Knjigo Mike Hočevar Januarska žetev sem dobila že sredi jeseni, a me je misel na sneg in temo, ki vejeta iz naslova, nekako odbijala, zato sem jo sprva odložila. Današnji prvi zaresni mraz, ki se ti zareže v kosti, se mi je bolj prilegal v Mikine temačne, a še kako življenjske zgodbe, ki se skrivajo v zbirki. Iz njenih zgodb vejejo megla, mrak, tesnoba, bolečina, depresija, neskončna žalost duš, ki so že zdavnaj izgubile upanje, da se jim lahko v življenju zgodi še kaj lepega. Kot da bi Mika navdih iskala med novicami iz črne kronike, v senzacionalističnih naslovih rumenih medijev ali v policijskih arhivih, saj so njeni junaki ali z družbenega roba: morilci, samomorilci, alkoholiki, psihopati, zasvojenci z mamili, obupanci, ali pa vdani v svojo usodo.

Za nekoga, ki ima rad morje, sončno svetlobo in veliko zraka, je branje njenih zgodb kot potovanje po neskončnem močvirju, polnem zadušljivih žveplovih meglic, iz katerih le v redkih trenutkih pokuka obraz, katerega zmaličena podoba ne pozna radosti in veselja. A Mika ni le nema opazovalka, skuša razumeti, kaj žene njene junake v brezupna dejanja, a jih pri tem ne pomiluje. Predstavi jih z vso resničnostjo in nepopustljivostjo, kakršno je življenje.

A čeprav so zgodbe žalostne in temačne, Mika zna videti preko bolečine svojih junakov v njihova srca. Ravno zato je v njih nekaj, kar vleče k branju. In to je njihov svetli odsev.

Mika, ki v nekaterih zgodbah nastopa kot pripovedovalka, spet v drugih besede položi na jezik glavni osebi, je v vsaki resni situaciji zmožna najti nekaj humornega, celo lepega in nežnega, zaradi česar v trenutku preobrata, ki je večkrat presenetljiv in nepričakovan, mestoma celo drzen in provokativen, večina teme in tesnobe, ki seva iz osnovne zgodbe, izgine. Bralcu se pod vsem tem čustvenim močvirjem odkrije želja po življenju, brezpogojna ljubezen do bližnjih in hvaležnost za vse, kar ti je dano in kar imaš. Še prav posebej pa tudi to, da je lažje za svoje lastne slabe odločitve in težko usodo kriviti druge, namesto da bi spoznali, da je morda težava v nas samih. Kot v zgodbi Ja, tako preprosto je. narkomanka razmišlja, da bi imela popolnoma drugačno življenje, če bi se rodila dugim staršem in bila ljubljena. Ali iskalec ljubezni Timotej, ki verjame, da mu bo sprememba imena prinesla, kar si želi, a v vsakem dekletu, ki mu pride na pot, vidi le napake. In Leon v Treh stopnjah zlomljenega srca, ki svojega razočaranja nad neuspehom v življenju ne zna rešiti drugače kot s pijačo in prezgodnjim odhodom.

Včasih pa nam avtorica pokaže tudi, da smo za prave odločitve v življenju lahko tudi pošteno in lepo nagrajeni. Kot smetar Evgen v zgodbi Življenje ob življenju, ki ga nenavadni dogodek iz nemega opazovalca življenja postavi na mesto junaka, ali pa Milada v Zgodbi o ženskem pogumu, ki se odloči, da po štiridesetih letih zakona, polnega pijače in tepeža, temu naredi konec.

V predzadnji zgodbi Je to že kriza, punca? Mika naredi obračun še sama s seboj. V njej se z nemalo ironije in sarkazma sprašuje, ali po štiridesetem letu sploh lahko še kaj dosežemo in je vredno sploh še za kaj živeti. Straši jo, da do štiridesetega leta nismo sposobni svetu dati ničesar pomembnega, veličastnega, po štiridesetem pa nimamo več nobenega potenciala. A nas tudi potolaži, da življenje ni tako črnobelo, kot nam ga riše vstop v srednja leta. Da naj raje ta čas vzamemo kot dar, kot priložnost, da se lahko končno osvobodimo pričakovanj drugih in družbe in se prepustimo življenju.

MIka Hočevar: JANUARSKA ŽETEV

• Jezik: slovenski

• Leto izida: 2023

• Število strani: 158

• Vezava: mehka

• ISBN/EAN: 978-961-718-642-0

• Založba: Kulturni center Maribor

  ****