Odnos hčere in mame je eden najbolj kompleksnih odnosov v človeški družbi. Odnos med mamo in sinom, ali hčerjo in očetom nikoli ne bo tako travmatičen kot prav med dvema zaporednima potomkama v družini.
In ravno o tem govori knjiga Victorie Secunda Če škripa med hčerjo in materjo. Gre za obsežno študijo - ima skoraj 600 strani - odnosov med materjo in hčerjo. Prvič je prevod knjige izšel pred 10 leti in je bila dolgo razprodana – lani – leto dni po avtoričini smrti – pa so jo pri založbi Umco ponatisnili in je sedaj spet na voljo.

Preden sem začela brati tole obsežno knjigo, sem ravno imela priložnost, da sem si ponovno ogledala serijo Gilmore girls. Saj se verjetno spomnite, o čem govori. Osrednjo vlogo igra Lorelei, ki se je izneverila svoji mami emily, ko je kot najstnica zanosila in rodila Rory. Emily ji tega nikoli ni oprostila. Še več: zdi se, da karkoli naredi, nikoli ni povšeči njeni mami. V nasprotju s tem pa ima Lorelai nravnost fantastičen odnos s svojo hčerjo Rory. Tudi če se kdaj ne razumeta, znata najti spet pot nazaj in zakrpati tiste male škrbine v njunem odnosu, ki pa nikoli niso usodne.

Tudi sama zase lahko rečem, da nisem imela ravno najidealnejšega odnosa z mamo. Nikoli ji ni bilo všeč, kako sem se oblačila, s kom sem se družila, še posebej med fanti ni bilo enega, ki bi ga odobravala. Ves čas sem se počutila kot črna ovca v družini, saj sem vedno vse naredila narobe. Še takrat, ko se mi je zdelo, da delam prav, je imela kaj za pripomnit, tako da sem namesto ponosa občutila sram in ponižanje. Enkrat sva se celo stepli, ker nobena ni želela stopiti koraka nazaj in se opravičiti. Ko pa sem se želela osamosvojiti in se odseliti, pa me je na vsak način želela zadržati doma.

Pred desetimi leti, ko sem bila noseča z drugim sinom, sem prvič začutila potrebo, da bi želela razumeti svojo mamo. Da bi razumela, od kod izhaja njeno vedenje, njena nenehna potreba po nadzoru, njeni strahovi in nezaupanje. Takrat sem ponižno prišla do nje in pogovarjali sva se o njenem otroštvu in odraščanju. Ko mi je zaupala svojo zgodbo, sem razumela, da ni mogla ravnati drugače. Bolje pa sem razumela tudi sebe. In takrat se je najin odnos močno izboljšal.

Kljub temu pa se še danes dostikrat zalotim, da se moram prav miselno in čustveno pripraviti, preden jo pokličem, da bi jo prosila za uslugo ali ji povedala kakšno morda zanjo neprijetno novico. V glavi si vrtim razne scenarije, kako bo reagirala in po navadi se nanjo obrnem, ko res nimam več nikogar, ki bi ga prosila za pomoč. Pa se drugače čisto v redu razumeva. Med nama ni nobenih zamer, nobene jeze … pa vendar so iz mladosti ostali neki podzavestni spomini, zaradi katerih bom verjetno še do konca življenja previdna, kaj ji bom zaupala in kaj ne.

To knjigo bi priporočala vsem, ki so kdaj imele težave z materjo ali pa preprosto želijo razumeti dinamiko odnosa med materjo in hčerjo. Ker ta medsebojen odnos ne vpliva samo na neposredni protagonistki odnosa, temveč tudi na našo izbiro prijateljev, partnerjev in konec koncev kariere in dela.

Victoria Secunda je raziskovalna novinarka, ki je bila sama žrtev nesrečnega razmerja z materjo, je v prizadevanjih, da bi se ga rešila, posvetila problemu tudi svoje poklicno zanimanje. Osredotočila se je na hčere, ne da bi zanemarjala matere. Podrobno in globinsko je intervjuvala mnoge žrtve na obeh straneh in iz tako prišla do uvida v osnovne tipe ne dovolj dobrih razmerij med materjo in hčerjo, do razumevanja mehanizmov, ki jih povzročajo, in reakcij, ki jih poglabljajo in vlečejo v čas, ko hči že davno odraste in si ustvari svojo lastno družino. Svoje izsledke je zbrala v knjigi Če škripa med materjo in hčerjo, ki vse do danes ostaja eno od temeljnih del na svojem področju.

