Bronja Žakelj: "Na trenutke sem imela občutek, kot da so vsi ljudje …”

Foto: Voranc Vogel

​Bronja Žakelj je s svojim prvencem Belo se pere na devetdeset, v katerem je odkrito in iskreno spregovorila o svojem odraščanju in mladosti, ter o mamini in svoji težki bolezni, zagotovo zaznamovala letošnjo literarno jesen.

Knjiga je bila tudi knjiga meseca v bralnem klubu Literarna lekarna. Ker je bila Bronja Žakelj vse od izida knjige reden gost slovenskih medijev in smo o njej že od njih izvedeli zelo veliko, sem člane bralnega kluba pozvala, da Bronjo še sami vprašajo, kar jih zanima. Bronja se je prijazno odzvala povabilu in nastal je tale pogovor.

_____

- Bronja, si imela kaj vpliva pri izbiri naslovnice? So ti jih mogoče ponudili več, nato pa si povedala, katera ti je všeč, ali je bila ta bolj odločitev založbe in zato bolj kot ne presenečenje? Kako si z njo zadovoljna?

Naslovnica se mi zdi odlična, oblikovala pa jo je Tanja Semion, ki tudi sicer skrbi za celostno grafično podobo zbirke Beletrina. Ko je šel roman v oblikovanje, nisem dajala svojih predlogov, čeprav bi jih lahko, saj sem Tanji popolnoma zaupala, obenem pa sem želela, da je pri svojem procesu ustvarjanja čimbolj neobremenjena. Ko mi je Beletrina v potrditev poslala idejni osnutek, sem bila navdušena, v končni podobi, ki sem jo potrdila tudi sama, smo tako nekoliko spremenili le odtenke madeža na prtu. Naslovnica morda ni tako izstopajoča, je pa povedna in zlita z vsebino moje knjige. Navdušila me je na eni strani ideja nedokončanega, z otroško okornostjo izvezenega portreta, na drugi strani pa madež na prtu, ki simbolizira vse madeže v mojem življenju, a tudi vsa upanja, da se bodo s prta ti madeži izprali, če bom belo oprala na devetdeset. Oblikovalka je v moji zgodbi našla tudi spominčice, steklega polža in jaro kačo in vse te drobne, a meni tako ljube spomine, vključila na notranjo stran platnic. Skratka, naredila je svojo zgodbo in jo subtilno zlila z mojo, tako da ji dolgujem veliko zahvalo.


- V Delu sem prebrala, da ti je rokopis romana sprva dvakrat zavrnila Mladinska knjiga. Zanima me, kakšni občutki so takrat v avtorju, ko doživi zavrnitev? In kakšni potem, ko druga založba isto besedilo večkrat razproda?

Sama zavrnitev na Mladinski knjigi me ni presenetila, saj v resnici nisem pričakovala, da bi lahko imela tako srečo, da bi mojo knjigo sprejela že prva založba. Me je pa presenetila njihova obrazložitev, češ da roman ni primeren za mladega bralca. Presenetilo me je torej, da so roman presojali na oddelku za mladinsko literaturo, nič drugega. Sem bila pa potem neznansko vesela, da so bili nad knjigo navdušeni na Beletrini. To, da bom lahko ena izmed avtoric založbe, katere knjige so pomemben del moje domače knjižnice, se mi je zdela velika pohvala. Sicer pa zavrnitve knjig, ki so bile potem uspešne, niso nobena redkost ne v domačem, ne v svetovnem literarnem svetu. Tadej Golob mi je pravil, kako so zavračali njegove Svinjske nogice, ki so potem dobile Kresnika. Ravno to poletje sem prebrala Zaroto bebcev, s katero John Kennedy Toole nikakor ni mogel prepričati založnikov in je v stiski zaradi neuspeha pri dvaintridesetih naredil samomor. Knjiga je izšla, mislim da, enajst let po njegovi smrti (po zaslugi njegove matere) in bila nato nagrajena s Pulitzerjevo nagrado. Skratka, želim povedati, da zavrnitve niso nič posebnega, še zlasti pa ne, če gre za prvenec.


