Mika Hočevar: Januarska žetev
Knjigo Mike Hočevar Januarska žetev sem dobila že sredi jeseni, a me je misel na sneg in temo, ki vejeta iz naslova, nekako odbijala, zato sem jo sprva odložila. Današnji prvi zaresni mraz, ki se ti zareže v kosti, se mi je bolj prilegal v Mikine temačne, a še kako življenjske zgodbe, ki se skrivajo v zbirki. Iz njenih zgodb vejejo megla, mrak, tesnoba, bolečina, depresija, neskončna žalost duš, ki so že zdavnaj izgubile upanje, da se jim lahko v življenju zgodi še kaj lepega. Kot da bi Mika navdih iskala med novicami iz črne kronike, v senzacionalističnih naslovih rumenih medijev ali v policijskih arhivih, saj so njeni junaki ali z družbenega roba: morilci, samomorilci, alkoholiki, psihopati, zasvojenci z mamili, obupanci, ali pa vdani v svojo usodo.
Za nekoga, ki ima rad morje, sončno svetlobo in veliko zraka, je branje njenih zgodb kot potovanje po neskončnem močvirju, polnem zadušljivih žveplovih meglic, iz katerih le v redkih trenutkih pokuka obraz, katerega zmaličena podoba ne pozna radosti in veselja. A Mika ni le nema opazovalka, skuša razumeti, kaj žene njene junake v brezupna dejanja, a jih pri tem ne pomiluje. Predstavi jih z vso resničnostjo in nepopustljivostjo, kakršno je življenje.
“December je bil vedno njen najljubši mesec. Priprave na božič in rojstvo novega leta je oboževala že od otroštva. Ko se je poročila, sta ji starša podarila unikaten set okraskov za novoletno jelko in ročno narejene figure za jaslice, ki sta jih leto poprej kupila na praškem božičnem sejmu. Prihajajoči december je bil drugačen. Leto za njo je bilo polno preizkušenj in do prazničnega dogajanja ni čutila veselja. Pred lanskim božičem je v avtomobilski nesreči izgubila moža. Kuhano vino ji ne diši več, prav tako ji slabost povzroča cerkveno kadilo. Bog se ji je priskutil, vzel ji je steber življenja in jo pahnil v globoko brezno temnih misli. Ni razumela, kako lahko dopušča toliko trpljenja, ko pa je vsemogoč, in prav vse kocine na telesu so se ji postavile pokonci, ko je zaslišala: “Vse se zgodi z razlogom.””
A čeprav so zgodbe žalostne in temačne, Mika zna videti preko bolečine svojih junakov v njihova srca. Ravno zato je v njih nekaj, kar vleče k branju. In to je njihov svetli odsev.
Mika, ki v nekaterih zgodbah nastopa kot pripovedovalka, spet v drugih besede položi na jezik glavni osebi, je v vsaki resni situaciji zmožna najti nekaj humornega, celo lepega in nežnega, zaradi česar v trenutku preobrata, ki je večkrat presenetljiv in nepričakovan, mestoma celo drzen in provokativen, večina teme in tesnobe, ki seva iz osnovne zgodbe, izgine. Bralcu se pod vsem tem čustvenim močvirjem odkrije želja po življenju, brezpogojna ljubezen do bližnjih in hvaležnost za vse, kar ti je dano in kar imaš. Še prav posebej pa tudi to, da je lažje za svoje lastne slabe odločitve in težko usodo kriviti druge, namesto da bi spoznali, da je morda težava v nas samih. Kot v zgodbi Ja, tako preprosto je. narkomanka razmišlja, da bi imela popolnoma drugačno življenje, če bi se rodila dugim staršem in bila ljubljena. Ali iskalec ljubezni Timotej, ki verjame, da mu bo sprememba imena prinesla, kar si želi, a v vsakem dekletu, ki mu pride na pot, vidi le napake. In Leon v Treh stopnjah zlomljenega srca, ki svojega razočaranja nad neuspehom v življenju ne zna rešiti drugače kot s pijačo in prezgodnjim odhodom.
Včasih pa nam avtorica pokaže tudi, da smo za prave odločitve v življenju lahko tudi pošteno in lepo nagrajeni. Kot smetar Evgen v zgodbi Življenje ob življenju, ki ga nenavadni dogodek iz nemega opazovalca življenja postavi na mesto junaka, ali pa Milada v Zgodbi o ženskem pogumu, ki se odloči, da po štiridesetih letih zakona, polnega pijače in tepeža, temu naredi konec.
““Ne če, ko. Ko bom imel žensko, bova imela svojega dojenčka in za to moram biti zdrav,” je sklenil pomembno odločitev. “Jutri stopim do dekleta, ki dela v pekarni in mi vedno da gratis slanike. Tako lep nasmeh ima in tako prijetno me boža z očmi. Opogumil se bom in jo povabil na kavo. To je prvi korak do družine. In sedaj, pri tej priči obljubim, da bom boljši oče od mojega očeta, ki mu nikoli ni bilo mar zame. In tudi ona bo boljša mati od moje matere, ki je zapravila svoje zdravje na hrepenenju po nedosegljivem in tem pozabila na svojega otroka.””
V predzadnji zgodbi Je to že kriza, punca? Mika naredi obračun še sama s seboj. V njej se z nemalo ironije in sarkazma sprašuje, ali po štiridesetem letu sploh lahko še kaj dosežemo in je vredno sploh še za kaj živeti. Straši jo, da do štiridesetega leta nismo sposobni svetu dati ničesar pomembnega, veličastnega, po štiridesetem pa nimamo več nobenega potenciala. A nas tudi potolaži, da življenje ni tako črnobelo, kot nam ga riše vstop v srednja leta. Da naj raje ta čas vzamemo kot dar, kot priložnost, da se lahko končno osvobodimo pričakovanj drugih in družbe in se prepustimo življenju.
MIka Hočevar: JANUARSKA ŽETEV
Jezik: slovenski
Leto izida: 2023
Število strani: 158
Vezava: mehka
ISBN/EAN: 978-961-718-642-0
Založba: Kulturni center Maribor
****