Viola Ardone: Otroci z vlaka
Boleča in tragična zgodba, v kateri ni konca žalosti, a hkrati topla, požrtvovalna, navdihujoča, kot je lahko le ljubezen. Otroci z vlaka vas zagotovo ne bodo pustili ravnodušnih. Ob Eleni Ferrante je z Violo Ardone zgodovina juga Italije dobila novo podobo. Toplo priporočam!
Zgodba romana Otroci z vlaka je zelo pretresljiva. Še posebej če vemo, da je bila napisana po resničnih dogodkih, ki so se dogajali v naši neposredni soseščini, v Italiji, po koncu 2. svetovne vojne. Ta je še posebej prizadela jug Italije, ki se je po vojni poleg razsutih in uničenih mest in vasi soočal še z veliko revščino, ki ji ni ušel nihče. Zato so se komunisti z juga povezali z družinami na severu Italije, da bi priskočili na pomoč družinam na jugu, in sicer na način, da bi začasno - vsaj dokler se situacija ne izboljša - prevzeli, začasno posvojili njihove otroke in jim tako pomagali preživeti. Okrog 70.000 otrok so med letoma 1945 in 1952 med severom in jugom potovali vlaki, ki so prevažali otroke najprej na sever, čez nekaj let pa v obratni smeri.
Slovo od staršev je bilo težko, poleg tega jih je na severu pričakal popolnoma nov in nerazumljiv svet - nova govorica, nove navade, novi starši in sorojenci. Če so doma komaj imeli kaj za jesti, če so naokrog hodili razcapani in v preluknjanih čevljih, še v šolo skoraj da niso hodili, saj so morali staršem pomagati preživljati družino, jih je na severu pričakalo obilje: nova oblačila, polni krožniki, lastne igrače in posluh za njihove talente. Doživeli pa so tudi toplino, ki je doma nikoli niso začutili. Marsikdo od njih kljub temu ni zmogel ločitve od staršev in se je vrnil domov. A marsikdo je na severu našel novo družino in se ni nikoli vrnil. Tisti, ki so ostali do konca izmenjave, so izgubili lastno identiteto. Niso bili ne otroci z juga, ne otroci s severa - edino, kar jim je ostalo, je bil vlak. Vlak, poln bridkosti, zamer in občutka krivde in sramu zaradi domače revščine - celo tako močno se jim je zameril ta vlak, da so mnogi šele po mnogih letih zmogli ponovno stopiti nanj.
V zgodbi spremljamo zgodbo sedemletnega Ameriga Speranze, ki sam z mamo živi v revni neapeljski soseski. Mama skoraj nima časa zanj, saj mora s priložnostnimi deli poskrbeti, da bosta lahko preživela. Amerigo je sprva vesel, da bo lahko odpotoval na sever: prvič se bo peljal v vlakom, prvič bo dobil nova oblačila in obljubljeno mu je, da bo imel vedno dovolj jesti ... po drugi strani pa je žalosten, ker pušča mamo samo na jugo - kako bo preživela brez njega? Amerigo na sever pride z drugimi otroci, svojimi prijatelji, vsak je dodeljen drugi družini. On je dodeljen zadnji, misli že, da bo moral oditi nazaj domov, ker je taka pokora (to mu je vedno govorila mama). Na koncu je dodeljen prijetni gospe, ki sama ni imela otrok, vendar je v njem našla tisto majhno srečo, ki ji je bila zaradi razmer v partiji odvzeta. V Derni in družini njene sestre Amerigo najde zavetje in ljubezen, ki je doma ni bil nikoli deležen. Tam odkrije tudi svojo ljubezen do glasbe in se začne učiti violino. Spozna, da ne želi le popravljati instrumentov, kot njegov "novi" oče, temveč da želi z glasbo nastopati in osrečevati ljudi. Po približno pol leta se Amerigo skupaj z drugimi otroki vrne domov. Seveda s seboj vzame tudi violino, ki je njegova prva last. Vendar se v Neaplju v tem času nič ni spremenilo. Mama še vedno živi v revščini, ulice so še vedno razrušene, prihodnosti ni videti. Amerigo sprejme situacijo, saj verjame, da bo, če bo vsaj skupaj z mamo, spet lepo. A ko mama v stiski, da bi preživela, proda njegovo violino, spozna, da Neapelj ne more in nikoli več ne bo njegov dom. Pobegne od doma nazaj na sever k Derni in se res nikoli več ne ozre nazaj. Vse, dokler mama ne umre ...
