Kaj je tisto, kar vabi slovaškega pisatelja v Afriko? Kaj vas je že večkrat poklicalo tja?

Prvič sem obiskal Kamerun pred dvajestimi leti kot novinar. Od takrat sem se vrnil trinajstkrat, zato težko rečem, kaj je tisto, kar me kliče nazaj. Verjetno bi lahko rekel, da gre za živahnost tamkajšnjih ljudi, starodavne tradicije, intenzivnost njihovega bivanja pomnoženega z nenehnimi grožnjami in nevarnostmi.

V knjigi govorite o dečku, ki mora zapustiti dom zaradi grožnje vojne in sporov, ki se nenadoma pojavijo v njegovi vasi. Zdi se, da je tema precej težka za otroke, saj v naših krajih vsaj 50 let ni bilo vojne in številne generacije so odrasle v miru, zato se pravzaprav sploh ne zavedamo, kako vojna zares izgleda. In vaš tekst je kar precej težek za razumevanje, saj se ne nanaša na nek določen čas in kraj v resničnem svetu. Ali je knjiga torej res namenjena otrokom, ali govoriva bolj o ilustrirani knjigi, ki je namenjena njihovim staršem?

Knjiga je bila ustvarjena z mislijo na otroke in njihove starše. Mislim, da ne obstaja tematika, ki ne bi bila primerna za otroke.

Priznam, da ne vem, kakšne so bile razmere na Sloveškem pred dvema letoma, ampak v Sloveniji smo bili priča pravi kalvariji beguncev iz Srednjega vzhoda, ki so želeli vztrajno priti v Zahodno Evropo. Še vedno nas mediji obveščajo, kako begunci iz Afrike na prenapolnjenih ladjah pripljujejo v Evropo, kjer jih nihče noče sprejeti. Kaj vaša knjiga uči otroke?

Naši mediji so priseljence predstavljali kot nevarno množico, hordo izobčencev, ki bodo uničile našo kulturo - čeprav so bili dejansko begunci, ki so pobegnili pred vojno in ubijanjem. Politiki so trdili, da moramo zaščititi naše krščanstvo, zato so nam ponujali laž za lažjo. Celotna družba je pozabila, da je ena od temeljnih krščanskih vrednot pomagati osebam v stiski. Zato sem želel v knjigi pisati o prijateljstvu in medsebojni pomoči.

So ljudje v različnih afriških državah res tako zelo različni med seboj, kot je prikazano v knjigi, ali te le želeli prikazati vso paleto človeških vedenj in kako ta vplivajo na našo družbo kot celoto?

Na svojih popotovanjih po Afriki sem obiskal območje jezera Čad in gorske verige Mandara, ki sta močno izpostavljeni terorju islamistične fundamentalistične skupine Boko Haram, ki je miljone ljudi pognala v beg. Ne vem, kaj se je zgodilo z mojimi prijatelji tam, njihovih vasi ni več in mesta so spremenjena v begunske centre. To je dežela, ki sem jo imel v mislih, ko sem pisal Na begu, ampak zgodbe nisem postavil na nek specifičen kraj. Zgodba ni postavljena v realno okolje – lahko bi se zgodila kjerkoli na svetu. Mesta, skozi katera teče glavni lik, so alegorije človeškega vedenja. Predstavljajo naše najpogostejše reakcije, ko se soočimo z nečim tujim in neznanim.

V zgodbi govorite o človekovemu vedenju, ki negativno vpliva na razvoj družbe: pohlep, izgovori, skopuštvo, sovraštvo do drugih, delo brez razmišljanja o posledicah, ignoranca itd. Ali so naše družbe res tako potopljene v vse to?

Če govorim o družbi na Slovaškem in post-komunističnih državah, ki jo obkrožajo, je odgovor, na žalost, pritrdilen, in situacija se še poslabšuje. Samo kot primer naj navedem premierja ene od sosednjih držav, ki je zavrnil pomoč petdesetim vojnim sirotam.

Ste tudi trener psov. Zato verjetno ni naključje, da ste za fantovega najboljšega prijatelja izbrali psa Alana. Napravili ste ga za najpametnejšega psa na svetu, ki je zelo podoben človeku – ima človeško ime, nauči se govoriti, na eni od ilustracij celo pleše po dveh nogah ... in je edini, ki ostane ob dečku do konca. Zdi se, da je zadnji košček razuma, ki fanta ohranja pri zdravi pameti. Kako lahko pes pomaga otrokom v takih težkih situacijah, kot ta, v kateri se je znašel deček – biti vojni begunec?

Pes lahko pomaga pri zdravljenju različnih bolezni, depresiji in drugih psihičnih motnjah. Midva z mojim labradorcem sva na primer sedem let pomagala avtističnemu dečku. Učila sva ga govoriti, koncentracije in ga spodbujala, kako naj sprejme fizični dotik. Njegova mama mi je povedala, da nikoli ni opazil ali se zanimal za druge otroke, moj pes je bil njegov edini prijatelj. V knjigi je pes Alan ostal edini prijatelj in podpora glavnega junaka. Brez tega prijateljstva fant ne bi nikoli končal potovanja.

Zelo nenevadno se mi je zdelo, kako deček skozi celotno zgodbo uspe ohranjati pozitiven odnos do situacije. Od kje črpa ta optimizem in moč?

Čeprav je fant pogosto na robu, sem se namenoma izognil prikazom nasilja. Deček v zgodbi nikoli ne joče ali se pritožuje. Poganja ga vera v človeštvo. Na begu je junaško in pustolovsko potovanje.

Na koncu se fant končno znajde v begunskem taborišču, kjer se zdi, da po vsem tem trpljenju in travmah zboli in umre. Konec se zdi zelo ambivalenten – po eni strani žalosten, ker je njegovega življenja konec, po drugi strani nam prinese olajšanje, da ne trpi več in da je združen z družino. Po eni strani smo žalostni, ker je umrl, na drugi pa smo razbremenjeni, da ne trpi več in je ponovno združen s svojo družino.

Konec zgodbe sem namenoma pustil odprt. Ni jasno, ali deček umira ali v vročinskih blodnjah sanja o ponovni združitvi s svojim očetom. Konec je odvisen od volje mladega bralca. Če je pripravljen ponuditi fantu roko v pomoč, potem bo konec zagotovo srečen.

Hvala za pogovor.

​Alenka