Nekega dne bom vstopila v Konzorcij …
Danes sem bila z dragim prijateljem dogovorjena za kavo v središču Ljubljane. Ker nisem hotela zamuditi, kot se mi večkrat dogaja zadnje čase, sem šla od doma dovolj zgodaj, da mi je po parkiranju še vedno ostalo cele pol ure do dogovorjene ure. Nisem pomišljala, saj me je kar vleklo v Konzorcij. Rekla sem si, da bom samo malo pogledala, kaj je novega na njihovih policah, da si dam v spomin, kaj naj si izposodim v knjižnici. Da ne bom nič kupila.
Že ko sem se vzpenjala v prvo nadstropje, kjer prodajajo knjige, me je spreletelo, da tega verjetno ne bi smela storiti. Takoj, ko sem zagledala prvo polico z novostmi, je bilo konec. V roke sem jemala knjigo za knjigo: tole slikanico Moč Erikove domišljije bi imela, ker ima res "cute" ilustracije, tale slikanica Požar pisateljice Neli Kodrič Filipić bi bila za Nejca, da mu razložim naš odnos do beguncev, tale Varufakisova Ta svet je lahko boljši - kako sem hčeri razložil gospodarstvo pa, da mu razložim, kako deluje svet denarja danes (no, mogoče sta oba še malo premajhna)... uh, pa vse tele finaliste za Kresnika imajo ... pa tele vse uspešnice... Freliha sem že prebrala ... Mazzinija tudi ... Kaj naj pa zdaj?
"Ja, pa saj si rekla, da ne boš nič kupila..." "Ja, saj vem, samo ..." In že se mi je v rokah znašla Hitman Anders and the meaning of it all Jonasa Jonassona, avtorja uspešnice Starec, ki je splezal skozi okno in izginil. Prisežem, poskušala sem jo vrniti na polico, a je bila prilepljena na moje prste. Rekla sem si: "Ok, no, saj bom samo eno."
A nisem mogla oditi, ne da bi šla še na meni najljubši oddelek: oddelek s knjigami za otroke. Tam se vedno najprej ustavim pred polico s tujimi knjigami. Ne vem zakaj, ampak tam vedno zapravim toliko časa, da potem do slovenskih sploh ne pridem. Oliver Jeffers, Shaun Tan in Michael Rosen so mi eni najljubših, a tudi v francoščini in španščini tam najdeš čudovite slikanice in knjige za otroke. Ob vsaki, ki sem jo vzela v roke, se mi je milo storilo. Eni v takih trenutkih pač objemajo drevesa, drugi božamo platnice čudovitih knjig, ki jih ne moremo vzeti s seboj domov. Najbrž se enako počutijo ljubitelji psov, ki, namesto da bi si kupili psa, hodijo v zavetišča in tam sprehajajo pse. Jaz božam knjige in jim prigovarjam, da se bomo še enkrat srečale in si izpovedale najgloblje skrivnosti. Pri slikanicah gre to še lažje, saj ti zaradi svoje krajše forme, le-to zaupajo kar mimogrede. Hkrat pa te zasvojijo z ilustracijami.
Nisem se mogla odločiti, katera slikanica bo danes šla z mano, zato sem z žalostnim srcem odšla na blagajno. V mojih rokah je že bila rdeča žepnica, zato sem se lažje odtrgala od njih. Samozanikanje dejstva, da imam očitne znake zasvojenosti s knjigami in branjem, sem razumsko utemeljila s tem, da knjigo kupujem, ker jo bom brala na počitnicah, če ne je sigurno ne bi kupila.
Je bila pa kava zato toliko slajša. Pa kaj, če je zunaj lilo kot iz škafa.