Amerigo se vrne v Neapelj petdeset let kasneje kot odrasel, izoblikovan moški in uspešen glasbenik, da bi pokopal mamo. Obisk Neaplja je boleč, pretresljiv, saj se ne vrnejo le spomini na otroštvo, temveč ga dohiti še vseh petdeset let, kar je umanjkal. Spozna svojega nečaka, v katerem vidi, kakšna usoda bi ga lahko čakala, če bi ostal. Žalost zaradi mamine smrti, zamera do polbrata, ki ni zmogel poskrbeti za sina in ga je prepustil usodi, obisk starih prijateljev - vse to ga dela nemirnega, polnega občutkov jeze, krivde in sramu, da ni bil dober sin, pa tudi zamer do mame, da ga nikoli ni poiskala. A se hkrati zaveda, da mora ostati toliko časa, dokler se ne bo pomiril s svojo mladostjo. Nekaj dni tava po Neaplju in išče svoj izgubljeni košček in spomin na vez, ki sta jo imela z mamo. Spozna, da je bil kljub vsemu njegov dom vedno v Neaplju. Šele ko najde svoj izgubljeni manjkajoči košček in se zave, da včasih iz ljubezni pustimo drugim oditi, je sposoben oditi iz mesta in nadaljevati s svojim življenjem.
Takole pravi ob slovesu od mame:
“ Prišel sem na pokopališče, da bi ti prinesel cvet. In prvič po dolgem času sva spet skupaj, jaz in ti, sama. Najprej sem poskušal moliti, potem sem doumel, da nima smisla improvizirati. Poskušal sem te nagovoriti, zdelo se mi je, da ti moram povedati nekaj pomembnega, a se nisem ničesar domislil. Toliko jeze sem potrošil, da sem na koncu pozabil, kaj je bil povod zanjo.
Nebo je nepremično, ne lepo ne grdo, v pričakovanju vremena, ki ima priti. Maloštevilni ljudje iščejo mrtve med vrstami nagrobnikov. Prinesli so rože in sveže olje za lučke. Tudi jaz sem položil svet na tvoj grob. Lučk nisem prinesel, ker nisi marala počivati ob prižgani luči. Cvet bo čez dan, dva ovenel, a ni pomembno. Misel nate ne bo odcvetela: vsa leta, ki sva jih preživela daleč drug od drugega, so bila dolgo ljubezensko pismo, vsaka nota, ki sem jo zaigral, je bila zaigrana zate. Drugega ti nimam povedati. Ni mi več do tega, da bi izvedel odgovore. O mojem očetu, o Agostinu, o tvoji odmaknjenosti in najinem molku. Dvome sem zadržal, s seboj jih nosim za družbo. Ničesar nisem razrešil, ni pomembno.
Malce še postanem pred grobom. Stoje čakam, dokler ne začutim, da noge postajajo težke, in šele takrat se poslovim. Tistega, česar si nisva povedala, si ne bova več povedala, a meni je vsa ta leta zadostovalo vedenje, da si tam na drugem koncu dolge železne ceste, z rokami prekrižanimi na mojem plaščku. Zame ostajaš tam. Čakaš in ne odideš.”
Ob tem spoznanju uvidi, da zanj v Neaplju ni ničesar več. Kar je ostalo, je vzel s seboj. In tako je v tistem trenutku tudi končno spet zmožen sesti na vlak, ki vozi daleč daleč stran in se nikoli več ozreti.
Viola Ardone: OTROCI Z VLAKA
Izvirni jezik: italijanski
Prevod: Irena Frelih
Datum izida: 15. 10. 2020
Število strani: 232
Vezava: trda
ISBN/EAN: 9789610158226
Založba: Mladinska knjiga založba
Zbirka: Kapučino
*****