V knjigi opredeljuje tabuje, ki prepovedujejo hčeram, da bi gojila povsem upravičena negativna čustva v zvezi z ne dovolj dobro materjo. Občutki nenehne krivde in samoobtoževanja zaradi zamer, ki jih čutijo do matere, lahko zdaj, raziščejo svoje razmerje z materjo v bolj objektivni luči, odrešene nenehnega pritiska po rabi različnih mehanizmov potlačitve ipd. Že samo branje o tem, da imajo tudi druge ženske podobne težave s svojo mamo, lahko pomaga, da se počutiš manj osamljeno in manj čudaško in že to je lahko dovolj, da lahko najdeš moč in pot k nadaljnjemu reševanju in konec koncev vzameš usodo svojega življenja v svoje roke.

Skozi resnične primere žensk, ki jih je Secunda intervjuvala spoznamo vrsto vzrokov in posledic, ki pripeljejo do tega disfunkcionalnega odnosa in ki se prenašajo skozi generacije. Skozi razumevanje teh odnosov. Knjiga pomaga ne samo razumeti ta odnos, temveč pomaga razumeti tudi samega sebe in pomaga razumeti mamo v vsej njeni zgodovini in jo tudi sprejeti takšno, kakršna je.

Od kje torej izhaja razpad med mamo in hčerjo? Kot pravi Secunda:

Če mati tega ne zmore, potem boste počeli, kar je le v vaši moči, da bi ostali – da boste prilagodili svoje želje in potrebe temu, da bo mama zadovoljna in srečna, s tem pa boste izgubili svojo samozavest in postali odvisni in nesposobni, kar vas bo naredilo jezne. In kot pravi Secunda, vas jeza na enak način povezuje z mamo kot vdaja. Kljub temu, da je za hčere pomembno, da se odlepijo od mame, je zdravo tudi to, da se ne odlepijo popolnoma. Hči ostane hči do konca materinega življenja, medtem ko sin le do takrat, ko se poroči. Kultura nam namreč zapoveduje, da hčere vzgajamo v kontekstu privrženosti, sinove pa v kontekstu samostojnosti. Od hčere se namreč pričakuje, da bo poskrbela za mamo, ko ta ne bo več zmogla poskrbeti zase. Sin pa mora najprej poskrbeti za svojo družino.

In če pogledamo družinsko dinamiko, hči lahko v tem primeru dobi dobrega zaveznika v očetu. V normalnih okoliščinah predstavlja oče hčeri prostost pred materjo, nudi ji zavetje in otopi ostrino razmerja med njima in ju spodbuja, da svoje razprtije rešujeta na razumevajoč način. V slabem razmerju med materjo in hčerjo pa je lahko njun posamičen odnos z očetom lahko tudi hudo eksploziven, saj sta v tem razmerju mati in hči naravni sovražnici, ki se borita za očetovo pozornost.

V knjigi avtorica opiše različne vrste disfunkcionalnih mater in različne vrste disfunkcionalnih hčera, ki se s tem razkolom spopadajo na različne načine. Tako govori o naslednjih prevladujočih vzorcih kontroliranja hčera – v nekaterih primerih zakrinkanega v nebogljenost in dobronamernost – govori o Cunjah, Kritizerkah, Dušilkah, Maščevalkah in Zapuščevalkah. V hčerinem odzivu na mamino vedenje pa hčere deli na Angelke, Dosežkarice, Številke, Zgage in Ubežnice. Na podlagi teh različnih tipov mater in hčera skuša razložiti, kako ti tipi delujejo, razmišljajo, čutijo in kako se to odraža na odnosu do drugih.

Na koncu pa nam razkrije tudi to, kako lahko z mamo vzpostavimo novo razmerje – razmerje med dvema enakovrednima odraslima osebama, odrešenima preteklosti, ki zmoreta svoje razlike in prepreke razreševati na prijateljski, celo zavezniški način. Za to, da bi to zmogli, pa moramo najprej zavestno prepoznati svoje lastne travme, strahove in omejujoča prepričanja, jih sprejeti in se nato začeti imeti radi sebe take, kakršne smo v resnici. Šele takrat, ko bomo to naredili v svoji celovitosti, bomo lahko sprejeli in imeli radi tudi druge take, kot so, in začeli z njimi graditi zdrave in ljubeče odnose, ki nas bodo bogatili in nas radostili.

Če škripa med hčerjo in materjo je torej res knjiga, ki jo boste brali večkrat, vsakič boste v njej odkrili še nov delček sebe in svoje mame, ki ga še ne poznate. Naj vam bo v pomoč, da jo boste bolje razumeli in da boste zmogli iti čez vajine zamere in vzpostaviti ljubeč odnos preden bo prepozno.

Založbi UMCO se zahvaljujem za recenzijski izvod.

Victoria Secunda: ČE ŠKRIPA MED HČERJO IN MATERJO

• Izvirni naslov: When You and Your Mother Can't Be Friends

• Jezik: slovenski

• Prevod: Branko Gradišnik

• Datum izida: 2020

• Število strani: 588

• Vezava: broširana

• ISBN/EAN: 978-961-7050-66-0

• Založba: UMco