Janja Vidmar: Pisma Božičku
Hej, spet je tukaj december in spet je čas za zaupanje želja Božičku. Si mu že napisal pismo? Česa se najbolj želiš? Že peto Barbiko, električno kolo, pametni telefon, ali tople škornje, da te ne bo zeblo, da bi bil očka doma in da mama ne bi jokala?
Priljubljena slovenska avtorica za otroke in odrasle Janja Vidmar je združila moči z imenitnim ilustratorjem Petrom Škerlom in skupaj sta ustvarila srčno, presunljivo in iskreno zbirko pisem Božičku, ki pa jih ne pišejo le otroci, temveč tudi njihovi starši. In ko jo boste prebrali, boste verjetno na obdarovanje in božični čas gledali z drugačnimi očmi.
Pri Janji Vidmar vsakič znova občudujem, kako pozorno in z nežno občutljivostjo zna prisluhniti otrokom, njihovim strahovom, notranjim stiskam, dvomom in jih kot njihova ambasadorka in zagovornica prenesti svetu. Skozi zgodbe opozarja na številne težke teme, kot so drugačnost, družinsko nasilje, bolezenske motnje hranjenja, osamljenost, nerazumevanje, ki pestijo danes mlade. Občudujem njen pogum, da si ne zatiska oči pred težavami mladih, da ne zmanjšuje njihovega pomena na običajne puhlice, da ne moralizira in ne sadi rožic, da resne reči predstavi, take, kot so. In da zna vanje pretanjeno vnesti tudi ravno pravšnjo dozo humorja in veselja, s katero "pretenta" tudi tiste mlade, ki težje vzamejo knjigo v roke. In verjamem, da jo imajo mladi bralci radi prav zaradi tega.
Zaradi teže tematik, po katerih sem jo poznala, sem vedela, da knjiga Pisma Božičku ne more biti ena tistih pocukranih slikanic, ki prikazujejo svet popoln in bleščeč, temveč da v sebi skriva globlje sporočilo, ki bo tudi nas, odrasle, prisililo, da se ustavimo in razmislimo, kaj nam je v življenju resnično pomembno. Odlične ilustracije Petra Škerla pismom dodajo še dodatno pomensko plast, ki nam njihovo sporočilo poveča tako, kot bi jih gledali skozi povečevalno steklo.
Božiček, ki ga poznamo kot simbol osebne in družinske sreče, veselja, obilja ... v knjigi Pisma Božičku ni predstavljen le kot tisti dedek, ki nosi darila, temveč kot iskren otrokov zaupnik, h kateremu se otrok obrne, ko nima nikogar, komur bi lahko zaupal svojo nemoč, skrb, bolečino, žalost, skrito ljubezen ... Če se nekatera pisma v knjigi berejo kot neskončen seznam želja igrač in drugih predmetov, ki jih zavržejo takoj, ko se pokaže priložnost za to, večina med njimi izraža otrokove globoke skrbi zase in za druge.
Knjiga Pisma Božičku odpira številna vprašanja in priložnosti za pogovor z otrokom. Po eni strani odpira vprašanja o potrošniški družbi, ki nam svet riše kot oder neskončnih možnosti, s katerega si - tako si verjetno predstavljajo otroci - kadarkoli vzamemo vse, kar si v tistem trenutku želimo, "saj lahko s kartico plačaš na obroke," že v naslednjem pa to kot smet zavržemo. Učijo jih prepoznati, kaj je v življenju res pomembno: Kdo ti bo stal ob strani, ko se boš znašel v stiski: junak igrice oziroma virtualni prijatelj, ki ga poznaš le prek telefona, ali tisti, ki stoji red vrati in te vabi na pogovor in igro z žogo? Si zaslužiš nagrado, če pa zanjo nisi pripravljen nič narediti (se učiti, pospraviti sobo, pomagati doma ...)? Čemu vse si se pripravljen odreči, da bi dobil darilo, ki te čez mesec dni ne bo pomenilo nič več?
Po drugi strani pa se ob pismih lahko pogovarjamo o temah, kot so drugačnost, osamljenost, nesebična in globoka skrb in želja pomagati tistim, ki jih imamo radi: prijateljem, staršem in starim staršem. V njih so pretanjeno zapisane tudi težke teme, s katerimi se danes sooča več in več otrok: zasvojenost z elektronskimi napravami, nasilje v družini, revščina, odsotnost staršev zaradi službe, ločitve, celo prezgodnje smrti. V Pismih Božičku je najti toliko bolečine, pa tudi iskrene srčnosti, empatije in sočutja, ki daje upanje v prihodnje generacije.
Otroci niso slepi. Opazijo in razumejo več, kot smo si starši kdajkoli pripravljeni priznati. Stvari in občutke, ki jih skrivamo pred drugimi, začutijo s svojimi občutljivimi sočutnimi antenami, še preden smo si jih pripravljeni priznati sami sebi. Prav tistimi antenami, ki so večini med nami že zdavnaj zakrnele v pehanju za boljšim jutri, v zadovoljevanju potreb vsakdanjika, ki od nas zahteva popolnost, uspeh in, ne glede na to, kako se v njem znajdemo, lahkoten in večen nasmeh na obrazu. A otroci vidijo, da smo tudi odrasli krvavi pod kožo. Vidijo v naše srce, opazijo naše stiske, nelagodje, utrujenost, jezo, nemoč, solzo, ki si jo naskrivaj otremo. Cenijo, kar delamo za njih, kako si prizadevamo, da bi jim bilo hudo prihranjeno, in ker nas imajo radi, si želijo, da bi bilo to prihranjeno tudi nam.
“Prosim, oživi spet deklico z vžigalicami! Koliko to stane? S sošolcem Joštom lahko razbijeva šparovček.”
Čeprav bo letošnji Božič verjetno precej drugačen, kot so bili prejšnji, vam želim, da v njem najdete poiščete tiste prave vrednote, ki nas družijo in povezujejo: iskren nasmeh, stisk roke, pomoč bližnjim, kjer jo potrebujejo. Ni pomembno, kakšna in koliko daril se bo znašlo pod smrečico. Bolj kot to jih bo osrečilo, da si boste vzeli čas za njih. Zato z odprtim srcem prisluhnite otrokom, kako oni doživljajo čas omejitev, kaj pogrešajo, česa se veselijo sedaj in česa, ko bo vsega tega enkrat konec. Igrajte se z njimi, plešite, pojte, pecite piškote in se veselite z njimi. Ker na koncu se bodo najbolj spominjali ravno teh trenutkov.
Pa ne pozabite napisati pisma Božičku!
---------------
Knjiga je namenjena otrokom med tretjim in petim razredom osnovne šole.
Izšla pri založbi Chiara, ki se ji iskreno zahvaljujem za recenzijski izvod in povabilo k sodelovanju.
Janja Vidmar: PISMA BOŽIČKU
Ilustriral: Peter Škerl
Jezik: slovenski
Datum izida: 2020
Število strani:34
Vezava: trda
ISBN/EAN: 978-961-7060-36-2
Založba: Chiara
starost: 5-10 let
*****