Cankarjeva založba je danes na novinarski konferenci v ljubljanskem Konzorciju predstavila nove tri ikonične prevode, ki jih je umestila med Moderne klasike. Vsak med njimi je po svoje odraz časa, v katerem živimo, kar jih dela aktualne in nujne branja.

Neizbežna priložnost za življenjske spremembe

Ljubitelji Harukija Murakamija se bodo razveselili novega prevoda njegove zbirke kratkih zgodb Vsi božji otroci plešejo. Zgodbe so izhajale posamično v mesečniku Šinčo pod skupnim naslovom Po potresu. Ta naslov so ohranili v marsikaterem prevodu, medtem ko so se pri Cankarjevi založbi odločili za originalni naslov knjige, ki je na Japonskem izšla leta 2000. Vse zgodbe so na svoj način povezane s katastrofalnim potresom v Kobeju leta 1995, v katerem je umrlo 6400 ljudi. Vseh glavnih protagonistov potres sicer ni neposredno prizadel, vendar popotresni sunki še dolgo odzvanjajo v njihovih življenjih, celo podzavesti. Katastrofa jim pomeni točko preloma v njihovih življenjih, priložnost, da v svojih življenjih nekaj spremenijo in začnejo znova.

Knjigo sem imela priložnost prebrati že pred leti, zato se moram strinjati z ugotovitvijo prevajalca Domna Kavčiča in urednika Aljoše Harlamova, da je Murakami boljši pisec kratke proze kot dolgih romanov, v katerih se slej kot prej izgubimo. Kratke zgodbe v tej knjigi pa so zelo dobro zastavljene in tudi dobro zaključene. Predvsem pa je njihova vsebina zelo aktualna: kar protagonistom v knjigi predstavlja potres, to nam danes predstavlja pandemija - in po takšni katastrofi imamo vsi priložnost, da reflektiramo svoja življenja in da v njih spremenimo kaj, kar nam ne ustreza več.

Prefinjena igra besed

Marie Ndiaye je navdih za svoj zadnji roman Moje je maščevanje dobila v sodelovanju pri pisanju scenarija za film, v katerem kot glavna junakinja - ravno tako kot v njenem romanu - nastopa detomorilka. V romanu spremljamo zgodbe treh žensk: odvetnice Susane, ki jo najame Gilles Pincipaux, da bi branila njegovo ženo, njene služabnice Sharon, priseljenke, ki dela na črno, odvetnica pa skuša urediti njen status, ter detomorilke Marlyne, ki nastopa iz zapora. V središču romana je negotovi spomin odvetnice, ki v Gillesu prepoznava kot osebo iz osrednjega, tesnobnega, a skoraj potlačenega dogodka iz svojega otroštva. Negotovi spomin je prenaša tudi na sojenje detomorilki: je mama zagrešila smrt svojih treh otrok ali ne?

Zaradi zelo spretne in prefinjene igre besed in ambivalentnosti glavnih junakov, je roman težko razložiti. Prav tako nikoli ne vemo, kdaj gre za premi govor, kdaj pa za izraz misli glavne junakinje. Skrivnostnost je v romanu zgrajena na tem, da nikoli ne zapustimo pripovedne linije odvetnice, ki pa svoje vtise in razlage pripoveduje tako, da ni jasno, kdaj se pred nami odvija realnost, koliko svojih skrivnosti, negotovosti, strahov razkrije, kdaj pa gre za domišljijo. Po besedah prevajalke Suzane Koncut gre za najbolj čisto obliko realnosti: tudi sicer ne vemo, kaj si zares o nas mislijo drugi, ravno ambivalentnost med našo resnico in resnico sogovornika pa le še stopnjuje realnost našega sveta in korespondira z našim doživljanjem tega. Marie Ndiaye izbira zelo natančen jezik in skrbno izbira pravne izraze, v katere pa ne vstopamo neposredno, temveč z asociacijami.

Spremno besedo h knjigi je napisal filozof Mladen Dolar, ki pa knjige ne interpretira, temveč v njej ponudi svoja razmišljanja.

Knjiga trenutka

Po besedah prevajalke Maje Novak je Moonraker Iana Flemminga, kultnega avtorja dogodivščin Jamesa Bonda, pravljica v času, ki je bil ta lepši od realnosti. Flemingov slog je označila za izčiščen, tekoč in lepo berljiv. In kot pravi, tisto, kar je bilo v 50. letih, v času nastanka romana, žanr fantastike, trilerjev, danes doživljamo kot realnost.

Moonraker je Flemmingov tretji roman o Jamesu Bondu in velja za njegovo najboljše delo. Je edini roman, ki se dogaja samo v Veliki Britaniji in ena redkih zgodb, v kateri Bond ne dobi dekleta in v katerem je najmanj akcije. Vsebuje pa mnoga pomembna sporočila: v njem najdemo strah pred atomsko bombo in jedrsko vojno, fašizem in brilijantno analizo disfunkcionalnosti kapitalizma. James Bond v njem je primer toksičnega moškega, a ga Fleming sam parodira in parafrazira. Tega v filmih ni, saj so narejeni za moške.

Kot pravi pisec spremne besede Marcel Štefančič, je branje Moonrakerja nostalgično: svet danes ni tako urejen, kot je bil včasih, zato je Fleming varljiv: rad bi se vrnil v tiste čase, ampak tisti časi so danes naša realnost. Zato z leti postaja vedno bolj aktualen.

Roman sicer nima nič skupnega s filmom Operacija vesolje iz leta 1979, sama zgodba romana pa je, čeprav briljantna, v seriji filmov o Bondu ostala popolnoma neizkoriščena.