Z drugo knjigo Sally Rooney Normalni ljudje se mi je zgodilo nekaj nenavadnega. Knjiga mi je bila zelo všeč, spoprijateljila sem se z glavnima junakoma, zanimiv mi je bil njun kaotičen odnos, zgodba me je gnala, da jo nisem mogla odložiti, pa vendar že teden dni kasneje nisem več poznala ne zgodbe ne mladega para. Kot bi ves ta humus, iz katerega sem se napajala, v trenutku zvodenel kot mlečna pena v kapučinu. Kot da bi knjiga zahtevala od mene le tisti kratki kanček pozornosti, dolg en sam samcat všeček na Instagramu, pa bi že zavrtela feed dalje. Pa vendar počasi začenjam razumevati, kaj je tisto, kar tudi literarne kritike prepriča pri Sally Rooney in zakaj je postala glas generacije milenijcev.

Intimno zgodbo o Connellu in Marianne bi lahko imeli tudi za neke vrste mladinski oziroma bildungs roman, saj se razteza od njunega najstniškega obdobja do vstopa v odraslost. Vmes odraščata, spreminja se njun življenjski nazor, življenjske perspektive, a hkrati trkata drug v drugega in se spet odmikata kot dva magneta, ki ju skušamo združiti z istim polom. In tako kot njun odnos je verjetno zgodba polarizajoča tudi za bralca. Všeč ti je, a te hkrati odbija, ker se po njej počutiš enako bedno kot glavna junaka v svoji nezmožnosti normalnega sobivanja. Hkrati pa odpira vprašanja o tem, kaj pa je v današnji družbi še tretirano kot normalno. Kdo odloča o tem, kaj je normalno in kaj ni? Je normalno vedenje tisto, ki ga kažemo navzven, ali tisto, ki ga izvajamo v zasebnosti svojih domov? Je normalno, da se v svoji koži počutimo neudobno? Je normalno, če ne pristajamo na svojo družbeno pogojeno vlogo?

Connella in Marianne spoznamo, ko je on odličen učenec, zvezda šolskega nogometnega moštva, priljubljen med sovrstniki, ona pa zadržana, a ponosna najstnica, samotarka, čudakinja. On izhaja iz razpadle delavske družine, a s skrbno in razumevajočo mamo. Ona iz višjega srednjega razreda, ima vse, kar si lahko zaželi, pa vendar nima nič - dom ji ne predstavlja toplega zavetja, nima razumevanja ne mame, ne starejšega brata, zdi se celo, da jo krivita za očetovo smrt. Zanju je vedno čudakinja, mentalno motena, kar pa govori več o njiju kot o Marianne sami. Telesno in verbalno nasilje, ki ga izvajata nad njo, je izraz njune šibkosti in motenosti, ki pa jo čutijo le drugi, saj se sama počutita nad vsemi. Mariannin notranji svet je zaradi tega nepopravljivo porušen: zaradi vsega tega verjame, ne le da ni lepa in želena v družbi, temveč da tudi nikoli ne bo zmožna nekega normalnega odnosa.

Connell in Marianne v srednji šoli ne razlagata, kakšen je njun odnos. Še več: delata se, da se ne poznata, vse dokler Connell nekega dne ne pride po mamo, ki dela kot čistilka v Mariannini hiši. Med najstnikoma, presenečenima nad čustvi, ki jih začutita drug do drugega, se v trenutku vzbudijo občutki popolne zaupnosti, predanosti, in medsebojnega razumevanja, hkrati pa tudi strah, da bi s svojim neprimernim vedenjem vse pokvarila. Prva ljubezen, tako močna, a hkrati tako nežna in ranljiva, ki bi se lahko v trenutku razblinila v prah. Da bi to preprečila, se odločita, da svoj odnos skrijeta pred drugimi. A svoja čustva skrivata tudi drug pred drugim. Ne zaupata si, ker nanju vse preveč vplivajo družbeni pritiski in pričakovanja.

Leto kasneje ju najdemo kot študenta na dublinski univerzi Trinity. Connell se odreče sanjam o karieri odvetnika, in se, da bi ustregel Marianne, vpiše na angleščino. V novem družbenem okolju zamenjata vlogi: medtem ko Connell negotovo in sramežljivo postava na obrobju, saj se čuti nepremostljivo manjvrednega od kolegov, je zdaj Marianne v soju luči priljubljenosti, kot da je med študenti našla svoje naravno okolje. A naj si še tako trudita navezati stike - tudi intimne - z drugimi, ju vedno znova potegne v njun mali mehurček, kjer se edino počutita pristna, spontana, sproščena. A kljub tej neznosni privlačnosti, predanosti in - a lahko rečem - usodnosti, nista zmožna ustvariti nečesa trajnejšega. In bolj ko se bližamo koncu, bolj boleče je opazovati njuna prizadevanja, da bi rešila drug drugega.

Čeprav Normalni ljudje pripovedujejo univerzalno zgodbo o nekem razvijajočem se odnosu med moškim in žensko, skupaj z njunimi intimnimi pričakovanji, vplivi družbenega in družinskega okolja, v katerem odraščata in živita, in njunimi osebnimi krizami, ki ju globoko zaznamujejo, je roman tudi izredno močan in pretanjen psihološki izris pripadnikov sodobne družbe, ki zori in uspeva v času poudarjenega individualizma in želji po javni prepoznavnosti, hipni zadovoljitvi potreb brez razmišljanja o posledicah in z globoko paralizirajočim strahom pred popolno predajo. Prepustiti se čustvom, še več: ta čustva prepoznati kot legitimna in zdrava, pomeni nenehno živeti v strahu pred izgubo - sebe in drugega.

Sally Rooney ne prizanaša bralcu, v svojem pisanju je neposredna, mestoma celo srhljiva, a tako boleče resnična. Če je pri Pogovorih s prijatelji dovolila, da bralec samo malo postrga po površini čustvenega doživljanja glavne junakinje, v Normalnih ljudeh zareže do samega jedra. Počasi, ne da bi se zavedal, ti tako Connell kot Marianne zlezeta pod kožo, čutiš njuno bolečino, njuno nezmožnost izražanja resničnih prepričanj, nenehno prevpraševanje čustev, strah, da bi predala samega sebe v dobro njunega odnosa. Je boleče, depresivno in žalostno branje, a hkrati tudi zelo lepo. Konec Rooneyeva pušča odprt in vsak bralec si lahko sam napiše, v katero smer bosta krenila glavna junaka. Bo Marianne končno zbrala dovolj moči in samozavesti, da bo verjela v usodnost in trajnost njunega razmerja? Bo Connel zmožen preseči svoje notranje strahove in občutek manjka, da bo sledil svoji poti? Je mogoče to namig za morebitno nadaljevanje zgodbe?

Mladinski knjigi se zahvaljujem za recenzijski izvod.

Sally Rooney: NORMALNI LJUDJE

• izvorni jezik: angleški

• Jezik: slovenski

• Datum izida: 08.10.2019

• Število strani: 280

• Vezava: trda

• ISBN/EAN: 9789610155928

• Založba: Mladinska knjiga

• Prevajalka: Vesna Velkovrh Bukilica

*****