Toshikazu Kawaguchi: Preden se kava ohladi
Roman Preden se kava ohladi je na Japonskem izšel že leta 2013, šele lani pa je bila prevedena v angleščino. To ravno ni najboljši znak, vendar me je pozornost knjižnih navdušencev z vsega sveta prepričala, da je knjigo vredno vzeti v roke. Presenetilo pa me je, kako različne ocene je roman dobil na portalu Goodreads - od popolnoma negativnih ocen, ki so romanu očitale plehkost in površnost do totalnih oboževalcev, ki jim je knjiga ogrela srce. Predividevam, da je do tega prišlo zato, ker je bila zgodba najprej napisana za igro, dramo, šele nato prilagojena za roman. Zato sem bila še bolj odločena, da ji dam priložnost, saj se vedno rada sama prepričam, ali je knjiga vredna branja ali ne. Predvsem pa nikoli ne želim zamuditi knjige, v kateri strežejo odlično kavo.
Ravno ta del me je v romanu še posebej pritegnil, saj iz priprave kave naredi cel obred. Kar je še posebej nenavadno, saj naj bi Japonci vendarle pili čaj, kajne?! Zato sem si vzela čas in šla pogledat, kaj tiči za tem. Izkazalo se je, da so Japonci eni največjih pivcev kave na svetu in potrošnja kave se vsako leto še povečuje!!! (hej, kaj!) Priprava kave od zrnja do skodelice je postala posebna oblika umetniškega izražanja, filtrirana kava pa ima že dolgo osrednje mesto na japonski druženi sceni, kar je prineslo različne strategije praženja kave s skrbno pozornostjo do izbire zrnja in tehnologije priprave kave, da o kreativnih ustvarjalcih latte art umetnosti sploh ne govorimo.
Tudi lastnik kavarne Funikuli Funikula v romanu Nagare uporablja različne načine priprave kave, in avtor postopke priprave kave opisuje s precej podrobnimi senzoričnimi opisi, kar nam pomaga, da med branjem dejansko zavonjaš kavo, da se ti "zalušta" tisti dan že peta ali šesta skodelica.
Zanimiva pa je kavarna Funikuli Funikula še zaradi nečesa drugega. Predstavljajte si, da kot turist pohajkujete po razbeljenih ulicah Tokia, kjer vas obkrožajo hrup velemestnih ulic, zadušljive vonjave, vročina in množica ljudi, ki vas kot reka nosi s seboj. Potem pa se kot čudežne pred vami pokažejo stopnice, ki vodijo nekam navzdol v prijetno ohlajeno, mirno in tiho zavetje magične kavarne Funikuli Funikula. Tam vam z vso japonsko prijaznostjo in ustrežljivostjo najboljšo kavo v Tokiu postrežeta Kazu, študentka na Akademiji za umetnost, "ki so ji bili še medčloveški odnosi prenaporni" in žena njenega bratranca Kanaderja, lastnika kavarne, Kei, ki je bila sicer šibkega zdravja, vendar obdarjena s prijazno in brezskrno osebnostjo in se je vedno smejala. Kavarna pa ima eno skrivnost: v njej se je možnost vrniti v preteklost, da bi uredili nerazrešene odnose, našli smisel življenja in povedali, kar si nismo upali povedati, dokler ni bilo že prepozno. Sliši se neverjetno, kajne? Pričakovali bi, da bi pred kavarno stala množica ljudi, a v njej najdemo le nekaj stalnih obiskovalcev. Čudno? Niti ne!
Ta čarobna priložnost ima nešteto pravil in omejitev, zaradi katere se marsikdo odpove izkušnji. Najpomembnejši pravili sta, da se mora oseba, če ne želi tavati v večnosti, vrniti preden se kava ohladi, ter da se kljub razrešitvi napak iz preteklosti, sedanjost ne bo spremenila. Druge omejitve se dotikajo same kavarne: srečate lahko samo ljudi, ki so kavarno že obiskali. Potovanje skozi čas lahko poteka le, če sedite na določenem stolu v kavarni (ki ga ves čas zaseda duh, nanj se usedete le takrat ko se gospa odpravi na stranišče). Ne smete se premikati z dodeljenega sedeža. Je potem res vredno drezati v preteklost? Bomo na ta način sploh kaj rešili? Ne. Vseeno pa se izkaže, da je občutek dober, saj prinese nek zaključek, ki ga v realnem času nismo bili zmožni dobiti. Tudi če vemo, da ne bomo spremenili sedanjosti, je dejstvo, da smo ravnali pravilno, da smo povedali in uredili nerazrešene zadeve z našimi bližnjimi, lahko odrešujoče, saj smo se znebili bremena, ki ga je s sabo nosilo nenehno razmišljanje o nerazrešeni situaciji.
