Roman "Kintsugi telesa" Senke Marić nosi naslov po japonski umetnosti popravljanja poškodovane lončenine z zlatom. Skozi to metaforo raziskuje življenje ženske, ki se mora po uničujoči osebni krizi znova sestaviti. Je pretresljivo raziskovanje ranljivosti in notranje moči, ki živi v nas, in nežne lepote, ki se skriva v nepopolnosti.

Slikanici odpirata vrsto vprašanj, o katerih se z otrokom lahko pogovarjamo po prebranih knjigah. Od tega, kako bi bilo, če bi imeli sami doma kužka, kako bi si razdelili obveznosti glede njegovega sprehajanja, hranjenja, kopanja ipd. Pa ne samo o tem: ob knjigi se lahko pogovarjamo tudi o tem, kako se otrok sam počuti, ko gremo na primer nekam (na počitnice, izlet), kjer še nikoli ni bil, kakšna so njegova pričakovanja glede počitnic. Govori o tem, kako lahko izboljšamo medsebojne odnose, če se poslušamo, spoštujemo in upoštevamo drug drugega. Govori o hvaležnosti in empatiji, potrpežljivosti in brezpogojni ljubezni - kajti to so kvalitete, ki jih v naše življenje prinese prinese kuža. Ne izdajmo njegovega zaupanja! Bodimo tudi sami kot Basil.

Če hočemo svoje občutke razumeti, jih moramo znati natančno opisati in si upati o njih tudi govoriti. Takrat ob sebi potrebujemo ljudi, ki nas ne bodo želeli le na hitro “zrihtat”, potem pa poslati nazaj v levji brlog, temveč tiste, ki nam bodo držali prostor, dokler spet ne začutimo trdnih tal pod nogami in nam ponovno posveti iskra v oči.