- Ali ti je knjiga, ko je izšla, pomenila tudi nekakšno katarzo, očiščenje, odpuščanje? Da si lahko na nek način odložila breme čustev, ki ga nisi uspela predelati v otroštvu, ko je odšla mama, in tudi kasneje, ko si zbolela sama?

Knjigo sem začela pisati izključno zaradi želje po ustvarjanju, po pisanju. Sem pa potem močno podoživljala čase, o katerih sem pisala. Zabavala sem se v prvem delu. Zaradi uporabe sedanjika in mojega otroškega glasu sem imela na trenutke občutek, kot da so vsi ljudje, vse reči, spet (ali pa še) žive pred menoj. Najtežje sem opisovala Rokovo smrt. Ne samo zaradi teže te izgube, ki me je močno prizadela, težko sem našla tudi izrazno pot, besede, ki bi najbolje in brez patetike prikazale bolečino in stisko, popolno stisko. Ne morem reči, da se je s knjigo odložilo breme … čeprav sem na nek simbolni način le pretrgala tišino, ki je sledila smrti mame, svoje breme pa predala v polje kolektivnega. Po drugi strani pa sem, kar se mi zdi zelo pomembno, svojo zgodbo prvič povedala tudi očetu. Mislim, da me zato sedaj bolje razume in da razume, da je bilo tudi meni ob smrti mame težko, čeprav sem bila še otrok. Mislim, da sedaj razume, kakšna je bila moja pot skozi bolezen in tako lažje reflektira tudi svojo odsotnost v tistem času. Najbrž je tudi ta knjiga pomagala, da je bil pozimi, ko sem ponovno zbolela, vsak dan z menoj v bolnici.


- Ali si bila pripravljena, oziroma ali si pričakovala tak odziv na knjigo v javnosti in kako se spopadaš s tem, da te trenutno vsi želijo za sogovornico?

Takega odziva seveda nisem pričakovala, kje pa! Vedela sem, da je knjiga dobra, da je taka, kot bi si jo sama želela prebrati (tako sem jo tudi pisala), vendar pa odziva bralcev, ljudi, ki jih ne poznam, in ljudi, ki ne poznajo mene, nisem mogla predvideti. Teh nekaj mesecev je bilo zaradi odziva medijev zame zelo napornih, a vendarle je neznansko lepo, ker vem, zakaj sem tako utrujena.


- Ali imaš željo, namen, napisati še kakšno knjigo in če, kakšen žanr bo?

O drugi knjigi še ne razmišljam, sedaj podoživljam to, prvo. Ne vem, morda bom še kaj napisala, ker je pisati tako zelo lepo. Pisala bi običajne reči, take s pločnika, to me zanima.


- Ali te je kakšna knjiga tako prevzela, da te ni izpustila par dni iz misli?

Veliko jih je. Slavenka Drakulić Frida ali o bolečini. Agota Kristof Šolski zvezek … ogromno je knjig, tudi poezije, ki jih nisem želela vrniti nazaj v knjižnice in sem si nakopala visoke zamudnine, tako da sedaj knjige raje kupim kar sama.


- Katero knjigo bi predlagala za našo naslednjo debato v bralnem klubu Literarna lekarna?

Trenutno berem Balerina Balerina (Marko Sosič), Frida ali o bolečini, Kako smo preživeli socializem in se pri tem celo smejali (Slavenka Drakulić), Osmi poverjenik (Renato Baretić), Ruski disko (Wladimir Kaminer), Devetsto (Alessandro Baricco), Sahib, Impresije iz depresije (Nenad Veličković), Ljubezen do bližnjega (Pascal Bruckner), Zarota bebcev (John Kennedy Toole) …


- Eno od bralk je knjiga tako pretresla, da je šla k zdravniku. Zanima jo, ali ti je vse to uspelo predelati brez strokovne, terapevtske pomoči.

Strokovno pomoč bi potrebovala, ko mi je umrla mama. Potrebovali bi jo vsi. Tudi moj brat in oče, a v tistih časih to ni bila praksa. Stiske ob bolezni sem reševala s svojo zdravnico, tudi strah pred smrtjo, pred ponovitvijo. Smrt brata sem predelala sama, enako tudi smrt babice, sem pa v tistem času o smrti veliko brala, se s smrtjo strokovno ukvarjala tudi na fakulteti, tako da mi je bila ta tema blizu, sem jo razumela, razumela sem tudi svoje odzive, vsaj do neke mere.


