Elena Ferrante: O izgubljeni deklici
Po branju zadnjega dela Neapeljskega cikla sem bila popolnoma izmučena, vedno težje mi je bilo držati rdečo nit v kaosu časovnih prehodov med sedanjostjo in preteklostjo, prepletanju majhnih in velikih dogodkov, zgodovinskih in fiktivnih, nenehnih sprememb razpoloženja zdaj ene, zdaj druge prijateljice, da se nisem mogla soočiti s praznim ekranom ... Kako potem zaključiti pisanje o zgodbi, ki te je na koncu tako zmedla, a ti je hkrati žal, da se je že končala? Naj si vzamem čas in počakam, kaj bo naplavil spomin? Ali naj priznam Ferrantejevi briljantnost, da je zmagala v igri mačke z mišjo?
V zadnjem od štirih delov Neapeljske tetralogije se vrnemo tja, kjer se je vse skupaj začelo: v revno neapeljsko sosesko, ki kot neskončno brezno pogoltne vse in zaznamuje vsakogar, ki se ga je kadarkoli le dotaknil. V njem dokončamo življenjski krog, ki je v sago, napisano na več kot 1500 straneh, ujel zgodbo o prijateljstvu, ljubosumju, rivalstvu, izgubi in iskanju mesta v tem nenehno spreminjajočem se svetu, v katerem posameznik ves čas izgublja tla pod nogami, išče izhod drugam, na boljše, a se vedno znova ujame v zanko vgrajenih vzorcev vedenja, razmišljanja, delovanja in na koncu pristane tam, kjer je svoj beg začel.
Če se spomnimo: v tretjem delu Neapeljske tetralogije se nam zazdi, da je Elena končno našla svoje sidro – poroka s profesorjem Airoto, katere rezultat sta dve čudoviti hčerki, poleg tega pa še cvetoča pisateljska kariera, se zdijo dekletu iz revne neapeljske soseske kot obljuba iz raja. Žal ta ne traja dolgo: enoličen vsakdan in odsotnost moža povzročita, da se Elena v tem »raju« kmalu začne počutiti omejeno in utesnjeno. Svoj izhod poišče v ljubezenskem razmerju z dolgoletno ljubeznijo Ninom Saratorejem, ki v četrtem delu doživi popoln razmah in tudi razkroj. Nino postane kamen spotike in vir očitkov v odnosu med Eleno in Lilo. Elena, ne zavedajoč se, v kakšno past se je spet ujela, se, čeprav se ji sprva zdi, da ne more pasti globlje, v obupu zaradi Ninove prevare vda in se na Lilino prigovarjanje vrne v domačo sosesko. Če se je vse življenje trudila odmakniti iz njene sence, jo tokrat spusti v svoje življenje. Napaka? Trapa?
Če sem v prvih treh delih navijala zdaj za eno, zdaj za drugo, moram priznati, da sta mi šli tokrat obe na živce. Lila zaradi manipulativne moči, s katero obvladuje ves svet okrog sebe, a sebe ne zna sestaviti v celoto, in Elena, ker se zdi, da se iz svojih preteklih izkušenj ni nič naučila, da je kljub izobrazbi in dobrem družbenem položaju, ki si ga je uspela pridobiti, le … trapa. Bolj se trudi približati Lili, manj jo pozna. Bolj se ji umika, bolj Lila vstopa v njeno življenje. Bolj, ko skuša po razhodu z Ninom ponovno sestaviti svoje življenje in zaživeti, kot si je vedno želela, bolj se zdi njeno življenje raztreščeno na koščke.
Ferrantejeva zna občutja, ki pritičejo obema glavnima protagnonistkama, zapakirati tako pristno, da jih občutimo tudi sami. V bistvu se celoten zadnji del zdi kot en sam boj za prevlado, v katerem najnižji egoistični vzgibi prevladajo nad razumom – mafijski obračuni z italijansko oblastjo in najvidnejšimi predstavniki vlade, boj med liberalci in komunisti v politiki, korupcija, kriminal, prevare na vsakem koraku, vse do padca dvojčkov WTC v New Yorku – vse to je le podlaga za boj, ki se odvija znotraj Elene za osebno svobodo in neodvisnost, ter neusahljivi boj med obema prijateljicama, ki se kot jara kača vije skozi vse štiri dela tetralogije. Biti bolj priljubljena in uspešna od druge – kaj to pomeni, če pa v tebi divja nemir, če je tvoj vsakdan poln gneva in zamer do prijateljice, če je tvoje družinsko življenje razcefrano na drobne koščke in prepuščeno pasatom, ki nepričakovano zapihajo, ko si ravno našel miren pristan. Ob tem pa v Eleni kot ogenj gori še nekakšno gnanje, da bi ujela "Lilo" v svojo zgodbo, a se ji ta ves čas spretno izmika. Tokrat sem se prvič jasno zavedla, da celotna zgodba sploh ne govori o Eleni in njenem življenju, ona je le pripovedovalka, temveč gre v celoti le za Lilino zgodbo. To se še dobro opazi v strahu, ki ga Elena občuti, ko začne sumiti, da Lila sama piše knjigo o Neaplju. »Kaj če se v njej izkaže genij, ki ga je v otroštvu izrazila z Modro vilo in razburila učiteljico Oliveirovo, zdaj v starosti razodeva v vsej svoji moči? V tem primeru bo njena knjiga – četudi le zame – postala dokaz mojega poloma.« V tem primeru bo izgubila še edino stvar, ki ji daje identiteto - pisanje.
