Primoz Sturman se vedno znova vrača s svežimi zgodbami s slovenskega prostora v Italiji. To je tudi območje, ki mu je kot človeku, ki že vse življenje živi razpet med Slovenskim Krasom in Trstom, tudi najbolj domače. Gre za območje vmes (in between), zato ni čudno, da so njegove zgodbe polne ambivalentnosti, iskanja trdnih tal pod nogami, nekakšne izgubljenosti iz občutka, da njegovi junaki ne pripadajo nikomur.

Tokrat nam v romanu Enajst mesecev žitne kave pripoveduje zgodbo srednješolskega učitelja Lorenza Taccardija, ki živi razpet med delom v urbanem Trstu in bivanjem na podeželju slovenskega Krasa. Njegova razdvojenost je vidna tudi v njegovem ljubezenskem odnosu s kolegico iz šole, kjer poučuje, pa tudi v odnosu s sovaščani, s katerimi ga povezuje je lokacija bivanja, ne pa tudi jezik, ki ga govorijo, in način bivanja, ki ga živijo (oni kmetje - povezani z zemljo, on učitelj, ki v vas prihaja le spat). Njegova odtujenost je boleče vrezana v njegovo osebnost. Zdi se, da ni odrezan le od okolja, temveč tudi sam od sebe, zato tudi ne more navezati trajnejših in globljih odnosov s partnerico Anno Calligaris, prijateljskih odnosov in odnosov s sosedi. Dejansko se ves čas izmika vsemu, kar bi lahko vsaj dišalo po stabilnosti, pa čeprav si na skrivaj želi pripadati.

Odtujenost in neodločnost sta vidni tako v izpostavljenih situacijah, ki se odvijajo za ves čas skrivnostno zaprtimi vrati kalounje - glavnega vhoda na dvorišče, ki na simbolni ravni predstavlja tudi njegov oklep, mejo, ki ga ločuje od drugih. Lorenzo ves čas pozorno opreza in pazi, da ne bi kak “tujec” našel škrbino v njegovem trdnem oklepu oziroma obzidju, za katerim si je ustvaril svoj brlog, saj bi vsaka taka čustvena, besedna ali situacijska škrbina po njegovem zagotovo povzročili razpad “sistema”, njegovega notranjega miru in povzročili, da bi moral ponovno bežati in na novem kraju zgraditi novo identiteto. To se vidi tudi v praznini pogovorov, ki jih ima s svojo ljubimko. Večinoma gre za prazne povedi, v katerih ostaja na površini, ni zmožen globlje refleksije, odločnosti in izražanja ljubezni. Njegovo dekle zato postaja vedno bolj zmedeno, prestrašeno, negotovo in sčasoma se tako odtujita, da ona prekine njun odnos ravno takrat, ko bi pričakovali, da se bo poglobil. Zdi se, da naš junak ločitev sprejme kar nekako z olajšanjem - ne bo se mu več treba skrivati, odvzeta mu je tudi teža njenih čustev, s katerimi se je moral soočati v kratkih telefonskih pogovorih in mimobežnih srečanjih.

Ob spremljanju njegovih dejanj in odnosov skozi knjigo čutimo bolečino in tesnobnost, ki jo lahko pripišemo nenehnemu iskanju samega sebe in svojega mesta v svetu. Zdi se, da je nakazana želja po tem, da bi pognal korenine, a hkrati se ves čas boji, da ga bodo drugi prevarali, razočarali in mu vzeli identiteto. Čeprav Sturman v zgodbi daje glas več prvoosebnim pripovedovalcem - predvsem Anni in vaški skupnosti, se zdi, da v vseh odseva Lorenzov lik, s čimer dobimo še bolj plastično podobo o njegovem karakterju. Ta - kot izvemo iz njegove življenjske zgodbe - izvira prvenstveno iz njegove primarne družine. Lorenzo namreč izhaja iz slovensko-italijanske družine, kar vpliva na njegove življenjske izbire. Zdi se, da - ne glede na to kakšne odločitve sprejema v življenju, vedno bo nekoga užalil - ali slovensko mamo ali italijanskega očeta. zato je vse njegovo življenje prežeto z negotovostjo, kam spada, komu pripada, kar ga sili v nenehno skrivanje, odrekanje, zamolčanje resnice in čustev, na koncu celo resignacija in apatija.

Še posebej zanimivo je v romanu Enajst mesecev žitne kave - podobno kot v zbirki kratkih zgodb Sinteze - močno izpostavljen odnos do nacionalne pripadnosti in kompleksnosti razlik med slovensko in italijansko narodno skupnostjo na meji med državama. Veseli me, da v obeh knjigah avtor zmore preseči zgodovinska nasprotja med obema in jih nagovoriti z vidika današnjega časa. Kljub temu, da meje med državama dejansko ni več, v glavah in srcih ljudi “na meji” še vedno obstaja globoko zakoreninjena in nesporno zaznamuje identiteto posameznika. Kot tako natančno opiše Vilma Purč v spremni besedi. “Družba, ki podpihuje razlike in ločevanja med narodno narojenostjo ter zahteva od posameznika opredelitev, ustvarja nesproščene, zmedene posameznike. Vendar zatajeni jezik v junaku še naprej živi kot podtalnica, občasno potlačena narodnost nenadzorovano privre na dan, vzkipi v srd, jezo in nasilje.” Zdi se, da se na koncu Lorenzo vsaj nekoliko pomiri s svojo slovensko identiteto. Odločitev, da izkrči zaraščeno pot med dvema vasema, je kot odločitev, da iz sebe izkorenini dele, ki mu ne služijo več. S tem v sebi vsaj začenja “trnovo” pot pomirjanja s seboj in svetom.

Primož Sturman: ENAJST MESECEV ŽITNE KAVE

• Jezik: slovenski

• Datum izida: 2022

• Število strani: 170

• Vezava: trda

• ISBN/EAN: 9789617135404

• Založba: Litera