Avtoričina upodobitev tega absurdnega sveta današnjih zmenkov je hkrati povezujoča in boleče iskrena ter ponuja pristen vpogled v izzive iskanja ljubezni v digitalni dobi, zlasti če si ženska v štiridesetih letih. Pripoved je duhovita in tekoča ter junakinjine vsakdanje prigode, polne nesrečnih zaključkov in naključnih spodrsljajev, prepleta z globljim čustvenim odmevom. Šele ko v Irisinem življenju ne more iti še več narobe, kot je že šlo, se tudi njena sreča obrne.

Postavljen v izmišljeno deželo Raško, v čas, ko so dežele še vodili kralji in knezi, ko so si naravne pojave in nepričakovane dogodke še razlagali z obstojem pošasti in magičnih bitij, je roman nadvse dinamičen prikaz življenja, kot bi se lahko zgodilo na območju, kjer živimo danes. Veseli me, da je avtorica tudi pri izboru vilinskih bitij in pošasti posegla v domačo - slovansko mitologijo in s tem zgodbo približala slovenskemu bralcu. Rusalke, čateži, somračniki, psoglavci, besi, ajdi in domovoji so le nekatera bitja, ki jih najdemo v bogati slovanski mitologiji, ki se je ohranila do danes in ki jo s takimi zgodbami, kot so Srebrne vezi, ohranjamo tudi za naše potomce.

Celotna zgodba je sicer lahkotna in zabavna, ob dialogih med glavnima protagnistoma se muzaš in bi jima kdaj kar skočil v besedo, predvsem pa je berljiva in očarljiva tako, da je ne moreš odložiti. V dodaten plus avtorici štejem tudi to, da kot navdušena bralka v svoje besedilo vpleta tudi literarne naslove sodobnih slovenskih avtorjev, ki lahko bralcu ponujajo navdih za prihodnja branja in bolj poglobljeno razumevanje glavnih junakov njene knjige.