Amor Towles: Gentleman v Moskvi
Gentleman v Moskvi (oziroma v hrvaškem prevodu Plemeniti gospodin u Moskvi) je čudovita topla zgodba, ki prav ustreza božičnonovoletnemu času, ko si vzamemo odmor od stresnega vsakdana in se poglobimo vase. V sebi skriva neskončno širino toplih misli o smislu človekovega bivanja, ki jih v času, ko si zaželimo sreče in veselja in ko si postavljamo novoletne zaobljube, še toliko bolj opazimo.
Leta 1922 boljševiško sodišče grofu Aleksandru Rostovu odvzame vse plemiške pravice in naslove ter ga obsodi na doživljenjski hišni pripor v velikem mondenem hotelu Metropol, ki se nahaja le nekaj korakov od Kremlja. Razlog: po njihovem mnenju je napisal kontrarevolucionarno pesem Iz razkošnega apartmaja se je primoran preseliti v malo podstrešno sobo, v kateri je prostora le za posteljo, mizo in omaro. Iznajdljivi Rostov kljub temu uspe ohraniti dostojanstvo in lastno moč, medtem ko se pred vrati hotela zvrstijo nekatera najbolj burna desetletja ruske zgodovine. A čeprav se njegov svet nepredstavljivo skrči, mu perspektiva bivanja skozi stanje na mestu omogoči dostop do neskončnih čustvenih in duševnih širjav, ki nam jih prinaša življenje.
Rostov se nenavadno hitro sprijazni z obsodbo. Na nek način mu predstavlja celo prednost, saj ves svet prihaja k njemu, ne da bi se mu bilo treba kam premakniti. Poleg tega je vsak trenutek na tekočem, kaj se dogaja zunaj, a njemu se ni treba ukvarjati z družbenimi spremembami in njihovimi posledicami, saj od njih vzame le tisto, kar nujno potrebuje za preživetje. Spretnosti preživetja se namreč ne merijo v številu oseb, ki jih srečuješ, temveč v iznajdljivosti slalomiranja med njihovimi kapricami. Njegova neskončna svoboda se skriva v širini misli, spretnostih obvladovanja komunikacijskih veščin in bontona, pa tudi v skrivnostih, kdaj biti v pravem času na pravem mestu. Bivanje v hotelu mu olajšajo tesna in nezlomljiva prijateljstva in zavezništva, ki jih uspe s svojim šarmom, vljudnostjo, prijaznostjo in širnim znanjem, skleniti z osebjem in nekaterimi hotelskimi gosti, pomagajo pa mu tudi najti smisel v tem nesmiselnem bivanju in mu odpreti marsikatera vrata tja, kamor običajnemu človeku, še posebej v njegovem položaju, ne bi bilo nikoli mogoče.
Edina oseba, za katero Rostov z odhodom iz hotela tvega svoje življenje, je Sofija, mlado dekletce, ki jo z odločitvijo, da ustreže njeni mami in jo posvoji, neprostovoljno obsodi na življenje v hišnem priporu. Opazujoč smer, v katero se premika ruska družba, jo ves čas njunega skupnega bivanja na skrivaj vzgaja v izobraženo, razmišljujočo osebo, ki bo znala preživeti tudi v najtežjih pogojih. Ko se Sofija izkaže za izredno nadarjeno pianistko, v Rostovu dozori načrt, kako bo Sofijo rešil. Ko mu jo uspe spraviti iz Rusije, si drzne iz hotela na skrivaj uiti tudi sam. Vrne se v domači kraj, kjer spravljen in pomirjen dočaka večni mir.
“Ko človek doživi veliko težavo v življenju, ki mu ga je bilo do tedaj moč zavidati, je pred njim več možnosti. Zaradi sramu lahko poskuša skriti vse dokaze spremenjenih okoliščin. Zato bo trgovec, ki je zakockal svoje prihranke zadržal svoja najboljša oblačila, vse dokler se ne obrabijo, in pripovedoval anekdote iz zasebnih klubov, v katerih mu je že davno poteklo članstvo. V stanju samopomilovanja se lahko umakne iz sveta, v katerem je imel srečo živeti. Tako se lahko osramočeni mož, ki ga je žena osramotila v družbi, odseli v majhno, mračno stanovanje na drugem koncu mesta. Ali se, kot grof in Ana, enostavno pridruži Konfederaciji ponižanih.
Kot prostozidarji je Konfederacija ponižanih tesno povezano bratstvo, katere člani potujejo brez vidnih oznak, a prepoznajo drug drugega na prvi pogled. Ker si po tem, ko so padli v nemilost, člani Konfederacije delijo skupno perspektivo. Vedo, da so lepota, vpliv, slava, privilegij dane na posodo, ne podarjene, zato jih ni lahko navdušiti. Težko bodo nekomu zavidali ali bili užaljeni. In nedvomno ne prelistavajo časopisov v iskanju lastnega imena. Ostajajo posvečeni življenju med sebi enakimi, na laskanje odgovarjajo s previdnostjo, na ambicije s sočutjem, a pokroviteljstvu se v sebi smejijo.”
Zlahka razumem navdušenje milijonov ljudi po vsem svetu, ki jih je roman Plemeniti gospod iz Moskve do sedaj prepričal. Gre namreč za enega tistih romanov, ki vračajo vero v posameznika, ki zna slediti svojemu moralnemu kompasu, ne glede na to, da se zunaj njega odvijajo revolucionarne (družbene) spremembe. Njegovo življenje se pred nami odvije kot lahkoten nedeljski film - oropan soočenja z grozotami, ki znajo zaradi napačne besede ali misli doleteti njegove prijatelje, Rostov svojo situacijo sprejema s humorjem, pragmatičnostjo, ponosom in globoko človečnostjo - tako, kot bi rad zmogel skozi življenje pluti sleherni od nas. V njegovem razmišljanju ni čutiti strahu, obžalovanja ali upora, temveč le mirno sprejemanje. S svojim šarmom in prijaznostjo očara tudi nas bralce, da mu brezpogojno sledimo, se z njim smejemo in jokamo, zanj navijamo v napetih situacijah in se čudimo njegovim iznajdljivostim in spretnostim … A kar dela zgodbo odlično je predvsem to, da je napisana v zelo lepem, prefinjenem poetičnem jeziku, ki nežno boža bralčevo dušo, izvrstno tekoč tempo in brezhibna karakterizacija likov, najbolj od vsega pa avtorjeva pripovedna spretnost, ko nas povabi v svoj notranji svet. To uzremo v številnih odlomkih, ki nas navdihnejo, da še sami pogledamo vase in najdemo lepoto v trenutkih vsakdana.
Amor Towles: PLEMENITI GOSPODIN U MOSKVI
Izvorni jezik: angleški
Jezik prevoda: hrvaški
prevajalka: Aleksandra Barlović
Leto izida: 2019
Število strani: 528
ISBN/EAN: 978-053-14-2613-8
Vezava: mehka
Založba: Mozaik knjiga