- Kako se je spopadati sam s tako boleznijo?

Saj nisem bila sama. Z menoj je bil moj fant Urban. Bila je Dada, moja babica, ki sicer do bolnice ni mogla, mi je pa pohala puranove fileje, kupovala pomaranče in mi tudi sicer ves čas stala ob strani. In z menoj je bila ves čas tudi moja zdravnica. Ko zboliš, ni pomembno, koliko ljudi je ob tebi. V resnici potrebuješ samo nekoga, ki mu strokovno zaupaš, in nekoga, ki je tvoj, ki te lahko objame in ti pusti, da rečeš karkoli. Tudi to, da se bojiš, da boš umrl in da kemoterapije ne bodo prijele. Bližine očeta sem se odvadila pogrešati, ker sem vedela, da je ne bo, bila pa sem na trenutke celo srečna, da mami ni več, da vsega skupaj ne gleda. Da me ne vidi pod vsemi tistimi aparati, da me ne vidi v podplutbah, brez las. Ker sem morala toliko stvari opraviti sama, mi je to na nek način tudi pomagalo, da nisem obležala. Vsak trenutek, ko sem lahko, sem šla uredit kakšne stvari za faks, delala sem ankete, da sem zaslužila nekaj denarja, morala sem skuhati, si oprati perilo, morala sem na avtobuse…trenutkov, da bi se smilila sama sebi, je bilo zelo malo. In to ni slabo.


- Še ene od bralk se je zgodba iskreno dotaknila. Zapisala je: »Tako odkrita knjiga, da boli v svoji iskrenosti. Globoko se strinjam z mislijo, da je o bolezni in smrti potrebno govoriti, izliti svoja čustva in strahove, jih ubesediti. Tudi mene je neznansko strah. Strah za meni ljubega človeka, ki čaka na diagnozo. Seveda upam, da se ta ne bo glasila: rak.« Bronja, zdravila si se po klasični metodi. Si kdaj razmišljala tudi o alternativi? Mogoče poznaš koga, ki se je na ta način pozdravil?

Spoštovani, upam, da se bo dobro izšlo. Vsaj kar se mene tiče, je najtežje čakanje. Misel o tem, da bodo rekli rak, se mi še danes zdi skoraj neznosna. Tudi to zimo, ko sem čakala, ali bo rak, ali ne bo, sem se tresla kot šiba na vodi. Ko so pa rekli, da je to v trebuhu rak in da je tudi to na hrbtu rak, sem bila skoraj v hipu popolnoma mirna. Ne vem, kako to, ampak vedno se mi zgodi podobno: ko se s situacijo soočim, začnem iskati predvsem rešitve, pot naprej, samo naprej.

Z alternativo se nisem nikoli ukvarjala, vedno sem popolnoma zaupala klasični medicini. Ko sem imela raka sem sicer pila še neke zeliščne kapljice, pojedla nekaj več medu in nekaj soka rdeče pese, ampak to je to. Predvsem so me zelo odbili zdravilci, ki bi me sprejeli le, če ne bi šla na kemoterapijo in obsevanje. Od mene so pričakovali, da odklonim klasično zdravljenje!! To se mi zdi neverjetno! In takih sploh ni bilo tako zelo malo! Sicer pa ne poznam nikogar, ki bi si raka pozdravil z alternativno medicino, sem pa na Društvu onkoloških bolnikov slišala ogromno nesrečnih zgodb ljudi, ki so se zdravili z alternativno medicino. Sama menim, da so določene alternative metode dobre, celo zaželene, če gredo z roko v roki s klasično medicino. To absolutno podpiram in tega je pri nas premalo.


- Je pri zapisanem v knjigi kaj cenzurirano? Si imela med pisanjem mogoče pred očmi očeta, kako bo reagiral, ko bo prebral, kar si napisala? Ali si napisala vse, kar si mislila, ali si tudi kaj polepšala, zamolčala v dobro vseh vpletenih?