Zanimivo se mi je zdelo, da - kljub temu, da je knjigo napisal moški - v knjigi v preteklost potujejo le ženske. Prav tako začetek potovanja nadzoruje ženska - Kazu je namreč tista, ki je usposobljena, da varno pripelje osebo v preteklost in nazaj. S posebnim obredom nalivanja kave v skodelico osebo odpelje v točno določen trenutek v preteklosti.
“Občutek, da je prikazen, ki migeta in se vrtinči kot para, jo je minil in začenjalo se ji je vračati zavedanje o udih, ki je bilo vmes le delno prisotno. V paniki se je potipala po celem telesu in obrazu, da bi se prepričala, ali je tam res ona. Ko je prišla k sebi, je pred njo stal moški in zbegano opazoval Fumikino čudno obnašanje.”
Preden se kava ohladi se upira enotni žanrski klasifikaciji. Lahko bi ga označili za magični realizem, saj vključuje elemente fantazije, romana, igre in realizma. Opaziti je, da je bil prvotno napisan kot igra, in šele nato prilagojen novi obliki, zato verjetno marsikateri bralec pogreša globlje psihološke študije karakterjev glavnih junakov. Roman govori tudi o sodobni fascinaciji s potovanjem skozi čas, ki ga je populariziral roman H.G.Wellsa Časovni stroj. Lahko pa ga razumemo tudi kot neke vrste regresijo, ki nam z vrnitvijo v preteklost pomaga razumeti okoliščine določenih dogodkov, ki so se nam zgodili in nas še danes omejujejo, da bi lahko odložili čustvena bremena, izboljšali odnos do sebe in drugih in končno šli naprej v življenju.
V romanu se prepletajo zgodbe štirih žensk, ki vsaka zase iščejo zadoščenje in pomiritev s sedanjostjo, saj pretekle izkušnje vplivajo nanje. Žalost, zamere in strah pred izgubo jim onemogočajo, da bi videle lepoto vsakdana. V preteklost se vračajo, da bi razrešile svoj odnos s pomembnimi drugimi, saj so se zaradi strahu pred tem, kaj se lahko zgodi, izogibale soočenju z resnico, zato so jo raje potlačile, zamolčale, dokler ni bilo prepozno. Tako se Kohtake vrne v preteklost, da bi se pogovorila s svojim možem, preden ga je izgubila zaradi njegove Alzheimerjeve bolezni. Fumiko, da bi svojemu fantu povedala, da ga ljubi in naj ne odhaja v Ameriko. Hirai se vrne v preteklost, da bi se srečala s sestro Kumi, ki je umrla v prometni nesreči. Kei pa se odpravi v prihodnost, da bi se srečala z Miki, hčerjo, ki je zaradi svoje prezgodnje smrti ne bo videla odraščati.
Čeprav vedo, da ne morejo spremeniti tega, kar se je zgodilo, lahko v tistih nekaj trenutkih ob topli skodelici kave izvejo, kaj je privedlo do stvari, ki se je zgodila. Kljub temu, da iz preteklosti ne morejo vplivati na dogodke v prihodnosti, pa to ne pomeni, da njihova prihodnost zato ne more biti taka, kot si želijo. Iz nje pa se lahko veliko naučijo: lahko bolj razumejo odločitve, misli in motive drugega, lahko pridejo do notranjega miru ali najdejo način, da premostijo prepad ed sabo in drago osebo, spoznajo otroka, ki ganiso videle odraščati, prevzamete vlogo, ki so se ji vedno izogibale ...
Zakaj tega ne zmoremo narediti v prvo? Zakaj vedno potrebujemo še eno priložnost, da razrešimo in popravimo stvari, ki smo jih zamočili? Kaj ne bi bilo naše življenje lažje, če se ne bi bali Življenja? Ker vse stvari se zgodijo z razlogom in tako kot se zgodijo, se zgodijo v naše najvišje dobro. Le odpreti se mu moramo in zaupati.
Recenzijski izvod knjige je prispevala založba Vida.
Toshikazu Kawaguchi: Preden se kava ohladi
Originalni naslov: Coffee ga samenai uchini
Prevod iz angleščine: Sonja Benčina
Jezik: slovenski
Datum izida: 06.04.2021
Število strani: 280
Vezava: integralna
ISBN/EAN: 9789619525739
Založba: Vida
****