"Dragi Michele" je pretresljiv in introspektiven roman, napisan v preprostem, a prodornem jeziku, značilnim za Natalio Ginzburg. Zajema intimno korespondenco med Michelejem, politično aktivnim intelektualcem, in posamezniki iz njegovega življenja, ki se zatekajo k njemu po vodstvo in družbo. Roman sestavljajo pisma in dialogi, ki odsevajo notranje boje in želje vsakega lika ter razkrivajo njihovo notranje življenje z izjemno jasnostjo in razumskostjo. Ginzburg odtenke človeških odnosov raziskuje skozi preproste, a globoke izmenjave misli med liki, v katerih se poglablja v zapletenost družinske dinamike, osebne svobode in neizogibnega minevanja časa.

Zanimivo je opazovati, kako Ferrantino pisanje daje vsem znanim, vsakodnevnim situacijam nekakšen poseben pomen. V primeru romana Skrivno življenje odraslih tako uporabi najstniški svet in odraščanje kot odličen poligon za učenje o resničnem življenju odraslih. A knjiga je hkrati tudi spoznanje, da fikcija nikoli ne bo mogla docela ubesediti resničnosti.

Missiroli je z Zvestobo ponovno dokazal, da globoko razume človeško naravo in našo globoko zasidrano potrebo po biti prepoznan, viden, upoštevan, ljubljen. Njegovo precizno razkrivanje notranje dinamike človeka, ki ljubi, a kljub temu užitek išče drugje kot doma, se razkriva v malenkostih, ki iz nas potegnejo krivdo in sram. Koliko smo ju sposobni prenesti, ker se bojimo pogledati resnici v oči?

Še vedno se sprašujem, kaj v knjigi je resnično in kje se začne fikcija. Je Elena iz knjige ista oseba kot Elena, avtorica tetralogije? Ni pomembno. Je življenje avtorja kaj bolj vredno, če piše o sebi in svojem življenju? Bomo na avtorico gledali kaj drugače, če se izkaže, da njeno resnično življenje ni potekalo tako, kot je zapisano v Neapeljskem ciklu? In Lila? Je kdaj zares obstajala? Tudi to v bistvu ni pomembno. Za njo je ostala čudovita zgodba o nekem življenju - mogoče nepopolna, mogoče izkrivljena, a hkrati nepozabna.

Domenico Starnone nam z odličnim poznavanjem psihologije odnosov pričara vznemirljivo in zelo močno zgodbo, ki nas ne zapusti, ko knjigo odložimo. Ves čas premlevamo številna vprašanja, ki mi pogosto pridejo na misel, ko se pogovarjamo o medsebojnih odnosih, še posebej teh najbližjih, ki so najbolj zaznamovana s čustvi: Kaj smo pripravljeni žrtvovati, da se ne bi počutili ujete? Kdaj se v nekem odnosu začne in kdaj konča naša svoboda? Kako naše odločitve vplivajo na druge, ki nas imajo radi? Kaj izgubimo, če iz nekega odnosa odidemo?