Primoz Sturman se vedno znova vrača s svežimi zgodbami s slovenskega prostora v Italiji. To je tudi območje, ki mu je kot človeku, ki že vse življenje živi razpet med Slovenskim Krasom in Trstom, tudi najbolj domače. Gre za območje vmes (in between), zato ni čudno, da so njegove zgodbe polne ambivalentnosti, iskanja trdnih tal pod nogami, nekakšne izgubljenosti iz občutka, da njegovi junaki ne pripadajo nikomur.

Primož Sturman se je name obrnil nekega turobnega novembrskega dne, ko mi je na messengerju pustil preprosto sporočilo, če obstaja kakšna možnost, da bi na svojem blogu pisala tudi kaj o njegovi knjigi. Ko sem ga prosila, če mi lahko o njej pove kaj več, je v telegrafskem slogu - za kakršnega so se potem tudi izkazale zgodbe iz zbirke Sinteze, zdrdral: "Dolga je 112 strani. In zbika dvajset kratkih zgodb. Ki so nastale med drugo polovico leta 2018. In koncem 2019. Iskal sem založnika, pa se ni našel. Zato sem se odločil za samozaložbo. Zgodbe so bile v glavnem že objavljene. Na literarnih portalih in v revijah. Nekaj tudi na mojem blogu. Vam lahko pošljem pdf, da preletite. Če se odločite za kaj več pa še knjigo iz papirja."

Skoraj neverjetno se zdi, da gre pri romanu Izginuli svet za prvenec, in to izpod rok ameriške avtorice, A to ne zmanjša presunljivosti in silovitosti, s katero nam predstavi notranjo moč kamčatskih žensk, njihovo željo po preživetju, boljšemu življenju, premagovanju srčnih bolečin, ki se skriva v njihovi trdni medsebojni povezanosti in spoštovanju. Na zunaj trdne zaradi klesanja severnega vetra in težkih življenjskih preizkušenj, a v njih vroče, ljubeče in ranjeno srce, ki se ne glede na vse zna postaviti na stran šibkejšega.