Življenje francoske pisateljice, igralke in plesalke Sophie Daull ni bilo lahko. Soočiti se je morala z brutalnim umorom mame in čisto prehitro smrtjo hčere zaradi nenadne bakterijske okužbe. Zato je naravnost presunljivo, da v vseh svojih knjigah piše ravno o teh dveh dogodkih. V svojem proznem prvencu z naslovom Camille, mon envolée (Moja odletela Camille, 2015) se sooča z bolečino po izgubi šestnajstletne hčere. Leto dni kasneje je izšel roman La suture (Šiv, 2016), v katerem razvozlava, kako in zakaj je prišlo do materine nasilne smrti, ko je bila sama stara komaj devetnajst let. V roman Au grand lavouir (Na perišču, 2018) pa vplete še materinega morilca, s katerim mu odpušča, da bi morda lahko sama nadaljevala z življenjem. Kot bi bilo pisanje njena oblika predelovanja in soočanja z bolečino, izgubo,

Zgodba romana Na perišču se začne, ko avtorica sodeluje v televizijski oddaji ob izidu svojega knjižnega prvenca. Ne sumi, da njena podoba na zaslonu vznemiri zaposlenega v službi za parke in krajino mesta Nogent-le-Rotrou. Potem ko je odslužil kazen za zločin, storjen pred tridesetimi leti, zdaj živi skromno življenje v zakotju francoskega podeželja. Podoba na ekranu ga prisili, da se nepričakovano sooči s svojo preteklostjo in krivdo. V trenutku spoznanja, da je ženska na ekranu hči ženske, ki jo je razmesaril pred tridesetimi leti, ne samo da se mu pred očmi odvrti celotno njegovo bedno življenje, temveč povzroči nekakšen kratek stik v njegovih možganih, ki ga prisili v soočenje z avtorico. Za tega osamljenega človeka se začne odštevanje do trenutka, ko se bosta srečala v lokalni knjigarni. Srečanja se boji, a ve, da mu ne more ubežati.

Roman Na perišču je zastavljen kot klasična drama v šestih dejanjih, ki jo pripovedujeta dva protagonista.

Prvi pripovedni glas predstavlja ženska, pisateljica, ki nosi težo dvojnega žalovanja: tistega za mamo, ki jo je divje umoril moški, ki sedaj svoboden sadi rože na francoskem podeželju, in tistega za svojo zelo mlado hčerko, ki je podlegla težki bolezni. Drugi glas je glas morilca, ki mu je rehabilitacijski program skrajšal dosmrtni zapor in ga zaposlil kot občinskega vrtnarja v majhni provincialni francoski vasici. Obe zgodbi sta sprva videti, kot bi se nahajali na nasprotnih koncih dveh vzporednih premic. A sčasoma, ko se zgodba začne prevešati v drugo polovico, spoznamo, da ne gre za dve mimobežnici, temveč za daljici, na katerih stojita pripovedovalca, se z vsakim naslednjim korakom približujeta druga drugi, da bi se končno srečali v majhni vaški knjigarni, kamor pripovedovalka pride predstavit svojo knjigo. Prizor trenutka srečanja se zdi, kot bi ga posneli v počasnem posnetku.“Avtorica in vrtnar sta se spogledala v osupljivem počasnem posnetku, ki je ves svet prisilil v časovni preobrat. Vse oči so se obrnile k paru. Zdelo se je, da je zrak v vseh pljučih zastal, gibanje v vseh mišicah je otrpnilo, kri v vseh žilah zledenela, srca v vseh prsnih koših utihnila. Tišina je bila pretresljiva, nuklearna; lahko bi slišali solze, ki so padle na pivnik.”

Oba glasova seveda pripoveduje avtorica, ki se skozi proces pisanja potaplja v psiho in občutke drugih. S tem na boleč, a hkrati presenetljivo spokojen način drgne svojo neizbrisljivo rano, da bi odstranila še zadnje ostanke temne bolečine, obupa in izgube ter odpustila storilcu. Tega, vsaj v literarnem smislu, prisili, da vstopi v srce krivde in se sooči z občutki obžalovanja in kesanja za storjeno dejanje in povzročeno bolečino. “Žal mi je",” je v tej knjigi ena najbolj pretresljivih in iskrenih izjav, ki jih lahko slišimo.

Sophie Daull je v intervjuju ob obisku letošnjih Slovenskih dnevov knjige, junija 2022 v Ljubljani, povedala, da je želela z uporabo dveh različnih pripovednih glasov razmejiti dve samoti - morilčevo in “svojo”. Zato se je odločila za dve različni obliki izražanja, kar je tudi zahtevalo ogromno pozornosti pri izbiri besed ter skladnji.

Dodala je, da bi morilcu svoje matere sicer zlahka namenila vlogo smetarja oziroma nekoga, ki je potisnjen na rob družbe, ter se mu na tak način maščevala. Vendar je sama po smrti hčerke začutila potrebo po tem, da se umakne v naravo ter osredotoči na krhkost, ki ni človeška, in to usodo je želela nameniti tudi svojemu protagonistu, zato mu je namenila vlogo vrtnarja. Nekdo, ki je odvzel krhkost živemu bitju, zdaj svojo pokoro vrača tako, da krhkost ohranja pri rastlinah (povzeto po spletni strani založbe Malinc).

Ob zavedanju, da gre za avtofikcijo, se sprašujemo, ne samo, kako je avtorici uspelo preživeti takšno izgubo, temveč tudi, kako lahko o tej temi še toliko novega napiše? Avtorica odgovarja: “s peresom v roki prestopaš sence žalovanja, s pisanjem izčrpavaš plimo tesnobe. Tkem in predelujem, da bi z izpraševanjem bolečine segla do razgaljenega živca resnice.” Vse z namenom odpuščanja in preživetja.

Sophie Daull: Na perišču

• Jezik: slovenski

• Prevod iz francoščine: Mateja Seliškar Kenda

• Datum izida: 2022

• Število strani: 180

• Vezava: mehka

• ISBN/EAN: 9789617122299

• Založba: Malinc

Knjiga je leta 2019 prejela Evropsko nagrado za literaturo.