Ko boste podrobno pogledali plakat, ki ga je ob 70. obletnici zbirke Knjižnica Sinjega galeba natisnila Mladinska knjiga, na katerem so natisnjene prav vse naslovnice del, ki so izšla v zbirki od leta 1952, boste med njimi zagotovo našli svojo najljubšo knjigo. Še vedno vas bo toplo pobožalo pri srcu, ko bodo globoko iz spomina priplavale podobe, ki vas bodo popeljale v čas odraščanja.

Če obstaja ena stvar, ki lahko pomaga otroku, da bo v šoli in tudi kasneje v življenju uspešen, je to ljubezen do branja. Branje odpira vrata do vsega znanja. Še več: predstavlja pot do vseživljenjskega učenja. In na nas starših je, da mu to ljubezen predstavimo in privzgojimo na kar se da nevsiljiv način - vredno je vsega časa in energije.

Večkrat slišim od staršev, da njihov otrok ne bere. Da ga ne morejo pripraviti do tega, da bi vzel kakšno knjigo v roke. Če pa se že z muko pripravi do tega, so to »samo neki brezvezni stripi«, v katerih otrok samo gleda slike in jih ne povezuje z besedami. In prepričani so, da na ta način strip že ne more zadostiti kriterijem knjige. Pa je to res?

Danes, ko otroci dneve zaradi koronavirusa preživljajo več ali manj doma, imajo tudi več časa za branje. Ne veste, kako jih spodbuditi, da bi vsaj nekaj minut na dan vztrajali pri knjigi? Poskusite z naslednjimi preizkušenimi zabavnimi oblikami branja (pst, kradem jih Rožletovi učiteljici).

Nacionalni mesec skupnega branja, ki ga letos drugič obeležujemo med 8. septembrom - mednarodnim dnem pismenosti, in 13. oktobrom - zaključnim dnem v Tednu otroka, je odlična priložnost, da se tudi družine priključite številnim knjižnicam, vzgojno-izobraževalnim zavodom, javnim in zasebnim institucijam, nevladnim organizacijam in drugim ustanovam, ki delajo na področju spodbujanja bralne pismenosti in prizadevanja za dvig bralne pismenosti pri nas.

Ljubitelji knjig – še posebej tisti, ki ne živimo na obali – vemo, da ni boljšega poletja od tistega, preživetega na plaži. Zvok valov, vonj po mešanici soli in tiskarske barve, topel zrak in mehek pesek, daleč stran od vrišča otrok in klepetavih sosedov, so odlična kombinacija za sprostev ob knjigi. Haaa, česa bi si človek želel več?

Deževno vreme in luna v ribah nista ravno moja prijatelja, zato danes samo ena kratka zgodbica, ki sem jo pred časom prebrala in o kateri sem veliko razmišljala.

Pred kratkim je bil na portalu Siol.net objavljen pogovor z raziskovalko Ano Vogrinčič Čepič o naših bralnih navadah.

Danes je večino otrok težko prepričati, da bi v roke vzeli knjigo, saj jih pritegnejo številne druge stvari in dejavnosti. Moramo biti pošteni - težko je tiskani knjigi tekmovati z računalniškimi igrami, družbenimi mediji, druženju s prijatelji. Zato otroci težko prežvečijo še tistih nekaj obveznih knjig za domače branje, že precej manj jih bere za bralno značko, kaj šele da bi brali za zabavo. Zato je ena najboljših stvari, ki jih lahko naredimo starši, učitelji oziroma skrbniki, da pustimo otrokom, da si sami izbirajo knjige.

Danes sem bila z dragim prijateljem dogovorjena za kavo v središču Ljubljane. Ker nisem hotela zamuditi, kot se mi večkrat dogaja zadnje čase, sem šla od doma dovolj zgodaj, da mi je po parkiranju še vedno ostalo cele pol ure do dogovorjene ure. Nisem pomišljala, saj me je kar vleklo v Konzorcij. Rekla sem si, da bom samo malo pogledala, kaj je novega na njihovih policah, da si dam v spomin, kaj naj si izposodim v knjižnici. Da ne bom nič kupila.