V Literarni lekarni tudi čez poletje iščem zanimive zgodbe, povedane z drugega zornega kota, da nam na drugačen način predstavijo zgodovino, kot je še ne poznamo. Zato uvodoma predstavljam roman Izginotje Josefa Mengeleja, ki je nastal pod peresom uveljavljenega francoskega pisatelja, novinarja, scenarista in kolumnista Olivierja Gueza. Prevedla ga je Saša Jerele. Izšel pa je pri Mladinski knjigi že spomladi. Roman je leta 2017 dobil Renaudotovo nagrado, ki jo podeljujejo novinarji in literarni kritiki.
Knjiga pripoveduje o življenju Josepha Mengeleja, ki ga poznamo iz 2. svetovne vojne kot Angela smrti. Njegovi neusmiljeni poizkusi v nemških koncentracijskih taboriščih, kjer je izvajal selekcije internirancev (odločal, kdo bo ubit ob prihodu in kdo bo postal zapornik) ter številne brutalne medicinske poskuse in operativne posege, ki so večinoma povzročili smrt poskusnih oseb.
V tem zgodovinsko-biografskem romanu Olivier Guez raziskuje zadnje obdobje Mengelejevega življenja, ki se začne z njegovim povojnim pobegom v Argentino. Pri pisanju se opira na številna poročila in na novo odkrito dokumentacijo, s pomočjo katere se poda na lov za resnico o Mengelejevem življenju in smrti.
Bere se kot dobro napisan scenarij za politični triler. Mengeleja ne predstavi brez otopelega in delno pozabljenega zgodovinskega spomina, pred nami zraste tak, kot je verjetno bil: poln napuha, brezčutnosti, prepričanj o lastni velepomembnosti, pa tudi polnega preganjavice in strahu pred tem, da ga bodo odkrili.
Roman pa je tudi dobro napisano pričevanje o tem, kako je po drugi svetovni vojni Južna Amerika postala skrivališče nacistov in fašistov, kako je znotraj te velike celine zrasla nemška država, ki je delovala po lastnih principih in zakonih, ki so jih seveda oblikovali prebežniki in nacistični veljaki. Roman pa je tudi čudovit opomnik človečnosti in temu, da na vojne zločine ne smemo nikoli pozabiti, še manj pa jih ponovno dovoliti.