V zadnjem delu še posebej pride do izraza, kako pomembno vlogo imajo v celotni tetralogiji zgodbe, knjige, ki jih pišeta prijateljici. Od zgodnje mladosti, ko sta ob branju knjige Čas deklištva sanjali, da bosta slavni in bogati avtorici knjig, sta večkrat zamenjali vlogi. Uspela je le ena, Elena, a snov, iz katere črpa, je Lilino življenje in življenje njene soseske. Kot pravi: »Za knjigo je bilo gotovo dobro vse, kar je prihajalo iz soseske, delo pa mi je šlo tako dobro od rok predvsem zato, ker sem imela pred očmi Lilo, ki je vsa ostala v tistem okolju. Njen glas, njen pogled, njena dejanja, njena zloba in njena širokosrčnost, pa tudi samo narečje so bili povezani z najinim rojstnim krajem.« Vrnitev v sosesko se zato za trenutek zazdi kot rešitev, ki ji bo z novo knjižno uspešnico pomagala k ponovni vrnitvi v Milano. V kratkem času napiše pripoved Prijateljstvo, v katerem strnjeno prikaže njuni življenji od izgube punčk, s katerima se kot deklici igrata, do izginotja Liline hčerke Tine. Misli, da bo s tem obračunala z Lilo, vendar je, kljub uspehu, ki ji ga prinese, razočarana nad svojim romanom, saj ve, da ji ni uspelo. Izgubila je Lilo in kljub vsemu trudu, nam ji je ni uspelo predstaviti takšne, kakršna je bila v resnici. Ob dogajanju okrog te knjige se zato lahko vprašamo, čigavo knjigo beremo: Elenino ali Lilino?
Skozi Elenino pisateljsko pot nam Ferrantejeva odkriva tudi, kako deluje skrivnostni svet založništva in predvsem postavlja odlična vprašanja o naravi avtorstva tetralogije.
“Spomnim se strupene pridige, ki jo je izzvala moja slava. Ah, koliko hrupa zaradi nekega imena, je rekla nekoč, naj bo slavno ali ne, to je samo trakec, zavezan okrog vreče, naključno napolnjene s krvjo, mesom, besedami, drekom, drobnimi mislimi. Tu si me je izčrpno privoščila: odvežem trak – Elena Greco – in vreča ostane tu, vseeno služi, nepredvidljivo seveda, a nič boljše in nič slabše, dokler se ne strga. Ob najbolj mračnih dneh je v grenkem smehu govorila: rada bi odvezala svoje ime, si ga snela, vrgla stran in pozabila.”
Kje smo torej na koncu Neapeljske tetralogije? Dejansko smo spet na začetku. Še vedno se sprašujem, kaj v knjigi je resnično in kje se začne fikcija. Je Elena iz knjige ista oseba kot Elena, avtorica tetralogije? Ob zgoraj zapisanem citatu skoraj lahko rečemo, da ni pomembno. Je življenje avtorja kaj bolj vredno, če piše o sebi in svojem življenju? Bomo na avtorico gledali kaj drugače, če se izkaže, da njeno resnično življenje ni potekalo tako, kot je zapisano v Neapeljskem ciklu? In Lila? Je kdaj zares obstajala? Tudi to v bistvu ni pomembno. Za njo je ostala čudovita zgodba o nekem življenju - mogoče nepopolna, mogoče izkrivljena, a hkrati nepozabna.
Elena Ferrante: O IZGUBLJENI DEKLICI (Neapeljski cikel #4)
Izvorni jezik: italijanski
Jezik: slovenski
prevedla: Anita Jadrič
Datum izida: 22.11.2019
Število strani: 440
Vezava: trda
ISBN/EAN: 9789612823979
Založba: Mladinska knjiga