Predstavljajte si, da vam mož po desetih letih zakona pove, da si je od nekdaj želel biti ženska. Kaj bi vam v tistem trenutku šinilo skozi glavo? Prav to se je namreč zgodilo prav avtorici pričujočega romana Preden moj mož izgine, finski pisateljici Selji Ahava, ki jo Slovenci že prav dobro poznamo po romanu Stvari, ki padejo z neba. Oba romana sta v prevodu Julije Potrč Šavli izšla pri založbi KUD Sodobnost International.

Roman je mučno soočanje avtorice s transformacijo njenega moža, s katerim sta si deset let delila posteljo in mizo, v žensko. Skupaj z njo z zadrževanjem diha opazujemo, kako počasi z njega odpadajo vsi znaki moškosti: začne opuščati moške navade, začne jemati hormonsko terapijo, pobrije si dlake po telesu, pusti daljše lase … postopoma se začne tudi ličiti, se oblačiti v ženska oblačila in spremeni način gibanja in gestikuliranja. Ko ga tako opazujemo, je kot bi opazovali transformacijo bube, ko se iz dolgočasne gosenice spreminja v čudovitega metulja. Bolj se spreminja v žensko, bolj se osvobaja svoje prejšnje identitete, bolj se njej sesuva svet, kot ga je do sedaj poznala.

Čeprav sta se uvodoma oba strinjala s to neizbežno transformacijo, avtorica šele sčasoma ugotovi, da se je znašla v položaju, ki mu čustveno ne bo kos. »Samo jaz jokam za nama. Samo meni je jasno, kaj se dogaja. Vsak dan upam, da bo začel žalovati, da bo dojel, kaj se nama dogaja. Toda on je nekje drugje. Dogajajo se mu druge reči. Pokukal je iz zapredka, zdaj si suši krila. Prav v tem trenutku se veseli svoje podobe v ogledalu, prav zdaj se veseli.« Mučno ji je opazovati to transformacijo. Verjetno bi bilo lažje, če bi jo mož zapustil zaradi druge ženske. A odnos, v katerem sta sedaj, je nevzdržen in nepojmljiv.

Namesto moža, ki ga še vedno ljubi, sedaj prostore njune hiše napolnjuje še ena ženska, ki ji je moža dobesedno vzela, pogoltnila. Kar je še posebej težko videti, je to, da mož njene stiske niti ne opazi. Ona čuti, da sta izgubila drug drugega, njemu je normalno, da bosta še naprej živela skupaj, celo spala v isti postelji, se dotikala, objemala, kot da se ni med njima nič spremenilo. Še več: zameri ji, da se je prehitro vdala, celo očita ji, da je njena ljubezen temeljila le na zunanjem videzu. Avtorica tega enostavno ne more sprejeti. Vanju se naseli občutek tujosti in hladne oddaljenosti, ki določa njun vsakdan. Bolj se on osvobaja, bolj njo duši. Sčasoma se ga ne zmore niti dotakniti več. »Nisem si mogla želeti ženske, nisem se mogla soočiti s svojim možem brez moškega, nisem mogla več ljubiti, nisem mogla ljubiti osebe, ki je bila navznoter ista, sploh nisem mogla več ljubiti …« pravi.

Najbolj grozno od vsega je opazovati, kako trpi tiho in s stisnjenimi zobmi v vse večji mešanici strahu, jeze, razočaranja, počuti se izdano in zapuščeno. Njena ideja »moža« se razblinja v nič, ohranja ga lahko le še skozi spomin na dele njegovega telesa. »To je bil moj mož. Iz teh besed je bil sestavljen. Zdaj je vsega tega konec.« pravi.

Ko se končno odločita, da povesta drugim, jo je sram, s kakšno navidezno lahkotnostjo razlagata o svojih najintimnejših trenutkih, očita si celo, da je za to situacijo kriva sama, zato se želi ljudem opravičiti, da sta jih spravila v neprijeten položaj. A ni pripravljena na njihov odziv: »Nihče se ne zlomi. Ničesar ne raznese,« pravi. A kljub temu, da ničesar ne rečejo, vseeno v podtonu zaznava, drugačne poglede in očitke neumnosti, ker ni nikoli prej opazila moževe želje po transformaciji.

Edini resni izpad doživi, ko mož prijatelju zaupa, da že od zmeraj ve, da si je želel postati ženska. Besede: »Vedno sem bil to, v resnici sem bil vedno to, nikoli nisem bil tisto, za kar si me imela ti,« občuti kot največje izdajstvo in prevaro, iz katere ni več povratka.

Skozi lastno soočanje z moževo transformacijo, se avtorica enači s podobno prevaro in razočaranjem, ki jo je bil deležen Krištof Kolumb, ko je v veri, da se je izkrcal v Indiji, odkril Ameriko. Čudovita dežela, o kateri je bral v zapisih Marca Pola, ga je navdušila, vendar niti najmanj ni spominjala na njegovo Indijo. Tako kot se sama sprašuje, kako v moževih preteklih dejanjih ni zaslutila njegovih nagnjenj, tako očita Kolumbu, da ni znal ločiti zanesljivih informacij od nezanesljivih. Z enako resnostjo sta oba verjela tistemu, kar sta videla in prebrala. Kako sta ločila celino od celine, moškega od ženske – kar na koncu niti ni tako pomembno, kot dejstvu, da se jima je zato sesul svet. Celina/mož, za katero/katerega sta bila gotova, da je tisto, kar sta mislila, da je, izgine, kot da je nikoli ni bilo.

Na koncu ostane le še žalostna izguba in spomin, v katerem ne veš več, kaj si si izmislil in kaj je bilo res.

Selja Ahava: PREDEN MOJ MOŽ IZGINE

• izvirni naslov: Enen kuin mieheni katoaa

• Jezik: slovenski

• Prevod: Julija Potrč Šavli

• Leto izida: 2020

• Število strani: 199

• Vezava: trda

• ISBN/EAN: 9789617047837

• Založba: KUD Sodobnost International

  *****