Ko sem začela pisati, sem pisala zase. Nisem razmišljala, da bo tekst objavljen kot knjiga, zato se z vsebino nisem obremenjevala, predvsem pa se nisem obremenjevala s tem, kaj bodo rekli drugi. Ko pa je postalo jasno, da tekst ni slab in da bi lahko bil knjiga, sem pomislila tudi na ta moment, a sem ga med pisanjem zelo zavestno zavračala. Ko je postalo jasno, da so možnosti, da bo knjiga objavljena velike, ko je bil rokopis izjemno sprejet med mojimi domačimi, prijatelji in nekaterimi dobrimi poznavalci literature, me je seveda malo stisnilo, ker je knjiga tako iskrena.

Skrbelo me je predvsem zaradi očeta. V branje sem mu dala rokopis, povedala pa sem mu tudi, da bo moj rokopis knjiga, izdana pri Belerini. »Briga me, kaj si bodo drugi mislili o meni, ti kar piši,« je rekel in mi dal zeleno luč.

Sicer mi je pri pisanju najbolj stala ob strani moja sestrična Barbara. Ona je bila moj »believer«, popolnoma je verjela v tekst, verjela, da bo moja knjiga nekoč uspešnica. Neverjetno, zdaj smo pa res že pred tretjim natisom! Bravo, Barbi!!

Sicer pa v knjigi, to mislim, da lahko vsak razume, ne gre za kakršnokoli obrekovanje, tu ne gre za obračunavanje, to je razumel tudi moj oče. Seveda pa nisem napisala vsega, napisala pa sem tisto, kar se mi je zdelo za zgodbo pomembno. Ogromno stvari, prijetnih in tudi manj prijetnih, je ostalo nenapisanih, saj zgodbi ne bi dodale nobene dodane vrednosti. Konec koncev sem stara že petdeset in v teh letih se je zgodilo veliko stvari, veliko več, kot jih je opisanih na 250 straneh knjige. Nekaj stvari sem izpustila tudi po pogovoru z urednico Špelo Pavlič in s tem nisem imela nobenih težav, saj sem si želela med bralce poslati dobro literarno delo.

Kot rečeno, ni v njej vsega, ni v njej vseh, a to, kar je napisano, je iskreno, kolikor se le da. A to je moja iskrenost, to je moj spomin, spomin pa je subjektivna in selektivna izkušnja. Nikoli si ne bi odpustila, če knjige ne bi izdala samo zaradi pomisleka, kaj bodo rekli drugi. Nikoli.


- Misliš, da bi bilo kaj drugače, če bi bili vsi vpleteni odkriti do mame, tebe in brata in bi vas seznanili z boleznijo?

Žal mi je, da tega ni vedela mami, saj menim, da se ob tem, ne glede na to, kako hudo je tako diagnozo slišati, aktivirajo skriti potenciali, človek dobi dodatno energijo, ki se razvije le v okoliščinah, ko se boriš za svoje življenje. Nihče ne more odločati v imenu nekoga drugega, razpolagati z njegovim življenjem in njegovo smrtjo. In tudi če ne bi šlo, tudi če je bila prognoza, da ji ni več pomoči, prava, je vseeno imela pravico do svoje smrti. Tako pa so ji smrt vzeli. Zame je to ponižanje, zame to pomeni odvzem dostojanstva, ne glede na vse dobre namene. In konec koncev, nihče ne more vedeti, kako bo nekdo drug tako diagnozo sprejel. Ga bo zlomila? Mu bo dala dodatno moč? Nihče tega ne ve. Še sama zase ne vem, kako se bom odzvala naslednjič, če ta naslednjič spet enkrat bo. Le kako bi to lahko vedel nekdo drug in odločal namesto nas?


- Kdo je Bronja Žakelj danes?

Danes sem tudi jaz mama. Moj Matija je star 16 in Katjuša 15 let. Z Blažem sva se razšla pred štirimi leti, a ostajamo v zelo dobrih odnosih. Katjuša je nekoč v šoli rekla, da smo mi drugače ločeni, in mislim, da smo res, saj se še vedno vidimo skoraj vsak dan, skupaj kaj pojemo, gledamo TV, gremo na špancir. Sicer delam v banki, pečem piškote, torte, hodim po hribih in gričih s svojim psom Totkom. Včasih delam veliko, včasih pa čisto nič in čisto nič slabe vesti nimam zato.

Hvala za iskrenost in pogovor.

​Alenka

---