Darko Tuševljaković: Vrzel
Darko Tuševljaković je letnik 1978. Živi in dela v Beogradu. Prvo zgodbo je objavil leta 2002 v zbirki "Bun(t)ovna p(r)oza", projektu pod okriljem Unesca, v katerem so sodelovali mladi pisatelji iz Srbije, Hrvaške in Bosne in Hercegovine. Od takrat je v različnih tiskanih in elektronskih revijah in zbornikih v Srbiji in regiji objavil številne miniature, kratke zgodbe, kratke zgodbe in pesmi, za katere je bil tudi večkrat nagrajen.
Roman Vrzel (z izvirnim naslovom JAZ) je izdal leta 2016. Zanj je bil uvrščen v ožji izbor za NIN-ovo literarno nagrado in Vitalovo literarno nagrado. Zanj pa je leta 2017 prejel tudi Evropsko nagrado za književnost.
Vrzel se začne s skorajda idilično zgodbo o poletnih počitnicah, v kateri se Bogdan in Radica, par srednjih let, odpravita na počitnice v Grčijo, da bi se poskusila pomiriti s seboj, svetom, vesoljem ali razočaranjem, da je življenje zanju načrtovalo nekaj od tega, kar sta želela. Idila rajskega sončnega otoka, azurno modrega morja in sonca, se zdi kot obljuba raja, vendar jo Bogdanova zamera do življenja, kot mu ga je namenila usoda, v trenutku pokvari. Vsa njegova bit, misel, gesta, dejanje je prežeta s to zamero, gnevom, razočaranjem. Odseva v njegovih motnjah spanja, nadležnih komarjih, prepovedi uporabe bazena sredi betonske džungle, v neustrezni kuhinjski opremi apartmaja, turističnem naselju – polnem betona, brez duše, hribu Pantokratorju, ki kot Božji razsodnik bdi nad vsemi, mladih Nizozemcih, željnih neobremenjene zabave, in o njegovih mladih sonarodnjakih, ki nimajo pojma o zgodovini svojega naroda. O njegovem razočaranju ne izvemo nič vse do konca prvega dela romana, a o tem nekoliko kasneje.
Na počitnicah spoznata nekoliko čudaški par – zdravnika Bogdanovih let, poročenega s precej mlajšo Tanjo. Radica se z njima kmalu precej zbliža, kar Bogdanovo grenkobo še dodatno začini. Še posebej ko izve, da Zoran in Tanja skrivata nekaj neprijetnih skrivnosti. Bolj kot se Radica veseli druženja z njima, bolj se Bogdan odmika, postaja ljubosumen na krasnega doktorja, želi se mu maščevati, zaplesti v osebno vojno.
Ko se njegova zamera do sveta, do Zorana, Tanje in tudi Radičinega vedenja nakuha do te mere, izbruhne. Na skupni večerji se Bogdan zaplete v pretep, v katerem utrpi grdo poškodbo glave, ob čemer se razkrije tudi razlog, da sta z Radico na vrat na nos odpotovala na Krf. To potovanje je bila namreč še zadnja priložnost zanju, da rešita svoj zakon, potem ko ju je zapustil sin Damir in s prijateljem odšel v Nemčijo. Namesto, da bi ju počitnice zbližale, dejansko povzročijo še večji razdor med njima. Kot pravi Tušenjaković:
“Ko te vse boli, ne zaznavaš več podrobnosti, vidiš le še približno podobo sveta, zasilni zemljevid, da popolnoma ne zatavaš, a tudi z njim je bil Bogdan precej izgubljen. Še vedno mu ni bilo jasno, kako se je tam znašel. Tam, kjer cvetijo limonovci rumeni, je Radica žvrgolela v Beogradu, vendar si takrat, čeprav je slutil, da iz tega ne bo nič dobrega, ni mislil, da ga čaka tak križev pot. Če je lahko odšel on, greva lahko tudi midva, sta sklenila. Razlika je bila samo v tem, da je Damir zase očitno zgradil novi Dresden. Kaj pa onadva? Odprla sta še eno grobnico. In vanjo za sabo povlekla še dva.”
V drugem delu nas avtor popelje nazaj v burna devetdeseta, kjer življenje v Srbiji vidimo skozi oči mladega Damirja (tistega, ki išče mir? Ali tistega, ki daje mir, ki pomirja ljudi med seboj?). Potem ko ne opravi sprejemnih izpitov na filologiji v Beogradu, se odloči, da bo poskusil še v Kragujevcu. Oče Bogdan, ki je vojaški častnik, mu zagrozi, da če ne bo naredil sprejemnih izpitov, bo moral oditi v vojsko. Damirju uspe narediti sprejemne in se preseli v Kragujevac, kjer se poskuša znajti v brezupnosti bivanja in utapljanju v sanjarjenju o boljši prihodnosti, katere obeta ni videti od nikoder. Njegovo življenje vznemiri David, katerega lepota in nekonformistični odnos do družbe, življenja, sveta, močno zaznamuje Damirjevo življenje, njegova drugačnost, ki se izkaže za hudo duševno motnjo pa vpliva na njegovo nadaljnje poglabljanje vrzeli, ki jo čuti do sveta. Davidova dejanja postajajo vse bolj drzna in nevarna, vendar si Damir ne more pomagati in se bolj in bolj zapleta v Davidove lovke, dokler na nekem študentskem žuru ne pride do hude nesreče. Od takrat do konca študija Davida ne sreča več, in njegovo življenje postane enolično in osamljeno. Edino, kar prekine študentsko rutino je Natovo bombardiranje, kar Damirja še dodatno osami, tako da komaj čaka konec študija. Vrnitev domov v Beograd prinese spoznanje, da je vrzel med staro generacijo in mladimi, med tradicijo in moderno, med včeraj in danes, med ustaljenim in drugačnim, vsak dan večja in da te vrzeli ne bo mogoče nikoli zakrpati.
