Zgodba o družini Barroy, ki jo v romanu Nevidni opisuje Roy Jacobsen (izšla pri založbi V.B.Z. Ljubljana), se zdi kot iz nekih oddaljenih svetov in časov. Kot neke težke, zamorjene sanje, ki ti v gluhi noči ne dajo spati. A ob spoznanju, da tudi v težkih časih vedno obstaja vera in upanje v boljšo prihodnost. Si jo drznemo uresničiti?

Roy Jakobsen zapisuje neizprosen boj za preživetje družine Barroy z neverjetno potrpežljivostjo. Hkrati bralcu ne prizanaša in nam v realistični maniri počasi in zlagoma razkriva zgodbo o družini, ki jim dneve določajo veter, morje in čas. Od ostalih ljudi jih ločuje ne samo širok pas morja, ki ga je treba premagati, da prideš v trgovino, šolo, v cerkev, temveč tudi popolna umaknjenost v zavetje drug drugega, ki ga ne sme oskruniti noben prišlek.

Martin Barroy, njegov sin Hans z ženo Maria in hčerjo Ingrid ter nekoliko prizadeta Hansova sestra Barbra se prav nič ne razlikujejo od številnih družin, ki so v začetku 20. stoletja živele na majcenih otokih, v bližini arhipelaga Lofoti na severu Norveške. Uteho zaradi težkih bivalnih razmer na robu arktičnega kroga najdejo v trdem delu in tesnem sožitju z naravo: obdelujejo borno zemljo, galebom kradejo jajca in puh, v ledenem morju lovijo ribe. "Redkobesedni Božji otroci na otočku sredi morja, ki pa je pravi dragulj, " jih označi lokalni pastor, ko se pride na otrok pogovarjat o skorajšnjem krstu male Ingrid. Otok ni samo oporišče njihove družine, temveč tudi kraj poln lažnega upanja in neizživetih sanj.

Naj si družina še tako prizadeva ohranjati svoj način življenja, sodobni čas nezadržno prodira tudi v njihov vsakdan. Hans sanja o gradnji pomola, ki bo otok povezal s celino, sanja o motoriziranem plovilu, večjem otoku, drugačnem življenju. A tesnejše vezi z zunanjim svetom imajo svojo ceno. Želje po razvoju otoka, večjemu zaslužku in boljšemu življenju ga pehajo, da se vsako leto za več mesecev odpravi daleč stran od doma in ljubljene družine služit denar. Ko pa se vrne, do onemoglosti gara, da bi otok izvlekel iz revščine, a narava se mu vsakič postavi po robu. Mala Ingrid občuduje svojega očeta, vendar v svojem intuitivnem pogledu, ki ga premorejo le otroci, vidi tudi težo bremena, ki ga očetove sanje puščajo na njegovem vse bolj upadlem, od trdih potez zmaličenem obrazu, ki se ne sklada z lahkostjo bivanja, s katerim se sama loteva življenja.

Ob strani mu stoji že nekoliko ostareli oče Martin, ki v sebi pestuje bolečino, ker je svojo ženo pokopal vse prezgodaj. Njen nagrobnik, ki je tema številnih vaških govoric, namiguje, da neizprosno življenje na otoku slej ko prej terja davek tudi od najmočnejših in najodločnejših, da kljub podpori in ljubezni pokleknejo in v obupu izdahnejo, da se ne gredo več. Martinov mirni, že skoraj poetični odhod, v stilu poslovitve starega bojevnika, ki odide, da bi v samoti in kontemplaciji dočakal smrt, se sprva zdi uteha, olajšanje, vendar predstavlja začetek konca nekega obdobja, v katerem se o sanjah ni smelo govoriti.

Tudi Ingiridna mama v sebi skriva globoka pričakovanja in sanje, o katerih pa nikoli ne spregovori. Sanja, da bi imela več otrok, manjši otok, drugačno, predvsem lažje življenje, v katerem ji v odsotnosti moža ne bi bilo treba skrbeti za vse. Čeprav se zdi, da ves čas kuha zamero do moža in njegovih vedno novih domislic, jo Hansova prezgodnja smrt pahne čez rob. Vendar ni bolečina ob izgubi moža tista, zaradi katere zapade v depresijo, temveč spoznanje, da se njeno življenje ne bo nikoli spremenilo, še več: odtlej bo sama gospodarica na otoku - vloga, ki jo je ves čas zanikala, se je v najšibkejšem trenutku zgrnila nadnjo in pritiska ni zmogla. Pot, ki jo je ubrala njena tašča, se ji zazdi vabljiva in na dosegu roke.

Potem pa je tu še Ingrid. Že od vsega začetka mi je bila všeč. Kot da ne spada na otok in v to neizprosno življenje. Njeno razumevanje sveta, jasnost misli, odločnost in nemir, ki jo vlečejo drugam. Njena lahkost bivanja, ko je lahko doma, kjerkoli si želi. Sentimentalen in zelo srečen otrok, pravi avtor. A hkrati tako čuječa, intuitivno prisotna in v odločilnih trenutkih kljub mladosti prisebna. Ko postane polnoletna, se zdi, da so se ji sanje uresničile: postane varuška otrokoma v bogati družini. Tam pa spozna, da je bogastvo lahko tudi veliko breme. Življenje ne prizanaša nikomur. Zaradi tragedije se vrne domov. Tam pa spozna, da usodi ne moreš uiti. Čeprav si je želela oditi stran od bede in pomanjkanja, se odloči, da ostane in zaščiti tisto, kar je od doma še ostalo.

Na koncu ostanejo le še otroci. Komaj polnoletna Ingrid, Barbro, ki nikoli ni zares odrasla, in Barbrin nezakonski sin Lars, pridružila sta se jima še Felix in Suzanne, otroka, ki ju je Ingrid posvojila po tragediji v mestu. Spreminja se tudi življenje na otoku. Nova generacija Barroyev odločno in bojevito pristopi k reševanju težav. Postanejo drzni, podjetni, z otokom imajo načrte, o katerih si njihovi dedje in babice niso upali niti sanjati, in dovolj so drzni, da jih uresničijo. Svet ne bo nikoli več enak.
-------------

Angleški prevod romana se je leta 2017 uvrstil v ožji izbor za Bookerjevo nagrado, leta 2018 pa je Jacobsen za roman prejel International IMPAC Dublin Literary Awards.

Roy Jacobsen: NEVIDNI

• Izvirni naslov: De usynlige

• Jezik: slovenski

• Prevod: Darko Čuden

• Datum izida: 20. 08. 2019

• Število strani: 202

• Vezava: mehka

• ISBN/EAN: 9789617083002

• Založba: V.b.z. Ljubljana

  ****