Alenka Štrukelj | blogger and coach

View Original

Mette Vedso: 130 utripov na minuto

See this content in the original post

Ameriška psihologinja in govornica Brené Brown v svoji zadnji knjigi Atlas of the Heart pravi: “Če želimo najti pot k sebi in se ponovno povezati z drugimi, potrebujemo jezik in prizemljeno samozavest, da lahko povemo svojo zgodbo in da lahko pozorno poslušamo zgodbe, ki nam jih pripovedujejo drugi. To je okvir za iskrene vezi med nami.”

Ne samo pri nas temveč povsod po svetu zaradi najrazličnejših oblik tesnobe, depresije in stresa zaradi pritiskov s strani staršev, učiteljev, sovrstnikov, medijev in družbenih omrežij, veliko otrok obiskuje pedopsihiatra ali druge oblike psihološkega svetovanja ali celo jemlje zdravila, da bi zmogli prebroditi vsakdanje težave. Njihov vsakdan je pol dvomov v lastne zmožnosti, sposobnosti, zunanjo podobo, zato se trudijo biti na vsakem koraku popolni, zliti z okolico, da le ne bi zaradi izstopanja vzbujali pretirane pozornosti. Poleg tega se trudijo tudi, da niso v breme svojim staršem, ki namesto iskrene povezanosti s svojimi otroki ves svoj čas namenjajo lastni karieri in kopičenju materialnih dobrin.

Mette Vedso v svoji knjigi 130 utripov na minuto iskreno in zelo odkrito govori o občutkih tesnobe, s katerimi se danes sooča vse več mladih. Na zelo plastičen način, v preprostih, lahko razumljivih besedah opiše, kaj se med napadom tesnobe dogaja v telesu otroka. Kajti velikokrat otrok v tistem trenutku občuti toliko stvari naenkrat, da se njihove intenzivnosti ustraši, še posebej, če na drugi strani ni nikogar, ki bi ga razumel.

Tako se začne zgodba o 16-letni Pi, ki jo že dolgo hromi nedoumljiv strah zaradi pritiska, ki si ga je med drugim zaradi pričakovanj okolice zadala sama. V tistem trenutku je bil napad tesnobe tolikšen, da je izgubila zavest, zato je prisiljena vsaj za nekaj časa ostati doma. Njeni starši, učitelji in prijateljici so prepričani, da bo kmalu bolje in bo lahko nadaljevala tako kot doslej. Še posebej starša se trudita, da bi jo kar najhitreje “zrihtala” (všeč mi je, da je prevajalec uporabil prav to besedo in ne nekaj bolj jezikovno pravilnega, saj to, da nekaj zrihtamo, pomeni, da bomo to uredili hitro, brez težav in enkrat za vselej), zato iščeta pomoč najrazličnejših strokovnjakov, zdravnikov in terapevtov, medtem ko Pi le ob misli na povratek v šolo ponovno doživi napad strahu. Prav tako se izogiba obisku prijateljic, s katerima, ugotovi, nima resnično pristnega prijateljskega odnosa, da bi jima lahko resnično zaupala, s čim se sooča.

Pijino zdravje pa se nepričakovano izboljša, ko v njeno življenje stopijo nove osebe - sosede, ki jih doslej niti ni opazila: Vicky z motnjo v razvoju in njena mama Bianca ter starejša angleška gospa Gillian Brown. Prav one z neobremenjenim odnosom do življenja v Pi znova zanetijo iskro radovednosti, igrivosti in kreativnosti ter obrnejo radar stran od njenih lastnih problemov.

Mette Vedso v romanu še posebej poudari, kako je pomembno, da znamo v odnosu resnično prisluhniti drug drugemu, še posebej ko se nekdo znajde v težavah. Da ne skušamo za vsako ceno reševati njegovega problema, temveč da ga moramo včasih pustiti tudi samega, da spozna, kaj mora narediti, da bo rešil svoj izziv. Da takrat, ko nam pristopi, samo smo in poslušamo, kaj nam ima za povedati ter da mu držimo prostor, ga podpremo pri njegovih korakih in odločitvah (tudi če se nam ne zdijo smiselne in primerne).

Mladostnikom sporoča tudi, da je čisto v redu, če se kdaj ne počutimo dobro. Da bodo vedno prišla obdobja, ko se bomo soočali z negativnimi čustvi in da je za to, da bomo spet v redu, včasih potreben čas, včasih tudi dlje časa. Da pa bomo, ko bomo svojo težavo rešili, iz nje prišli močnejši in pripravljeni na nove, težje izzive. Pa tudi da za vsakim dežjem posije sonce.

Včasih je za rešitev naše težave dovolj, da prenehamo razmišljati o njej in da pogledamo okrog sebe, ali so okrog nas ljudje, ki potrebujejo naše znanje, izkušnje, pomoč. Ko zamenjamo poznano okolje za tistega, v katerem se počutimo koristne in pomembne, se bo naša pozornost, naš radar, bomo hitro pozabili, kaj nas muči.

Mette Vedso je v maju 2023 obiskala tudi Slovenijo. V Domžalski knjižnici se je pogovarjala z zgovornimi in iskrivimi domžalskimi osnovnošolci. Foto: Literarna lekarna

Mladinski roman 130 utripov na minuto je napisan v zelo zgoščenem, a hitro berljivem jeziku, a zahteva od bralca veliko pozornosti, saj se veliko stvari bere med vrsticami. Nekatera poglavja so zelo kratka, le nekaj vrstična in se berejo kot poezija.

Čeprav vsebina ni lahka, vzbuja veliko vprašanj o tem, kako bi se v dani situaciji počutili sami, kako bi regirali, ko bi se nekaj podobnega zgodilo našemu prijatelju, sošolcu, kje bi iskali rešitev …

Pomaga nam razumeti čustva drugih, da postanemo modrejši in bolj empatični, da bolje razumemo svet, v katerem živimo, in izkušnje ljudi, s katerimi se družimo. Pomaga nam tudi prepoznati, kdaj je naš odnos z drugimi dober in kdaj ne, da smo kdaj lahko tudi osamljeni, četudi smo obkroženi z ljudmi.

Vsekakor knjiga, ki je primerna ne samo za otroke in mladostnike, temveč predvsem za starše, da bomo znali razumeti naše najdražje.

Založbi Miš se zahvaljujem za recenzijski izvod.


Mette Vedso: 130 UTRIPOV NA MINUTO

  • Jezik: slovenski

  • Prevod iz danščine: Darko Čuden

  • Leto izida: 2023

  • Število strani: 144

  • Vezava: trda

  • ISBN/EAN: 9789612725877

  • Založba: Miš založba

    *****