Karmen Petric: Prste stran
Ko je Cankarjeva založba v začetku lanskega leta objavila natečaj za delavnico pisanja ljubezenskega romana, sem bila med prvimi, ki sem se navdušila nad tem, da bomo v slovenskem prostoru dobili nekaj novega, svežega in tudi v svetu tako aktualnega, kot so romantične zgodbe. Pa čeprav tovrstnega žanra nisem vzela v roke verjetno vse od konca osnovne šole, ko sem še sanjala o princih na belem konju. Če se je pred dvajsetimi leti etablirana literarna kritika na široko ukvajala s fenomenom Vesne Milek in njenim romanom Kalipso, da je bilo še nedavno za pisateljice neokusno, da pišejo o seksu, se mi zdi, da je konno nastopil čas, da tudi pri nas na široko odpremo vrata avtorjem, predvsem pa avtoricam, ki bodo knjižne police enakovredno delile s svtovno uveljavljenimi, kot so Sophie Kinsela, Emily Henry, Ali Hazelwood, Tessa Bailey, Colene Hoover in drugimi. In morda, držim fige na obeh rokah, bo to pripomoglo, da se prevsem mlajši bralci spet vrnejo k branju knjig v slovenskem jeziku.
Med prvimi romani, ki so po uvodni delavnici Cankarjeve založbe izšli v novi zbirki Razmerja, je roman Prste stran avtorice Karmen Petric, ki jo slovenska knjigogramerska skupnost pozna pod psevdonimom @aconita.umbra, Zgodba njenega prvenca je postavljena v sodobno Ljubljano. V ospredju zgodbe je delovna terapevtka Paulina Robida, ki pride na uvodni pregled h dermatologu dr. Miši Varlu. Zaradi nelagodja, ker se doktor dotika njene z dermatitisom prekrite kože in presenečenja, ker je Miša moški in to zelo privlačen moški, Paulina v njegovi ordinaciji pozabi telefon, ker sproži celoten zaplet, ki pripelje do tega, da se oba glavna protagonista ponovno srečata, tokrat v obrnjenih vlogah. Delovne poškodbe in lišaji se ne slišijo prav nič romantično in seksi, a Karmen uspe oboje združiti v hitro in zelo berljivo zgodbo, a zato nič manj kakovostno in poglobljeno napisano. Počasi, iz strani na stran, glavna junaka spoznavamo vse globlje in globlje, odkrivamo razloge za njuna morda včasih nekoliko ekscentrična vedenja, h njunemu karakterju dodajo tudi spremljevalni liki. Z vsemi liki, z izjemo Mišine bivše žene, se je prijetno družiti.
Pomembno za zgodbo se mi zdi, da glavna protagonista nista zaljubljena najstnika, ki šele odkrivata zakonitosti ljubezenskih odnosov, temveč sta Paulina in Miša junaka, ki v svoj odnos vstopata s primerno polno malho težkih življenjskih preizkušenj, zaradi katerih niti ne razmišljata o novem razmerju. A tako kot vedno nas ljubezen najde tam in takrat, ko jo najmanj pričakujemo. Čeprav se zdi, da je električna napetost med njima iz strani v stran močnejša, pa med njima vlada nekakšno spoštovanje, potrpežljivost in prepričanje, da če se ima med njima kaj zgoditi, se to tudi bo, pa četudi bi morala čakati nekaj mesecev. Prostor, ki ga Miša da Paulini, da se sooči s svojimi notranjimi demoni, je spoštovanja vreden. Med njima ni tiste nuje, tiste želje po takojšnji zadovoljitvi strasti, zato sem sprva tudi popolnoma spregledala “uravnotežen opis seksa”, ki ga na ovitku omenja Ana Schnabl. Veliko bolj zanimiv se mi je zdel prav razvoj njunega poznanstva - od prvega srečanja v ordinaciji, ki vodi v zaplet vreden filmske upodobitve, nato pa njuna bežna srečanja do prvega zmenka, ki seveda, sproži ponovni zaplet. Seveda, pa je konec, kako drugače, srečen.
Celotna zgodba je sicer lahkotna in zabavna, ob dialogih med glavnima protagnistoma se muzaš in bi jima kdaj kar skočil v besedo, predvsem pa je berljiva in očarljiva tako, da je ne moreš odložiti. V dodaten plus avtorici štejem tudi to, da kot navdušena bralka v svoje besedilo vpleta tudi literarne naslove sodobnih slovenskih avtorjev, ki lahko bralcu ponujajo navdih za prihodnja branja in bolj poglobljeno razumevanje glavnih junakov njene knjige.
Roman Prste stran vam bo popestril poletne dni na plaži in morda vam bo na obraz priklical spomiin na vaše prvo srečanje z ljubeznijo vašega življenja.
““Podaljšano z mlekom, prosim,” odvrnem in obstanem. Ob tretji mizi od vhoda sedi Paulina z baretko barve merlota in nekaj zatopljeno tipka na prenosnik. Dolge prste sprehaja po tastaturi, s pritiski ustvarjajo vse hitrejši ritem. Ne samo da prehodno okamnim, čas za treutek obstane. Le ona, zamaknjena v ekran, tipka in globoko diha. Morda diha tudi namesto mene. Namesto vseh nas in hkrati postane vse. Ustvarja iluzijo nevidnosti, se zliva z okolico. Pisatelji, pesniki, slikarji. Eh, kulturniki. Takšnimi in drugačnimi. Nihče drug je ne gleda. Kot da bi jo vzeli za svojo, jaz pa samo strmim.”
Karmen Petric: PRSTE STRAN
jezik: slovenski
Leto izida: 2024
Število strani: 234
Vezava: broširana
ISBN/EAN: 978-961-282-663-5
Založba: Cankarjeva založba
****