“Vsak pisatelj ve, da je pravi junak knjige bralec in ne pisatelj,” pravi Bucay. “Sufi je rekel, da je učenje (branje iz knjige) kot šivanje: branje je kot nit, ki ustvarja pot do znanja, pisec pa je tisti, ki drži iglo, ki tke nit. Zato mislim, da so pravi junaki bralci in ne pisatelji. Kar se zgodi, izhaja iz bralca, in je nekaj povsem drugega, kot sem mislil, ko sem sam pisal zgodbo. To je bogastvo, ki ga vidim v pripovedovanju.”

Konec maja se je zaključila prva delavnica ljubezenskega romana, ki jo je organizirala Cankarjeva založba. Enajst udeležencev - deset žensk in en moški - se je od decembra lani pa vse do danes pod vodstvom urednika Andreja Blatnika in avtorice Lare Paukovič seznanjali z zakonitostmi in pravili pisanja tovrstnega žanra. Ob tej priložnosti se je urednik ALjoša Harlamov pogovarjal z Vesno Milek, avtorico romana Kalipso, ki je ob izidu sprožil velik val ogorčenja in kritik.

Novembra lani sem na Slovenskem knjižnem sejmu spoznala ameriškega pisatelja, prevajalca, urednika in založnika Lawrenca Schimla. V Sloveniji je precej znan pisec otroških knjig, ki jih otroci vedno znova radi prebirajo. Če ga še ne poznate, preverite naslednje knjige: Založba Malinc je izdala dve Lawrenceovi kartonki Zgodaj zjutraj in Zdaj ni čas za igro, med pandemijo pa so tri njegove zgodbe Nočem biti tukaj, Tilkin zmaj in Ni ga čez original, izšle v v obliki e-knjig. Še nekaj njegovih slikanic je izšlo pri založbi SKUC/Aleph: Spuščanje zmajev, Sosedje in prijatelji, Cecilija in zmaj, Lužasta pot, Boš bral knjigo z mano in dvojezična slovensko/angleška knjiga Tak kot drugi/Just Like Them.

V pogovoru je José Luś Peixoto razmišljal o literaturi: “Literatura je v nasprotju s tabuji, je povabilo k pisanju. Literatura mora biti človeška: dela iz ljudi, za ljudi s človeškimi elementi. Čustva brez inteligence niso literatura, pa tudi inteligenca brez čustev ne more biti literatura. Čustva so znak, da je o nečem vredno razmišljati, pisati. Literatura je način, kako se skušamo odkriti, čeprav se skušamo odkriti prek zgodb drugih ljudi.”

Finska avtorica Selja Ahava je za roman Stvari, ki padejo z neba leta 2016 prejela nagrado Evropske unije za književnost. Knjiga je bila do sedaj prodana v 18 držav in je prevedena v osem jezikov. Od spomladi jo lahko v prevodu Julije Potrč Šavli (knjigo je izdala založba KUD Sodobnost International) beremo tudi pri nas. S svojim humornim pristopom k tragičnim situacijam, na katere nimamo vpliva ter spretnim prepletanjem življenjskih zgodb treh pripovedovalk, ki jih povezujejo družinske vezi, je kmalu osvojila tudi srca slovenskih bralcev in bralk.

​Bronja Žakelj je s svojim prvencem Belo se pere na devetdeset, v katerem je odkrito in iskreno spregovorila o svojem odraščanju in mladosti, ter o mamini in svoji težki bolezni, zagotovo zaznamovala letošnjo literarno jesen. Knjiga je bila tudi knjiga meseca v bralnem klubu Literarna lekarna.

Slovaški pisatelj Marek Vadas, avtor slikanice Na begu, je prav poseben mož, ki ga privlači afriška celina. Tja je napravil kar trinajst dolgih izletov, na katerih je obiskal Kamerun, Čad, Gabon in Nigerijo. Od prvega potovanja v Afriko meni, da ni izgubljenega časa. V svojih knjigah se pogosto loteva položaja tamkajšnjih otrok. Tako je za zgodbo Zdravilec (2006) prejel prestižno literarno nagrado Anasoft Litera, dve leti prej pa je bil s knjigo "Pravljice iz črne Afrike" nominiran za nagrado BIBIANA za najboljšo knjigo za otroke. Prejšnji teden je prijazno odgovoril na nekaj mojih vprašanj.