Ko oče ponovno zahteva, da Damir odide na služenje vojaškega roka, češ, da bo le tako spoznal, kaj je pametno delo. V nasprotju z očetovo željo, se Damir odloči, da se bo vpisal na še eno fakulteto in se preselil na svoje. Starša sta ga skušala spametovati, da naj stopi z oblakov in se prime resničnega življenja, si poišče delo in ustvari družino. A bolj ko jima je dopovedoval, da namerava narediti ravno to, manj sta ga razumela. Sodu izbije dno Damirjev odhod v Nemčijo, »da bi si zbistrila misli in se v drugem okolju našla«, bi sprejela vrzeli, kot del nujnega bistva bivanja, in zacelila duševne rane, ki so zaradi njih nastale. Takrat tudi prekinejo vse stike. Tako šele po vrnitvi v Beograd izve za mamino in očetovo ločitev, ki se je napovedala v prvem delu romana, s čimer se ciklično vrnemo na sam začetek zgodbe.
“Bil sem prepričan, da me čaka nekaj novega, a doma ni bilo dosti več topline kot v študentskem domu, mi je že po enem tednu postalo jasno, da po štirih letih nisem več vajen živeti z mamo in očetom. Ko sem prihajal v Beograd le ob koncih tedna, je bilo drugače, čeprav je bilo že takrat očitno, da so odnosi med nami vse bolj napeti in da živimo v različnih svetovih, ko pa sem stalno živel v ozračju vojaške discipline, ki sem se ji vedno upiral, je kmalu postalo neznosno. Od očetovega pridiganja me je tako ščemelo po temenu in vratu, da bi si najraje spraskal kožo in zakričal. Toda kričanje zanj ne bi bilo dovolj moško. Če bi slišal glasove, ki sem jih zadrževal v sebi, i mi najbrž spet predaval o pravih fantih, o onih, ki jih je uril, o nevarnostih med urjenjem in pogumu, s katerim so se ti, še tako mladi in neizkušeni, lotevali najtežjih nalog. O smrti, ki so ji zrli v oči. Pravi moški. Z vonjem po življenju.”
Roman Vrzel deluje kot dve strani istega kovanca, ki ju lahko sestavimo v tipično zgodbo naše generacije. Na eni strani imamo starše, ki so ves čas živeli v času socializma, v katerem je bilo – kot se še danes lahko pohvalijo – vse boljše, kot je danes: če so oni gradili Jugoslavijo, v kateri je imel vsak možnost zaposlitve in rešen stanovanjski problem, v kateri so bili vsi junaki »z jajci«, imamo na drugi generacijo, ki se je morala soočiti z razpadom skupne domovine, z nacionalizmom, razpadom družbenih in moralnih vrednot, generacijo, ki nikoli ne bo dosegla pričakovanj svojih staršev. V tem razkolu trpijo vsi: starši, ker njihovi otroci ne dosegajo njihovih pričakovanj o življenju, na drugi otroci, ker se ne čutijo razumljeni. Med njimi obstaja globoka brezna bolečine, nerazumevanja, skrivnosti, razočaranja. Majhne drobne šaljive prigode, norčevanje iz besed (bulbulder, pantokrator …), še stopnjujejo našo zadrego, ko skušamo to vrzel zapolniti z nekimi racionalnimi razlagami zanjo, hkrati pa poskrbijo, da zgodba ne postane preveč patetična. K temu prispeva tudi dobra karakterizacija likov. Zdijo se živi, celo živahni, in predvsem trodimenzionalni, kot da bodo ravnokar izstopili iz strani. Njihova čustva in občutki tesnobe, zamere in razočaranja delujejo tako resnično, da jih lahko podoživimo.
Tuševljaković v romanu zapiše, da: "ognjemet prihaja od znotraj". Ko beremo roman Vrzel, dejansko doživljamo eksplozije posameznih raket, ki se pred nami razpotegnejo kot čudovita paleta vzorcev in barv, ki jih tkejo njegove misli in liki, ki postanejo naše misli in mi postanemo njegovi liki. V njih se prepoznamo in razgalimo. Na koncu snamemo še zadnjo masko, za katero se skrivamo pred svetom. Takšni kot smo. Ko sami pri sebi sklenemo, da je biti drugačen povsem v redu, ko postanemo zvesti sebi in konformizmu obrnemo hrbet, šele takrat nas bodo tudi drugi pripravljeni sprejeti take, kot smo in premostiti vrzeli, ki nas ločujejo.
Darko Tuševljaković: Vrzel
Izvirni naslov: Jaz
Jezik: slovenski
Prevod:
Datum izida: 15. 4.2021
Število strani: 176
Vezava: trda
ISBN/EAN: 9789617047981
Založba: Sidarta
****