Primož Sturman se je name obrnil nekega turobnega novembrskega dne, ko mi je na messengerju pustil preprosto sporočilo, če obstaja kakšna možnost, da bi na svojem blogu pisala tudi kaj o njegovi knjigi. Ko sem ga prosila, če mi lahko o njej pove kaj več, je v telegrafskem slogu - za kakršnega so se potem tudi izkazale zgodbe iz zbirke Sinteze, zdrdral: "Dolga je 112 strani. In zbrira dvajset kratkih zgodb. Ki so nastale med drugo polovico leta 2018. In koncem 2019. Iskal sem založnika, pa se ni našel. Zato sem se odločil za samozaložbo. Zgodbe so bile v glavnem že objavljene. Na literarnih portalih in v revijah. Nekaj tudi na mojem blogu. Vam lahko pošljem pdf, da preletite. Če se odločite za kaj več pa še knjigo iz papirja." Na koncu mi je namignil, da bom najboljši vtis o knjigi dobila z branjem spremne besede. A ko sem knjigo odprla, sem pozabila nanjo, saj so me povsem posrkale same zgodbe.

Ko sem bila majhna, sem se vedno znova veselila dne, ko sem se z družino odpravljala v Trst. Pa razlog niso bile za takrat še jugoslovanske razmere bogato založene trgovine. Trst in njegovo zaledje sta se mi vtisnila v spomin predvsem zaradi občutka svobode misli in uporniškega duha, ki je vel iz tega svetovljanskega mesta na skrajnem severu Jadranskega morja. A bolj ko sem odraščala, bolj se je ta občutek umikal nelagodju, da v bistvu tja ne spadam in da tudi nikoli ne bom - ker nisem Tržačanka. Moje občutke je potrdila tudi prijateljica - Italijanka, ki se je pred nekaj več kot desetimi leti z juga Italije preselila v Trst. Zaprepadena nad vzvišenimi egotripaškimi izpadi lokalcev, ki se še vedno čutijo upravičene do gosposke drže iz časov avstrijskega cesarstva, v resnici pa se je njih DNK v zadnjih stoletjih že večkratno premešal s schiavi od blizu in daleč, se je v nekem obdobju celo umaknila v zavetje svojega doma. Težko sem jo razumela, priznam, ker sem vedno znova navdušena nad starimi stavbami iz časa Avstro-Ogrske, ki zakrivajo modro nebo in še vedno mestu ohranjajo kanček svetovljanstva in blišča, in kljub temu da vidim, da se za to bleščečo fasado skrivajo mrki, vase potegnjeni in vse prej kot gostoljubni obrazi meščanov, in sem se vedno vanj rada vračala, saj sem v njem začutila nemirni duh slovenstva, ki ne bo umrl, dokler bo tam stopala naša kri. Sicer pa: kdo sem jaz, ki sem samo obiskovalec mesta, da bi govorila o tem, kako je živeti v mestu, v katerem je danes gotovo več priseljencev kot domačinov.

Ta tesnoba, a hkrati tudi borbeni, od burje razmršeni duh je dobro razviden tudi iz Sturmanovih zgodb v zbirki Sinteze. Mogoče se niti ne zaveda, koliko sebe odkrije v teh okruških številnih protagonistov. Po eni strani se zdi, da goji nekakšno zamero do zgodovinskega spomina tako Slovencev na tej strani meje kot Talijanov. Po drugi strani pa z nekakšno ironijo in satiro gleda sebi v oči in se kot crossdresser v zgodbi Bacardi Breezer, v pogovoru s podobo v ogledalu prevprašuje o lastnem položaju in delovanju. Prav boleče je občutiti to ambivalentnost zamejstva - kot da ne bi spadali ne sem, ne tja, temveč nekam vmes, v praznino, ki jo skušajo osmisliti sami (tudi v zgodbi Günaydin: "Kje se počutite bolj doma? V Turčiji ali v Bolgariji?" ..."To je, kot bi me vprašali, ali imam raje ženo ali sina. Oba imam rad. Vsakega na svoj način."). V nekaterih zgodbah se odmakne od ozkega zamejskega območja (Jaro), kot bi želel svoje misli in duha, razširiti v širši kolektivni evropski spomin, vendar pa se s tem še trdneje zasidra v okolje, v katerem živi.

Kratke zgodbe Primoža Sturmana so drobni okruški iz življenja številnih, med seboj nepovezanih protagonistov, v katerih seva močna želja po življenju oziroma po preživetju v danih situacijah, ki segajo od uboja brata dvojčka v koncentracijskem taborišču med drugo svetovno vojno (Trikotniki) do včerajšnjega spora novinarja-prekarca z urednikom lokalnega časopisa (Svoboda Roberta Saviana). Sturman je v svojih besedah skop, pove le tisto, kar je nujno potrebno za ogrodje zgodbe, med besedami pa pusti številne vrzeli, ki jih mora za razumevanje celotnega konteksta zgodbe bralec sam zapolniti, ali z osebnim zgodovinskim spominom ali z domišljijo, kot mu je lažje. Pred bralca postavi le nekaj dejstev, iz katerih si ta lahko naslika podobo dogajanja, ne ponudi mu niti katarze, niti odrešitve, še manj srečnega konca. Kot izvleček, povzetek, bistvo, sinteza, v kateri je njegov protagonist zreduciran na en sam trenutek v njegovem žvljenju, ki ga zaznamuje z nalepko, ki se je v očeh bralca nikoli ne bo znebil.

Kljub temu da gre za zgodbe o anonimnih posameznikih, ki se po svojih najboljših močeh rinejo skozi življenje, da preživijo, Sturman daje občutek, da gre za kolektivno krivdo, za univerzalni družbeni spomin, ki nas sili, da delujemo tako, kot delujemo - zdaj z jezo, zdaj s strahom, zdaj s stopanjem v prvih vrstah, pa spet potuhnjeno iz izadja, da nas kdo, v naših očeh sprevrženih dejanjih, ne bi prepoznal. Ki razkriva naše mržnje do drugih in drugačnih, naše strahove, da nam bodo vzeli tisto, za kar mislimo, da nam pripada, naše želje in hrepenenja, ki se potem nikoli ne uresničijo ... Mogoče pa pri vsem skupaj niti ne gre za to, kaj o sebi razkriva avtor, temveč za tisto, kaj ob zapisanem občutiš sam.

Primoz Sturman: SINTEZE

• Datum izida: 2020

• Število strani: 112

• Vezava: mehka

• ISBN/EAN: 978-961-07-0163-7

• Založba: samozaložba

  ****